Med 100 zaposlenimi jih vsak dan šest manjka zaradi bolezni ali poškodbe

Strah delavcev, da uveljavljajo bolniško, strah pred izgubo službe, kršitve pri obračunu bolniškega nadomestila in prezentizem. "Bojijo se, da bodo v primeru, ko bodo uveljavljali bolniško, nadomeščeni z zdravimi posamezniki in da se ne bodo mogli vrniti nazaj na svoje delovno mesto," opozarja Lidija Jerkič z Zveze svobodnih sindikatov. Nekateri delodajalci celo nagrajujejo zaposlene, ki ne gredo na bolniško, kar "stimulira ljudi, da ostanejo na delu bolni, kar ni prav," opozarja Jerkič. To ni boj proti bolniški, meni Metoda Dodič Fikfak s Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa, "da mu daš 30 evrov več, da ne gre na bolniško. Ključno je, kako bo delodajalec naredil zdravo delovno mesto."

Pogosto na bolniški, večja možnost za izgubo službe?

Najpogostejše kršitve pri obračunu bolniške, tako Jerkič, so napačne osnove. Zelo pogosto se dogaja, da kljub temu, da gre za poškodbo pri delu, skušajo delavcu 'obesiti' poškodbo izven dela. "Opažamo, da vsi delodajalci poškodb pri delu ne prijavljajo, kar je dodaten problem." Problem je tudi trajanje staleža, doda Jerkič, saj se ljudje pogosto vračajo nazaj na delo kljub temu, da niso zdravi, zgolj zato, da prekinejo bolniško in da začnejo pravice teči na novo. "Bolj skrita težava ali zloraba je odpuščanje tistih delavcev, ki so pogosto na bolniški, kljub temu, da gre za opravičljive razloge. Ravno to so tisti delavci, ki so pogosto prvi na vrsti, kadar prihaja do odpuščanj. Pogosto so to ženske, zaradi bolniških odsotnosti povezanih ne samo z delavkami, ampak z otroci in to je eden zelo sicer skritih problemov, pa vendarle opaznih."

Bojijo se iti na bolniško

Po besedah Lidije Jerkič ljudje sindikat najpogosteje sprašujejo glede višine in trajanja bolniškega nadomestila. Potem o postopkih z uveljavljanjem bolniškega staleža, zlasti, ko delavec ne ve, ali mu še pripada, ali se je dolžan vrniti nazaj na delo. Sprašujejo tudi o prenehanju delovnega razmerja in bolniškega staleža – kdaj je to tisto, kar podaljša trajanje delovnega razmerja in kdaj ne. V zadnjem času je vse več vprašanj o poklicnih boleznih. "Žal se največkrat dogaja, da ta vprašanja prihajajo kasneje, ko se že nekaj zgodi – bodisi, da gre za prenehanje delovnega razmerja ali disciplinske postopke, povezane z odsotnostjo." 

Vsak dan odsotnih šest zaposlenih

Stopnja zdravstvenega absentizma je bila leta 2022 skoraj 6-odstotna, s podatkom postreže Ana Vodičar z Zavoda za zdravstveno zavarovanje. Kaj to pomeni v praksi? Če imamo podjetje, ki ima 100 zaposlenih, je vsak dan znova odsotnih šest zaposlenih, samo zaradi bolezni in poškodbe. "To so izgube za gospodarstvo in družbo kot celoto." 

Živimo v prepričanju, da se bo že nekdo našel

Se podjetja zavedajo, da zdravi delavci pomenijo večjo konkurenčnost podjetja? Lidija Jerkič pravi, da se na načelni ravni podjetja tega zavedajo, zelo pogosto pa obremenjujejo ljudi do meje, dokler gre. "So razlike pri obremenjevanju delavcev v proizvodnji, veliko manj je dvigovanja težkih bremen v primerjavi s preteklostjo, je pa zato tempo dela bistveno večji in odnosi bistveno slabši, kot je bilo včasih."

