Poleg svetovnih težav jutranja debata v ekipi Verige dobrih ljudi teče tudi o naših družinah, za katere nas vedno bolj skrbi. Med njimi sta že dobri dve tretjini takšnih, v katerih so starši zaposleni, a so kljub rednemu prihodku iz naslova dela primorani poiskati tujo pomoč, da lahko preživijo mesec. Na sestanku se z ekipo odločimo, da bomo redne tedenske terenske obiske na domu tokrat opravili v Ljubljani. Terenski obisk je izrednega pomena, saj lahko le na ta način zares nudimo celostno pomoč z jasnim končnim ciljem.
Pot naju je s sodelavko pripeljala v naselje, ki je od središča Ljubljane oddaljeno pičla dva kilometra. Navigacija je javila dosežen cilj, ob pogledu nanj sva s sodelavko obnemeli. Pred nama je stala hiška, za katero bi težko verjela, da v njej kdo živi. Fasada, kolikor je sploh še ostalo od nje, že dolgo ne opravlja več svoje funkcije. Tudi okna in vrata je načel zob časa, skupaj jih za silo držijo različni materiali. Spuščene rulete so visele postrani in zastirale pogled skozi okno, hiški pa tako dodale še bolj žalosten videz. Zaprepaden izraz na najinih obrazih je izginil, ko sva zaslišali veder pozdrav, ki je prihajal od zgoraj. Skozi okno je gledal nasmejan obraz mamice, ki nama je mahala in naju povabila naprej. Vstopili sva v hišo, ki je svojo podobo zunanjosti odsevala tudi navznoter. Stene vlažne, na več koncih je bilo videti plesen, stopnice, ki so vodile do stanovanja, so propadale. Kjer koli se je pogled ustavil, povsod dotrajani materiali. Ko smo prispele v zgornje nadstropje te večstanovanjske hiše, me je prevzela žalost. Skozi razpoke lesenega stropa, ki je bil tako kot vse v tej hiši dotrajan ter po mojem laičnem mnenju tudi nevaren, sta iz podstrešja prihajala svetloba in hlad. Še preden smo stopile v skromno in zelo skrbno negovano stanovanje, sem skozi priprta vrata na hodniku hiše uzrla temačno in na prvi pogled propadajočo kopalnico. Ko sem hotela stopiti proti njej in si jo ogledati od blizu, naju je gospa povabila v stanovanje na drugem koncu hodnika. Podoba na drugi strani kopalniških vrat bo morala počakati do najinega odhoda.
Skromno stanovanje je pred nekaj leti postalo dom mamici in njeni hčerki, ko sta se morali umakniti od nasilja, ki ga je dekličin oče izvajal nad mamo. Pogum za umik je mami dala hči, sama do takrat ni zmogla narediti tega koraka, strah jo je bilo ekonomske nestabilnosti. Danes je na to odločitev ponosna. Kljub životarjenju in sila skromnemu življenju s hčerko ne živita več v stalnem strahu pred udarci in poniževanji. Mamica je zaradi kroničnih obolenj trenutno nezaposljiva. Čaka termine za preglede raznih specialistov, ki bodo ocenili njeno zdravstveno stanje in zmožnost za delo. Sama sicer kljub zdravstvenim omejitvam ves čas išče delo, saj si želi izboljšati življenjski standard, predvsem zaradi hčerke, ki je zakorakala v puberteto in se materialnega pomanjkanja z vsakim dnem bolj zaveda. Tudi njene razvojne potrebe se vse bolj spreminjajo in povečujejo. Mamici, ki o hčerki govori s ponosom in srčnostjo, je hudo, da ji ne more nuditi najbolj osnovnih stvari, kot je nakup nove kratke majice, znane znamke športnih oblačil, to ji predstavlja luksuz. "Najbolj mi je hudo, da ne more pripeljati na obisk prijateljic," potoži mama in pove, da je hčerko sram, v kakšnem živita. "Ko bi vsaj imeli lastno stranišče in kopalnico!" Pogled usmeri proti vhodnim vratom, ki so bila priprta, mimo pa se je ravno sprehodil sosed. "Še vhodna vrata se ne zaprejo, če niso zaklenjena. Še dobro, da smo v dobrih odnosih s sosedi, ki nama veliko pomagajo, predvsem s hrano, jaz njim po svojih zmožnostih," pripoveduje mama. Kljub temu, da najemodajalec ni pripravljen vlagati v stanovanje, ki je v resnično slabem stanju, si stanovanja ne želi zamenjati. Zaveda se stanovanjske problematike, predvsem na področju cen. To stanovanje ima ceno, primerno svojemu stanju, več si trenutno ne more privoščiti. Pred hčerko včasih težko zadržuje solze, potoži tudi, da včasih pomisli na končanje življenja, da bi se trpljenje nehalo. Ostala je brez osebnega zdravnika, zaradi zdravstvenih težav jo usmerjajo v več zdravstvenih domov zunaj Ljubljane, kar je zanjo ovira, saj nima avtomobila. Tudi pot z javnim prevozom je dodaten strošek, ki ga ne zmore.
