Kdo si lahko privošči bolniško – rekorder s 24.000 evri ali nekdo s 500 evri nadomestila?

Kako je, ko si bolniške ne moreš privoščiti? 42-letna sogovornica, ki želi ostati anonimna in smo jo poimenovali Mojca, dela kot kuhinjska pomočnica in čistilka na šoli. A to ni dovolj, da bi prejemala minimalno plačo, ki trenutno znaša neto 878,48 evra - razliko ji izplača delodajalec. Življenjske stroške težko pokrije. "Bolezen me je pripeljala tako daleč, da so me dali za pet in pol ur v kuhinjo, dve uri in pol sem čistilka." 

Mojca pripoveduje o stiski, ki jo doživlja vsak mesec na bolniški, saj to zanjo pomeni precej nižji dohodek. Septembra je prejela 507 evrov bolniškega nadomestila, oktobra 497, novembra 538. To za njo predstavlja 300 do 400 evrov manj, kot bi prejela z redno plačo, če ne bi bila na bolniški. "Z malico in potnimi stroški sem za cel mesec v službi dobila malo manj kot 900 evrov." Tehnični kader znotraj javnega sektorja je pozabljen, ima občutek Mojca. "Ti si čistilka, kuharica, nisi ravnateljica, nisi učiteljica. Nas gledajo čisto drugače, plače in kasneje bolniške pa so precej nižje."  Na bolniški je zaradi okvare medvretenčnih ploščic. Ortoped ji je dejal, da ima obrabljeno hrbtenico, kot da je stara 80 oz. 90 let. Mojca pravi, da v službi ni nikoli rekla, da ne bo delala ali da česa ne zmore. "Smo petčlanska družina in težko shajamo z eno plačo. Operacije so me prisilile, da sem ostala doma. Zdaj sem vsaj na nogah, prej pa niti hoditi nisem mogla." 

Na bolniški je skoraj tri leta, ker je bila operirana na vratnih vretencih in spodnjem delu hrbta. Zdaj čaka na šesto operacijo. Hrbtenico ji skupaj držijo vijaki, ploščice in cement. "Sem gibalno omejena, zato sem od 1. decembra zaposlena za štiri ure, za preostale štiri ure pa bom prejemala nadomestilo iz invalidnine. Ampak to ni upokojitev." Zaradi strahu se je invalidni komisiji izogibala. "Takoj, ko piše na papirju, da si invalid, te nihče več ne želi zaposliti." 

'Neverjetno ti spremeni življenje, če imaš 200 evrov višjo plačo'

To ni osamljen primer, ljudje z najnižjimi dohodki si bolniškega staleža preprosto ne morejo privoščiti, opozarja Darja Vrečko, predsednica Sindikata uslužbencev plačne skupine J. "Namesto 870 evrov dobiti 530 evrov je huda razlika in to samo zato, ker si zbolel. Če se le da, ne gredo na bolniško." Uslužbenci skupine J se uvrščajo med 13. in 25. plačnim razredom. Plačani so torej pod minimalno plačo. Ko zbolijo, dobijo 80 odstotkov od dejanske, ne od minimalne plače. "Teh plačnih list imamo veliko, ker tudi najslabše plačani zbolijo in potem na bolniški prejemajo plačo 480, 530 evrov. Minimalna plača bi morala biti izhodiščna. Vedno so prikrajšani."

Uslužbenci plačne skupine J nimajo urejenih nadomeščanj, razen pri dolgotrajnejših bolniških odsotnostih, pravi Vrečkova, ko se zaposli drug delavec za določen čas. "Kadar je skupina ljudi, ki opravlja enako delo, prevzamejo še tisto delo, ki ni dodatno plačano, kvečjemu je s kakšnimi urami nagrajeno." 

Vlada se je lotila prenove plačnega sistema, ampak dve leti se ni zgodilo nič, je kritična Vrečkova. Minimalna plača pa bo verjetno ostala tukaj, kjer je, pravi. "So stvari, ki so akutne in jih je treba nujno rešiti. Neverjetno ti spremeni življenje, če imaš 200 evrov višjo plačo, če imaš plačo 1030 evrov ali manj kot 800 evrov. Mogoče si tisti, ki imajo plačo 4000 ali 5000, tega ne znajo predstavljati." 

Znotraj javnega sektorja je takšnih, ki imajo plačo nižjo od minimalne, okoli 30 tisoč, ocenjuje Vrečkova. "Nihče ne bi smel imeti manj od minimalne plače. Ta mora biti izhodišče." To so čistilci, kuharji, vodje šolskih kuhinj, administratorji, tajniki, vratarji, vzdrževalci, poslovni sekretarji in računovodje.