Še vedno živimo v prepričanju, da se bo že nekdo našel, ki bo delavca nadomestil, je prepričana Dodič Fikfak. "Preden ti 'izvežbanega' delavca nadomestiš z nekom, ki začenja na novo, če ne drugega bo naredil veliko napak, veliko boš vlagal in potem bo odšel." Vsi delodajalci bodo rekli, tako Dodič Fikfak, da je še kako pomembno za njih, da imajo zdrave delavce, ampak pod to si predstavljajo, da delavci pač ne gredo na bolniško. "Aktivno zavedanje pomeni, da nekaj narediš. Pasivno pa pomeni, da se npr. zavedaš, da je kajenje škodljivo in nič ne narediš glede tega." 

V delavce morajo podjetja vlagati, ko so mladi in je malo bolezni, dodaja Dodič Fikfak. "Po 40. letu se degenerativne bolezni začnejo z veliko večjo težo. Delavca moraš ohranjati zdravega, da ni pri 40. izčrpan. Nihče ni zloben, da tega ne bi naredil, ampak nam temeljno manjka znanja." 

Poklicne bolezni so zadnja točka, delovno mesto moraš tako urediti, da do njih ne pride. "Mi vemo za poklicne kancerogene snovi, ki povzročajo raka, to ni skrito. Če delodajalce vprašate in to smo tudi naredili, naj naredijo seznam kancerogenih snovi, jih nima nihče. Ne gre za to, da jih nimajo, ampak se obnašajo kot da jih ni," še pojasnjuje Dodič Fikfak in doda, da je bila pred leti v tovarni, kjer meljejo mivko. "Ker smo hodili po podlagi kremenčevega peska, ki je spadal med kancerogene snovi, sem rekla naj mi pokažejo varnostni list. Notri ni pisalo, da je kancerogen. Ne razumem nojevskega obnašanja - glavo pod pesek." 

Poklicnih bolezni v Sloveniji nismo ugotavljali 30 let

30 let smo imeli pravilnik o poklicnih boleznih, ki v praksi ni deloval, opozarja Jerkič. Na delodajalcu je bilo breme oz. dolžnost, da ugotavlja poklicne bolezni. "Če vemo, da je to povezano s stroški ali odškodninami, vemo, zakaj v poklicnih bolezni v Sloveniji nismo ugotavljali. Posledično delavci niso bili zdravljeni, niti se niso olajševale okoliščine, da ne bi povzročali bolezni bodočim generacijam. Vrsto rakov, ki so jih potem okarakterizirali kot bolezen posameznika, razlog je bil pa v delovnem procesu."

Novi pravilnik, ki je stopil v veljavo maja lani, v prvo vlogo postavlja lečečega zdravnika. Zdravnik začne s postopkom, neodvisne komisije pa ugotavljajo razloge in nalagajo obveznosti odpravljanja nepravilnosti ali rizikov. Delodajalci nimajo nobene druge vloge, kot da kasneje odpravijo tisto, kar jim je naloženo. "Ljudje še vedno ne poznajo dovolj te možnosti. V roku dveh, treh let bo poklicnih bolezni več, cilj pa je odpravljanje razlogov za nastajanje bolezni," ocenjuje Jerkič.

Samo 70 sumov poklicnih bolezni, priznani dve

A prijav poklicnih bolezni je še vedno izjemno malo, opozarja Dodič Fikfak. "Samo 70 sumov, gre za upokojence ali osebe tik pred upokojitvijo ali osebe iz javnih zdravstvenih zavodov. Priznani imamo samo dve poklicne bolezni od vseh 70 delavcev. Gre za strah in neozaveščenost." Med 200 sumi za poklicno bolezen dihal se je samo eden odločil, da bo šel v verifikacijo. "Prvo vprašanje je, kaj bom od tega imel in ali bo delodajalec za to vedel. Kakšno pot še moramo prehoditi, da se delodajalec ne bo čutil ogroženega. Gre za pomoč, če bo on tako razumel, tudi delavca ne bo strah." V prvi vrsti mora biti delodajalcu v interesu in tega še ni. 