Ves čas pogovora se s sodelavko nisva mogli načuditi, kako lepo je mama uredila dom. Stanovanje je bilo pospravljeno, čisto, negovano. Z veliko mero skrbnosti in ljubezni je dala dotrajanemu in revnemu prostoru podobo domačnosti, varnosti in topline. Tudi sama je videti taka. Deklica na fotografiji z nasmehom odraža enako lepo energijo kot njena mati. Ko se s šolo odpravljajo na ekskurzijo ali šolo v naravi, jo hčerka milo prosi, naj ne hodi v šolo prosjačit za možnost znižanja plačila obveznosti, saj jo je strah, da bodo potem vsi vedeli, da je revna. Raje ne gre nikamor. Oblačila, hrano in higienske pripomočke redno prejema na humanitarnih organizacijah, brez njih ne ve, kako bi bilo, z materialno pomočjo ji uspe prikrivati revščino. Mamica iz humanitarnih organizacij prinese oblačila, vesela je, če najde takšna, ki so malo nošena in so videti kot nova. Sama se zaveda, da gre samo za oblačila, hčerki, ki se bo kmalu začela zaljubljati in si iskati mesto med vrstniki, pa je hudo, da si ne more izbrati novih oblačil po njenem okusu. Mama, ki ji novega kosa oblačil že dolgo ni kupila, ji poskuša vse skupaj predstaviti kot vlaganje v trajnostni razvoj.
Po slabi uri pogovora smo se poslovile. Pot nas je peljala mimo kopalnice s straniščem. Gospa nama je sama ponudila možnost, da si ogledava kopalnico s straniščem, ki si jo delita s sosedi. Kot vsi prostori je bil tudi ta skrbno pospravljen in negovan, vendar tudi ta propadajoč in celo neogrevan. Ko sva se počasi spuščali po stopnicah, sem še enkrat premerila vsak kotiček, ki je bil kljub svoji veliki bedi urejen z veliko mero skrbnosti in je mrzli hišici dajal toplino doma in varnosti, vendar premalo, da bi otrok vanj brezskrbno in brez sramu povabil prijatelja. Sprašujem se, koliko izgovorov je deklica že uporabila in na kakšne načine jih je predstavila, da se je izognila obiskom. Pomislila sem na vse druge strategije, ki jih hčerka uporablja, da prikrije stanje, v katerem živi. Prepričana sem, da je po vzoru njene mame, ki je dobesedno razpadajoče stanovanje uredila v prijeten dom, postala strokovnjakinja na področju skrivanja revščine. Kakšen pečat bodo razviti obrambni mehanizmi pustili na njej? Bo odraščanje v revščini na njej pustilo posledice, ki ji bodo v odrasli dobi delale škodo? Se bo uspela rešiti iz primeža revščine? Kako jima lahko še pomagamo, da bo škoda čim manjša? Želim si, da bodo terapevtska svetovanja pripomogla k zmanjšanju stisk, predvsem tistih črnih misli.
Nov dan, nove novice iz sveta in Slovenije. Nekatere novice prinašajo optimizem, nekatere bodo pustile dolgotrajne posledice, nekaterih ne bomo nikoli pozabili. Spet se spomnim na pregovor "daleč od oči, daleč od srca", a ga tokrat z veliko mero optimizma preženem, saj je med nami še vedno močno prisotno sočutje ljudi do soljudi. Ob vsaki naravni katastrofi, izbruhih vojn, begunskih krizah in nenazadnje ob stiskah ljudi, ki jih prizadenejo različne osebne nesreče, se ljudje množično odzovemo in pomagamo po svojih zmožnostih. To me miri. Dober je občutek, da nismo sami takrat, ko je hudo in sami ne zmoremo več premagati težav. Tudi naš program ne bi mogel obstajati, če ne bi bilo vseh vas, ki se spomnite na nas in na tiste, zaradi katerih smo tu.
KOMENTARJI (41)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.