Premnoge žrtve ne prepoznajo nasilja znotraj odnosa

Mlada mamica je skoraj dve polni leti trpela strahovito psihično nasilje partnerja, ki je prehajalo v fizično ne le do nje, tudi do otrok, predvsem do večjega otroka. Sama pove, da se pravzaprav niti ni zavedala, da so se vsi znašli v vrtincu nasilja, dokler se v zadnjem mesecu niso pojavile ob vsem še grožnje s smrtjo. Nikomur ni zaupala, želela je umirjati stanje in trudila se je, da lastnika najemnega stanovanja, ki sta živela v isti hiši, ne bi obremenjevala s problemi, ki so se pojavljali iz dneva v dan. Dobili smo se na skriti lokaciji, saj se je bala, da bi jo kdo videl, slišal in tudi sodil.

Z mamico smo se spoznali pred mnogimi leti. Bila je srednješolka, ki je v tretjem letniku ob svoji polnoletnosti zanosila. Nosečnost je skrivala pred zelo strogimi starši ter brati in sestrami. Ko pa tega ni več zmogla, sta jo starša postavila na cesto. Tedaj je prišla do nas. Pomagali smo ji z varno namestitvijo finančno in materialno, da je zmogla ob otroku zaključiti srednjo šolo. Po uspešno opravljeni maturi se je zaposlila in pričela s samostojnim življenjem. Po nekaj mesecih smo jo želeli pobarati, kako poteka njuno življenje, vendar telefonska številka ni več obstajala, na naslovu pa je tudi ni več bilo.

Pred približno tremi leti pa je med mnogimi prošnjami pristojni CSD usmeril na nas prošnjo za humanitarno pomoč štiričlanski družini. Družina se je znašla v hudi stiski in ukrepati je bilo potrebno takoj. Šlo je za težjo bolezen očeta otrok. Oba otroka sta imela dihalno stisko, mlajši pa še prirojene razvojne okvare. Družina naj bi živela v obupnih stanovanjskih razmerah in vsakršnem pomanjkanju. Ker je bilo stanje predstavljeno kot kritično, smo se takoj podali na teren.

Živeli so v večstanovanjski hiši v podstrešni sobi, ki je bila hkrati kuhinja, brez toaletnih prostorov in oken. Oba otroka sta bolehala za dihalnimi motnjami, ki so se v tisti vlažni, zatohli sobi le še stopnjevale. Po nekaj izmenjanih besedah sem mamico spoznala. Razveselila se je našega obiska. Počutila se je varno. Bila pa je močno spremenjena na slabše. S sodelavko sva bili zgroženi, kajti prostor, v katerem je živela družina, absolutno ni bil primeren za bivanje. Ker posteljnina na posteljah ni bila oblečena, sem vprašala, če se posteljno perilo pere in kje. Pa je mamica povedala, da posteljnine nimajo. Tudi otroka sta bila oblečena v premajhna oblačila. Pogovor, ki smo ga opravili, pa je izrazil izjemno materialno, finančno in zdravstveno stisko. Očka je izgubil delo, ker je na delu doživljal vse več epileptičnih napadov in ga je zaradi ogroženosti delodajalec odpustil. Pristal je na zavodu za zaposlovanje in se udeleževal prekvalifikacije, ki bi mu omogočala manj ogrožajoče delo. Mamica ni zmogla zaposlitve zavoljo težav mlajšega otroka. Iz pogovora sva s strokovno sodelavko ugotovili še, da očka nikakor ne zmore sprejeti dejstva, da ostaja brez dela in zaslužka. Njegov načrt, da se z družino preselijo v spodobno stanovanje, za katerega se je že dogovoril, je padel v vodo, ker ni imel sredstev za varščino, pa tudi z najemom se ne bi izšlo. Starša nista imela lastnega prevoznega sredstva, prav vsak dan pa sta morala z mlajšim otrokom do zdravstvenih institucij in na terapije za lajšanje razvojnih težav. Sredstva, do katerih so bili upravičeni, niso dopuščala, da bi družina lahko preživela mesec. Zato je mamica, ki je bila spretna v kuhanju, tudi kruh pekla sama. In starša sta, da bi otrokoma zagotovila hrano skozi mesec, pogosto ostajala lačna.

Družini smo skozi Verigo dobrih ljudi takoj nudili finančno in materialno pomoč. Otroka smo vključili v Botrstvo, staršema pa smo pomagali najti primerno stanovanje. Sočasno smo uspeli dobiti tudi rabljeno osebno vozilo in družini omogočili, da je postala mobilna. V slabih treh mesecih se je družina preselila, ustalila in zaživela samostojno življenje. Vzpostavila sta lepo sožitje tudi z lastnikoma hiše, ki sta jim bila na voljo tudi za občasno varstvo otrok. Oba starša sta hitro našla primerno zaposlitev, mlajši otrok je bil sprejet v ustrezno vzgojno-varstveno ustanovo, večji pa je bil vesel novega šolskega okolja.