Najpogosteje na bolniški zaradi bolezni mišičnoskeletnega sistema in vezivnega tkiva

Bolezni mišičnoskeletnega sistema in vezivnega tkiva so najpogostejši vzrok za bolniške odsotnosti od leta 2014 naprej. V letu 2021 je bilo izgubljenih 5,4 koledarskih dni na zaposleno žensko delavko in 3,3 dni na zaposlenega moškega delavca. Najpogostejša mišičnoskeletna obolenja so poškodbe, zlomi, povezani s krhkostjo kosti, bolečine v vratu, hrbtu, osteoartritis ter sistemska vnetna stanja, kot je npr. revmatoidni artritis. Navadno jih spremlja bolečina, pogosto kronična, omejena mobilnost, zmanjšanje funkcionalnosti in sposobnosti za delo ter socialno življenje. 

Raje bolni v službo kot na bolniško

Odhod na delo, kljub slabemu počutju, bolečinam, upravičenosti do bolniškega staleža. "Dnevno ne morem brez nalgesina in durete, ampak rada delam. Nikoli nisem izkoriščala bolniške, niti sociale. Se borim, da pomagam preživeti svojo družino," pojasni Mojca. Mojčina obremenitev pri delu je velika. "Obremenitev je zaradi prepogibanja, omejenega gibanja, sklanjanja... Za vrat je obremenjujoče čiščenje tal z večjimi metlami." Darja Vrečko pravi, da pozna veliko ljudi, ki hodijo v službo bolni. 

Problem so delovna mesta, kjer zaposlenega ne morejo nadomestiti, opozarja Vrečko. "Si bolan, ampak delaš za računalnikom, ker so določene stvari, ki jih poznaš samo ti, lahko do njih dostopaš samo ti, določen telefonske imaš samo ti, plačo obračunava samo računovodja... Torej imaš napol bolniško, ko te potrebujejo, te pokličejo. Kar se tiče plačne skupine J, smo v kameni dobi, tu se ne ureja nič, ni nadomeščanj, slabo je plačano..."

Lidija Jerkič, predsednica Zveze svobodnih sindikatov ocenjuje, da veliko delavcev ne gre na bolniško dokler to ni nujno potrebno. "Ostajajo na delovnem mestu bolni, posledično se njihove bolezni poslabšajo in traja dlje, da se vrnejo nazaj. Če gre za nalezljive bolezni, jih razširijo še med zaposlene. Razlog pa je velikokrat nagrajevanje delodajalcev za to, da ljudje ne odhajajo na bolniško. To stimulira ljudi, da ostanejo na delu bolni, kar ni prav." Tako meni tudi Metoda Dodič Fikfak s Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa. "To ni boj proti bolniški, da mu daš 30 evrov več, da ne gre na bolniško. Ključno je, kako bo delodajalec naredil zdravo delovno mesto."

Hkrati pa Jerkič izpostavlja problematiko prekarnosti oz. prisilnih sp-jev, ko je posameznik sam sebi delodajalec in si plačuje nadomestilo. "Zagotovo je to nekaj, kar bo treba urejati pri prenovi celotnega zdravstvenega sistema. V tistem trenutku bodo na nogah tudi vsi ostali delodajalci, ki bodo zahtevali, da jim proračun krije nadomestila za 30 dni za njihove delavce. Vsi se dobro zavedamo tega problema, ampak konkretne rešitve ni." 

Rekorder, ki je na bolniški skoraj osem let, lani dobil več kot 24 tisoč evrov 

Na drugi strani pa visoka nadomestila in dolgotrajne bolniške. Rekorder, ki je na bolniški skoraj osem let, je za en mesec bolniške odsotnosti lani prejel 24.869 evrov. Neuradno smo izvedeli, da gre za člana uprave v zasebnem podjetju. Za primerjavo: oktobrska povprečna plača je znašala 1.434,45 neto evrov, torej je rekorder na bolniški v enem mesecu prejel več kot povprečen Slovenec zasluži v celem letu. 

Rekorder je bolniško odsoten od junija 2015, v breme zdravstvene blagajne od avgusta. Takrat je njegovo prvo izplačilo znašalo 15.783 evrov. Znesek se je postopoma povečeval zaradi dviga odmernega odstotka po 90. dneh zadržanosti od dela v breme ZZZS. Znesek tudi mesečno variira zaradi drugačnega števila ur zadržanosti od dela (meseci imajo različno število delovnih dni za katere se obračuna nadomestilo).

Z rekorderjem je seznanjena tudi Metoda Dodič Fikfak, ki je pred 30 leti na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje vzpostavila bazo podatkov o bolniškem staležu. "Nihče mi ne bo rekel, da ni bilo to narejeno z namenom. To je čisto izkoriščanje države, podprto z zakonodajo. Ne vem, kako naj še drugače dopovemo, da so potrebni sistemski ukrepi."

V 11 letih je bilo najvišje izplačilo leta 2020, ko je nekdo na bolniški prejel 35.726,88 evra v enem mesecu.

