In sončni sopotnik je tistega dne poskrbel, da je mamica iz Zasavja veselo sprejela najavo najinega prihoda, ki se je zgodila že deset minut po klicu. Ko sva odpirali prtljažnik, pa je pričela neutolažljivo jokati. Ni mogla verjeti, kaj vse je bilo namenjeno prvi materialni oskrbi družine. Objemala je živila, oblačilca in obutev za otroke, higienske pripomočke, šolske potrebščine …
Razumeli sva. Kajti iz vloge za humanitarno pomoč družini, ki jo je posredoval pristojni center za socialno delo, je bilo mogoče razbrati, da družina nima sredstev za hrano, oblačila in obutev otrok, pa tudi za položnice ne. Pogled na staro in trhlo vaško hišo, ki ne more nuditi varne strehe nad glavo družini, starim staršem in še bratovi družini – kajti prav vsak si je ustvaril svoj del – nama je ustavil korak. Ko se je mamica umirila, smo vstopili. Notranjost doma je kazala, da sta starša z adaptacijami poskušala doseči vsaj varnost. Vse je bilo na svojem mestu, čisto, vendar zadimljeno. Kadilo se je iz edinega ogrevalnega štedilnika, ki ga je družina imela v kuhinji. Je večnamenski, je dejala mamica, saj na njem kuha, peče in greje vodo. Toda kljub odprtim vratom štedilnik ni mogel ogreti niti nedokončane utesnjene kopalnice niti sobice, v kateri spi vseh pet članov družine. Tudi druga sobica, v kateri živijo hudo bolni in nemobilni starši, za katere skrbi sama, ni ogreta.
Družino sestavljajo mamica, očka in trije otroci – dva osnovnošolca en predšolski. Eden od otrok je rojen z okvarami v razvoju, zato mamica prejema nadomestilo za njegovo nego in skrb zanj. Oba sta bila zaposlena, mama do rojstva bolnega otroka. Vsak cent sta vložila v to, da bi za svojo družino in v pomoč staršem uredila svoj del hiše v prostorih, v katerih je bil nekoč hlev. Njuni plači sta bili tako nizki, da nista izpolnjevala pogojev za najem kredita za prenovo, da bi lahko družini zagotovila varno bivanje. Pa je mamica povedala, da sta pravzaprav hvaležna, da nista prejela kredita, kajti danes ga ne bi zmogla vračati.
Ko je v družino prijokal otrok z okvarami v razvoju, se je njihov prihodek zmanjšal. Kmalu po tem pa se je na delu hudo poškodoval oče otrok. Delodajalec ni priznal delovne nesreče, ker je trdil, da jo je zaposleni povzročil sam. Tako je izgubil tudi zaposlitev in hkrati možnost bolniškega nadomestila in prispevka Zavoda za zaposlovanje. Družina se je znašla v izjemni stiski. Očka je bil brez obveznega in dodatnega zdravstvenega zavarovanja, tako da mu je bilo zdravniško zdravljenje preprečeno. Tudi mamina starša imata tako nizko pokojnino, da ne zmoreta niti plačljivih sanitetnih in drugih dodatkov, ki so potrebni zaradi njunega težkega zdravstvenega stanja.
Družina je samooskrbna z zelenjavo, saj imajo vrt in nekaj sadnih dreves, ki pa lani niso obrodila. In tako so prav vsi že nekaj mesecev živeli v splošnem pomanjkanju, najbolj pa je primanjkovalo hrane za otroke. Ganljiv je bil pogled na prazen hladilnik in prazno kuhinjsko omaro, premajhna oblačilca, v katera so bili oblečeni otroci. Še konice copatkov so bile odrezane, ker so bili pretesni. Življenje jih je potisnilo v kolobarjenje s položnicami in jih opremilo s strahom, ko so ugotovili, da vseh ne zmorejo poravnati. Tako zelo so se bali odklopa elektrike, ki bi jim naložil stroške tako odklopa kot priklopa, pa še za osnovne položnice niso imeli.
Otrokom že nekaj časa niso zmogli kupovati niti primerne hrane, imeli pa so svoj krompir, iz katerega je mamica ustvarjala čudežne jedilnike. Še kruh je pekla iz krompirja z dodatkom malo moke. Ob predstavljanju stanja so očku otrok po licih polzele solze: "Pomagajte mi najti delo, ki ga bom zmogel. Da bom lahko poskrbel vsaj za otroke," je dejal. In dodal, da si želi, da bi lahko nekako uredili prostore, da bi vsaj otroci lahko imeli svojo sobo, v kateri bi se pripravljali za šolo. Izrazil je svoj sram, ker ni nikoli prosil za kakršno koli pomoč. On je bil vedno tisti, ki je hodil pomagat drugim. Kadar koli je kdo kaj potreboval, je bil takoj pripravljen poprijeti. Ko se je zgodila nezgoda, ko je njegova družina ostala brez možnosti preživetja, pa so ostali povsem sami.
Pobarali sva jih, kako je mogoče, da ni nihče pristopil, saj vendar živijo na vasi, kjer so hiše resda oddaljene druga od druge, pa vendar je skupnost manjša kot v mestu. Pa sta oba v en glas povedala, da ju je bilo sram komur koli povedati, kaj se jim je zgodilo in da ne zmorejo več. Širšo družino mamice sestavlja tudi brat, ki pa je z otrokom in ženo odšel na delo v tujino, da bi prislužil za dogradnjo svojega dela objekta, ki ga je pričel, pa ga prav tako ni zmogel nadaljevati. Ravno sram je tisto čustvo, ki družine pogosto osami v najtežjih trenutkih.
Družini v Verigi dobrih ljudi že poravnavamo plačila zapadlih položnic in očetovo zavarovanje, da bo lahko nadaljeval zdravljenje in se, ko bo ozdravel, zaposlil na primernem delovnem mestu. Šoloobvezna otroka imata težave z usvajanjem šolske snovi, zato sta že bila vključena v učno pomoč na daljavo. Vsi trije so vključeni tudi v Botrstvo v Sloveniji. Poleg tega bomo družini poskušali priskrbeti še gradbeni material, da bodo zmogli otrokom dograditi sobico in jih opremljali s hrano, oblačili, obutvijo in vsem, kar potrebujejo, da si bodo opomogli.
Tudi sonce nama ni več pomagalo, ko sva na poti do nove družine razglabljali, kako zelo smo ljudje odtujeni. Kako zelo smo zaverovani vase in v okolju, v katerem živimo in delujemo, ne zmoremo, ne znamo ali preprosto nočemo videti tistih, ki so zaprli vrata v svoj svet, ker jih v revščini duši družbena stigma. Stiske družin so različne, v današnji družbi nekatere dobrine niso več tako nedosegljive in družine na zunaj predstavljajo stanje, ki mogoče ne kriči po pomoči, med štirimi stenami pa se skriva prava revščina.
