V luči energetske krize, ki se občutno pozna na podražitvah elektrike, goriva in prehrane, se je na Verigo dobrih ljudi začelo obračati vedno več družin v stiski, ker ne zmorejo plačati tekočih položnic ali pa jim na koncu ne ostane dovolj denarja, da pridejo dostojno čez mesec. Med njimi se žal vedno pogosteje najdejo tudi družine, ki so že bile vključene v Verigo dobrih ljudi v preteklosti in so svojo situacijo uspešno rešile, trenutna kriza pa jih je potisnila nazaj na dno. Tudi zato smo želeli preveriti, kako se naše družine spopadajo s trenutno situacijo, saj se med vsemi številkami in statističnimi podatki lahko kaj hitro pozabi, da za njimi stojijo resnični ljudje, na katere imajo podražitve še kako resnične posledice.
Od novembra naprej so imele družine veliko več problemov pri plačevanju položnic, saj so se stroški elektrike za nekatere kar podvojili. V enostarševski družini sta mama Maja in hči med zimo običajno za elektriko odšteli 25 evrov. Ker se je letos ogrevanje občutno podražilo, je mama situacijo reševala tako, da je zapirala ventil na hodniku in ga odprla samo zvečer za kratek čas – toliko, da sta se s hčerko lahko stuširali – potem pa ventil spet zaprla. Kljub temu je pozimi za ogrevanje morala odšteti 50 evrov na mesec.
Čeprav so družine varčne in temeljito premislijo vsak nakup ali strošek, nekateri ne uspejo poplačati vseh stroškov, saj skupni znesek položnic običajno znaša več kot 400 evrov. Ko k temu prištejejo še stroške hrane, najemnine in goriva, jim na koncu ostane zelo malo ali pa celo nič, zato si morajo denar izposoditi od sorodnikov ali pa nekatere položnice pustiti za naslednji mesec v upanju, da ne bo vmes prišel še kakšen nepričakovan strošek. Vladni ukrepi, s katerimi so za tri mesece stroški za elektriko nižji, cene goriva pa ne morejo naraščati v nedogled, so družinam malce olajšali situacijo, velike razlike pa za njih ni, saj so drugi stroški življenja za njih še vedno previsoki.
Tako je mami Maji vse februarske položnice plačala sestra, medtem ko jo položnice za marec še vedno čakajo, ker jih enostavno ni zmožna plačati. "Ker lahko plačam položnice, pa nimam za hrano, ali pa kupim hrano in nimam denarja za položnice, ne gre vse naenkrat, ne gre," nam je v pogovoru priznala Maja. Na žalost je njena situacija bolj pravilo kot izjema, saj se nemalo sogovornikov vsak mesec ukvarja s to dilemo – naj kupijo hrano ali plačajo položnice. Nekatere družine poskrbijo, da imajo najprej poravnane vse redne stroške in najemnino, potem pa tisto malo, kar jim ostane, namenijo za bencin in hrano. Ker so se zneski za položnice močno povišali, mora človek zategniti pasove tam, kjer le lahko, in najlažje to naredi pri hrani, nam zaupa ena družina. Spet druge družine zaradi pomanjkanja sredstev ves čas kolobarijo s plačevanjem položnic, da lažje pridejo skozi mesec.
Toda zaradi sramu in strahu pred ponižanjem je veliko družinam težko priznati svojo stisko in prositi za finančno pomoč. "Vedno hoditi od ustanove do ustanove in skozi nekaj fehtariti in prositi je zelo, zelo nelagodno, ponižujoče. Sploh zame, ker sem delala 32 let, zdaj pa se moraš takole spuščati nizko in iti fehtat', da lahko preživiš," je povedala mama Tanja iz druge družine, ki smo jo poklicali. Februarja se je obrnila na enega od humanitarnih programov, da so ji plačali položnice za 150 evrov. Ko so ji pred šestimi leti odkrili raka, je šla na bolniško, zadnji dve leti pa je invalidsko upokojena. Prvih nekaj let je družina še nekako shajala s pomočjo njenih dolgoletnih prihrankov, nato pa se je finančna situacija hitro poslabšala.
Mož je izgubil službo in potem delal priložnostno, vendar so neredni prihodki ob že tako nizki invalidski pokojnini bili premalo in družini so začeli naraščati dolgovi. Nedavna ločitev je Tanji še povečala stisko, saj ni navajena na to, da je sama. Prej sta bila namreč dva, ki sta si delila tako stroške kot tudi psihološko breme situacije. Toda mama vztraja in sledi svojemu načelu, da nikoli ni tako hudo, da ne bi moglo biti še slabše. Najbolj pogreša občutek svobode, ki ga je imela nekoč, ko je delala. Predvsem da ko vidiš nekaj lepega ali pa si nekaj res želiš, da si to lahko kupiš brez kakršnega koli slabega občutka ali strahu, da boš za ta nakup kaznovan nekje drugje.
V zadnjih nekaj mesecih se je občutno podražila tudi hrana. Naše družine se še spomnijo, kako so še pred letom ali dvema za isti znesek iz trgovine prinesle bistveno več stvari. "Danes pa z enim prstom neseš domov, kar si lahko kupil s 50 evri," je povedala Tanja. Na koncu meseca tako družinam ne ostane nič ali pa zelo malo, kar bi lahko dali na stran za nujne primere, na primer popravilo avtomobila, nakup obleke ali šolskih potrebščin. Izredni stroški jih tako pogosto postavijo v situacijo, ko se ali zadolžijo ali poiščejo pomoč tudi v Verigi dobrih ljudi.
Nenehno odločanje med hrano ali plačilom položnic, strah pred izgubo strehe nad glavo, visoke cene goriva in nezmožnost, da bi sebi ali svojim otrokom lahko brez slabe vesti privoščili kak priboljšek, kaj šele dopust, obisk dejavnosti ali pa kar koli, kar ni nujno potrebno za preživetje, so stalnica v vsakdanu naših uporabnikov. Pogosto se zato znajdejo tudi v duševni stiski, saj ne vidijo več izhoda. V Verigi dobrih ljudi jim poleg finančne in materialne pomoči v teh primerih ponudimo tudi strokovnega sogovornika, ki jim skozi pogovor in svetovanje vrne upanje, da bo nekega dne njihova situacija boljša. Ob tem nam v mislih ostaja Tanjina izjava: "Vrtiš se v krogu vsakodnevno, vsak mesec si nekako na istem, enega preživiš, pa že prihaja drugi."