Staršema smo ponudili še podporo strokovnih sodelavcev, kajti razvojne težave mlajšega otroka so ju večkrat spravljale v negotovost, saj sta menila, da ne zmoreta vseh starševskih kompetenc.

Družino sem vsake pol leta poklicala in mamica je vselej povedala, da jim gre dobro. Da se stanje tudi pri mlajšem otroku popravlja, da se imajo radi, da so bili celo prvič v svojem skupnem življenju za nekaj dni na počitnicah na morju. Nikoli ni potarnala, da bi bilo kar koli narobe.

Tokrat pa na tej mladi ženski opažamo sledi udarcev, strah in grozo, kaj bo z otrokoma in njo samo. Povedala je, da se je vse pričelo s prvim valom izrednih ukrepov za preprečevanje koronavirusa. Očka, ki se je po težkih prizadevanjih zavoljo bolezni tedaj komaj zaposlil, je zaradi korone znova izgubil delo. Izgubljal je tudi potrpljenje. Njegova napredujoča bolezen ni bila več zdravniško spremljana, ker je imel težji dostop do zdravnika. Ni užival zdravil, ker jih ni imel, pa bi jih moral. In tako je postajal iz dneva v dan bolj nestrpen, vzkipljiv, tudi nasilen, vse to brez vsakršnega razloga. Zelo se je trudila vse stoično prenašati, saj je bila prepričana, da je vse to zaradi moževe bolezni. Trpela je najprej zato, ker se je bala, da bi lastnika slišala, kaj se dogaja v družini, hkrati pa zaradi bojazni, da ji ne bi sodili, da ne zna potrpeti. Ustrašila se je tudi zato, ker – ko je možu omenila, da se razideta – ji je ta grozil, da ji bodo odvzeli otroke, ker naj ne bi bila dobra mama in podobno. Po skoraj dveh letih psihičnega in fizičnega nasilja sta večji otrok in tudi sama postala duševni razvalini. Povedala je, da se je večkrat počutila krivo, da možu premalo pomaga premagovati bolezen. Tisto noč pa je z otrokoma trepetala za življenje. Otroka sta jokala in jo prosila, naj odidejo na varno. Zjutraj je pod pretvezo, da ju pelje v vrtec in šolo, odšla. S hitrim ukrepanjem vseh pristojnih strokovnih služb so na varnem.

Izkušnja te mamice je le ena od mnogih, ki smo jih ujeli v zadnjih dveh letih. Uspela je oditi na varno, preden se je zgodilo najhuje. Kot mnoge organizacije tudi v okviru Verige dobrih ljudi zgroženo ugotavljamo, da je v družinah nasilja ogromno in vse več. Da premnoge žrtve ne prepoznajo nasilja znotraj odnosa in ga pogosto zanikajo zaradi finančne negotovosti ali ekonomske odvisnosti od partnerja. Ugotavljamo tudi, da žrtve nasilja, kljub ozaveščanju nimajo zadostne informiranosti, pa tudi ne znanj, kako ukrepati ob vsem, kar se jim ne bi smelo dogajati. Težko je predstavljivo, da ne vedo, kam in na koga se naj obrnejo v primeru nasilja, kam naj se umaknejo in kdo jim lahko ponudi varno okolje. Če so mamice z najstniškimi fanti, jih materinski domovi in varne hiše ne sprejmejo. Zelo se bojijo, da jim bodo odvzeti otroci, hkrati pa je v vsaki žrtvi nasilja zakoreninjen tudi strah pred sodbami družbe. Zato je tako na sistemski ravni kot tudi v zavesti vsakega Slovenca nujno uvesti ničelno toleranco do nasilja. Nobeno nasilje ni sprejemljivo in lahko za vedno nekomu spremeni življenje. Opravičevanje nasilja v smislu 'ena klofuta še nič ne pomeni' ali pa celo namigovanja okolice in bližnjih, da si je žrtev najbrž to že zaslužila s svojim vedenjem, ni dopustno. Popolnoma nepojmljivo se mi zdi, kako lahko nekoga tako ponižamo kot družba. Da potem ko že utrpi poškodbe ali drugo vrsto nasilja, nanj kažemo s prstom in ga obsojamo, da je nekako že sam povzročil nasilen odziv pri nasilnežu. To nikakor ni res in ne more biti družbeno sprejemljivo. Seveda niso problem le brce in udarci, temveč tudi psihično, ekonomsko in verbalno nasilje, ki se zasidra globoko v dno duše žrtve, iz njega zraste močan občutek nevrednosti, nesposobnosti in podobnih občutij. Kljub letom prizadevanj različnih institucij je zares nesprejemljiva ugotovitev, da na sistemski ravni še vedno nismo in ne znamo zavarovati žrtev nasilja do te mere, da ne bi prihajalo do tragedij.