In kako je to mogoče? Naš bolniški sistem namreč ne pozna omejitev, opozarja Ana Vodičar z zavoda za zdravstveno zavarovanje. "Ne poznamo zgornje omejitve višine zneska denarnega nadomestila in tako smo nekomu za cel mesec odsotnosti plačali prek 24 tisoč evrov. Neomejena višina izplačila, neomejeno trajanje, to so zagotovo evropsko neprimerljivi zakonodajni okvirji, ki so posledica oz. se odražajo v visokih izdatkih za nadomestilo plače." 

Jernej Završnik, direktor Zdravstvenega doma dr. Adolfa Drolca Maribor, meni, da je kapica smiselna, ampak je višino treba pazljivo doreči. "Potrebujemo široko družbeno razpravo o tem, da ljudje, ki vplačujemo v blagajno, povemo, kje so meje, in se skupaj zmenimo. Ni v redu, če tu politika zelo ostro zareže in pove, da so edini zveličavni, ki o tem razpravljajo."

4000 oseb omejitev presega 

2,5-kratnik povprečne plače trenutno po podatkih ZZZS presega približno 4000 oseb, torej je njihovo bolniško nadomestilo višje od 5.526,95 evra bruto. A večina zavarovancev – 512.600 – prejema nadomestilo, ki je nižje od povprečne plače.

Bolniško nadomestilo nima limita

Vsa ostala socialna zavarovanja v Sloveniji poznajo zgornji limit – starševsko varstvo, pokojninsko zavarovanje, zavarovanje za primer brezposelnosti, ponazarja Ana Vodičar. Samo še zdravstveno zavarovanje nima zgornjega limita. "V Sloveniji imamo tako zakonodajno rešitev, da se po 90. dneh odsotnosti odmerni odstotek celo dvigne za 10 odstotkov. To je ponovno precej neobičajno. Praviloma, da se delavce stimulira, da se čim prej vrnejo nazaj na delovno mesto, je ureditev ravno nasprotna. V začetku naj bi bili ti odmerni odstotki visoki, da se preprečuje prezentizem, potem pa naj bi se s trajanjem bolniške nadomestilo znižalo in se približevalo prejemku iz invalidskega zavarovanja." 

V predlogu zakona o zdravstvenem varstvu je bilo predvideno, da se odmerni odstotek po 90 dneh ne bi zvišal. A po nasprotovanju delavskih organizacij, so s podporo koalicije to določilo kasneje umaknili. Lidija Jerkič meni, da je bil ta predlog napačen. "Tisti, ki je tri mesece v bolniškem staležu, je zagotovo precej bolan, ker se drugače vrne že po 14 dneh ali enem mesecu. Jemanje nadomestila nima nobene povezave s skrajševanjem bolniških. Razen če želimo, da ljudje hodijo bolni delat, kar pa ni cilj."

Invalidnine nižje, zato raje na bolniški?

Imamo poškodbe, ko se že ob nastanku ve, da bo oseba morala dobiti vsaj določeno stopnjo invalidnosti, prilagoditev delovnega mesta, krajši delovni čas. Ampak invalidska zakonodaja se v zadnjih letih ni posodabljala, pravi Vodičarjeva. Če so pokojninsko zakonodajo prenavljali, se je na invalidski del vedno znova pozabilo. "Mi ugotavljamo predvsem dva problema – eno je, da se ti postopki včasih prepozno začnejo, so dolgotrajni, predvsem pa so prejemki iz invalidskega zavarovanja bistveno nižji kot v bolniškem staležu. To je eden od motivov, zakaj zavarovanci na vsak način želijo vztrajati v bolniškem staležu in ne uveljavljati pravic pred pokojninskim zavodom." 

Bolniški staleži trajajo različno dolgo, nemalo je tudi skrajšanih delovnih časov (npr. za štiri ure dnevno). V letu 2023 je izdatek ZZZS za izgubljeno eno delovno uro znašal v povprečju 9,51 evra oziroma za osemurni delovni dan 76,1 evra. V primeru 176 delovnih ur bi znašalo mesečno nadomestilo 1.673,76 evra. Povprečna mesečna invalidska pokojnina je novembra lani znašala 707,80 evra neto (brez sorazmernih delov pokojnin in delnih pokojnin).

Lidija Jerkič opozarja, da so invalidna nadomestila tako nizka, da ljudje z njimi ne morejo preživeti. "Tudi s socialnimi transferji je to premalo. To področje je mogoče celo bolj prioritetno kot pa razmisleki o tem, da ostajamo dlje na delu, si zato 'pridelamo' več bolezni in imamo več bolniškega staleža." Naše zdravje je povezano z marsičem, dodaja. "Nekaj časa lahko traja, da preizkušamo sebe in svoje meje. Največkrat smo v to prisiljeni, nihče iz lastnega veselja ne hodi bolan v službo, ampak na koncu se vse to maščuje. Redki so, ki na koncu 'zvozijo' brez posledic. Posledica je lahko invalidnost."