"30 let smo zanikali, smo dajali pod preprogo in zdaj to obstaja kot 'bav bav'. Spet zamujamo. Koliko bolezni, smrti, izgubljenih ljudi. Zajezitve ne bomo dosegli, če ne bo večja ozaveščenost ljudi. Ljubi Slovenci, nikogar se s tem ne ogroža," zato se Dodič Fikfak boji, da potrebujemo naslednjih 50 let za to.

V primerjavi z evropskimi državami, ki so imele področje poklicnih bolezni urejeno in so poklicne bolezni ugotavljali, smo mi imeli morda desetino tega, pojasnjuje Jerkič. "To pove, da je bilo pri nas urejeno na napačen način, ker tako dobrih pogojev dela v primerjavi z zahodnoevropskimi državami v Sloveniji nimamo."

Delno so krivi delodajalci

Zakaj smo imeli toliko desetletij nefunkcionalen pravilnik o poklicnih boleznih? Delno so krivi delodajalci, ker se ga bojijo, opozarja Dodič Fikfak. "Bojijo se, da potrjene poklicne bolezni za seboj prinesejo odškodninske tožbe. Samo azbestne bolezni so vezane na odškodnine, vse druge niso. To je samo izvid, ki ga ima pacient. Pravilnik ne ugotavlja odškodninske odgovornosti delodajalca." Celovito urejanje poklicnih bolezni bi morala zagotoviti država, izpostavlja Dodič Fikfak. "Češka je prevzela odškodninske zahtevke do določenega limita. Češka ima relativno nižje odškodnine, ker je to prevzela država."

Po treh mesecih se vrne polovica ljudi, po enem letu nihče več

Na kliničnem inštitutu zadnjih 15 let izvajajo program promocije zdravja na delovnem mestu, kjer delodajalcem ponujajo sistem izobraževanja, da pošljejo k njim enega od delavcev, ki skrbi za kadre. Naučijo jih na kakšen način naj izvajajo promocijo zdravja. Naučijo jih, kako narediti diagnostiko podjetja – zakaj ljudje zbolevajo in kaj narediti, da ljudje ne odhajajo pogosto na bolniško. "Ne strinjamo se z bolniško v nedogled. Po treh mesecih se samo 50 odstotkov ljudi vrne, po enem letu se praktično nihče več ne vrne. Delovna mesta in zahteve se hitro spreminjajo. Cilj je, da delavec ohrani stik, ko odide na bolniško in se čim prej vrne," pojasnjuje Dodič Fikfak.

Po analizi kliničnega inštituta le 10 oz. največ 20 odstotkov ljudi izkorišča to, da so lahko neskončno dolgo na bolniški. S primernim sistemom pa bi to lahko zajezili. Ravnanje zavarovalnih oseb v času bolniške preverjajo tudi na ZZZS. Letno izvedejo preko 4000 nadzorov, v cca. petih odstotkih pa ugotovijo odstopanja glede na navodila osebnega zdravnika ali zdravnika zavoda.

Ko človek pride po dveh letih do zdravnika, je prepozno

Dodič Fikfak pravi, da so že zdavnaj predlagali, da se po treh mesecih z zavarovancem pogovori specialist medicine dela, ki mora ugotoviti ali čaka na operacijo, ali se mu bolezen vleče. "Ko človek po dveh letih pride do zdravnika, je prepozno. To je neizpeta pesem."

Dodič Fikfak je pred 30 leti vzpostavila na NIJZ bazo o bolniškem staležu. Takrat so bile najpogostejše kostnomišične bolezni, duševne pa so bile približno na 10. mestu. Zdaj v približno 30 podjetjih, ki jih spremljajo na kliničnem inštitutu, se duševne bolezni velikokrat približajo, ali celo prednjačijo na prvem mestu. "Ustvarjamo nove bolezni, te so bolj odporne, ne moreš jih kar pozdraviti. Več je psihosomatskih bolezni, fibromialgija, kronični bolečinski sindrom. Za te bolezni moraš imeti sistem. Hitreje moraš delavca vračati v delovni proces."