'Bombe so padale ena za drugo. Rusi so uničili vse. Nisva vedela, ali bova preživela'

Novinar in fotograf AP sta se po več kot dveh tednih poročanja iz Mariupola nazadnje nahajala v bolnišnici. Od tam sta poročala tudi po tem, ko so se po hodnikih začeli potikati oboroženi moški. Kirurgi so jima dali bele obleke, ki so služile kot kamuflaža. To je njuna zgodba, ki sta jo delila z dopisnico Lori Hinnant.

"Ob zori je okoli deset vojakov nenadoma vdrlo v bolnišnico in vprašali so: "Kje za vraga so novinarji?" Na uniformah so imeli modre oznake, ukrajinske, a še vedno sva dvomila. Lahko bi bili tudi preoblečeni Rusi. Stopila sva naprej, da bi se identificirala. "Tukaj smo, da vas spravimo ven," so nama dejali. Stene so se tresle od obstreljevanja. Izgledalo je, da je varneje ostati noter, a ukrajinskim vojakom so ukazali, naj nas vzamejo s seboj."

Stekli so na ulico. Zapustila sta bolnišnico in zdravnike, ki so ju skrivali, nosečnice in bolnike, ki so se pred bombami skrivali in spali na hodnikih, ker niso imeli kam. "Počutila sva se grozno, ko sva jih zapustila. Deset minut, kar se je zdelo celo večnost, smo bežali mimo bombardiranih hiš. Ko so v našo bližino padale bombe, smo se ulegli na tla. Čas smo merili po korakih – od enega zavetišča do drugega, naša telesa so bila napeta in komaj smo dihali."

Prišli so do zatemnjene kleti in šele takrat sta od policije izvedela, zakaj so ukrajinski vojaki tvegali svoja življenja, da bi ju spravili iz bolnišnice. "Če vas ujamejo Rusi, vas prisilijo, da pred kamero poveste, da je vse, kar ste posneli, laž. Ves vaš trud in vse, kar ste posneli in naredili v Mariupolu, bi bilo zaman." Policisti, ki so ju še pred nekaj dnevi prosili, naj svetu pokažeta njihovo umirajoče mesto, sta ju sedaj rotila, naj to isto mesto zapustita.  

"Ukazali so nama, naj nemudoma zapustiva Mariupol. Bilo je 15. marca. Nisva vedela, ali bova preživela."

"Kot najstnik sem odraščal v Ukrajini v mestu Harkov blizu ruske meje. Tam sem se v šoli naučil rokovati z orožjem, saj je bil to del učnega načrta. Takrat se mi je to zdelo nesmiselno. Mislil sem, da Ukrajino obkrožajo prijatelji," je pripovedoval Černov. Dodal je: "Poročal sem o vojnah v Iraku, Afganistanu in Gorskem Karabahu. In ko so Američani in nato Evropejci pozimi evakuirali osebje svojih veleposlaništev iz Kijeva, ko sem videl zbiranje ruskih vojakov blizu ukrajinske meje, sem pomislil: uboga moja država."

Vedel je, da bo pristaniško mesto Mariupol strateško pomembnega pomena za ruske sile zaradi svojega položaja v Azovskem morju. "Tako sem se 23. februarja zvečer z dolgoletnim kolegom Evgenijem Maloletkom v svojem belem Volkswagnovem kombiju odpravil ravno tja. V mesto smo prispeli ob 3.30 zjutraj in uro kasneje se je začela vojna. Približno četrtina od 430.000 prebivalcev Mariupola je odšla v tistih prvih dneh. Marsikdo ni verjel, da je vojna pred našimi vrati. Ko so spoznali, da so se motili, je bilo že prepozno."  

"Bombe so začele padati ena za drugo, Rusi so uničili oskrbo z elektriko in vodo, zaloge hrane so zmanjkale, ostali smo brez televizije, radia, signala mobilnega telefona. Zaradi pomanjkanja informacij je nastal kaos. Ljudje niso vedeli, kaj se dogaja in začeli paničariti. In brez informacij iz mesta, ki bi jih lahko poslali v svet, brez fotografij porušenih zgradb in umirajočih otrok, so ruske sile mislile, da lahko počnejo kar koli. Zato smo tvegali – svetu smo morali pokazati, kaj smo videli – in prav to je Rusijo najbolj razjezilo, da nas je začela preganjati."

Smrt je prišla hitro, je dodal. 27. februarja sta opazovala zdravnika, ki je skušal rešiti dekle, ki je nastradalo v obstreljevanju. Umrla je. Umrl je še en otrok, nato tretji. Zdravniki so ju prosili, naj posnameta družine, ki prinašajo mrtve in ranjene. "Nihče ne ve, kaj se dogaja v našem mestu," sta še dodala. 

Dramatičen beg iz Mariupola: 'Rusi streljali na avtomobile z otroki'

Iz najbolj obleganega in opustošenega mesta v vojni v Ukrajini je uspelo zbežati tudi Mikoli Trofimenku, rektorju univerze v Mariupolu, njegovi ženi in petletnemu sinu. Zdaj so v Lvovu. Preden so zapustili Mariupol, so se več tednov skrivali s približno 80 sosedi v zavetišču v kleti, medtem ko so mesto obstreljevali z vseh strani. Potem ko so se odločili za beg, so se pridružili humanitarnemu konvoju pod vodstvom Mednarodnega Rdečega križa, ki so ga napadli Rusi.

"Prebivalci Mariupola so oblikovali več kilometrov dolgo kolono avtomobilov. Avtomobilov je bilo na tisoče. Uspelo nam je pobegniti iz mesta. V Vasilivke, nedaleč od Zaporožja, smo prispeli po 15 ruskih kontrolnih točkah," je povedal.

"Tam je ukrajinska nacionalna policija pomagala veliki koloni avtomobilov prečkati minska polja. Videli smo, da so bombe zadele par avtomobilov, ker niso mogli prečkati minskih polj. Bilo je zelo nevarno," je dodal.

Napadli so avto, ki je vozil nedaleč od njega. Napadli so ga, čeprav je bil na njem napis 'Otroci'. Na vhodu na eni od ukrajinskih kontrolnih točk so Rusi začeli streljati na avtomobile, tudi tiste, na katerih so družine same prilepile znak z napisom 'Otroci'. To so storili ravno zato, da bi vojaške enote opozorili, da so v vozilu tudi otroci.  

"Ne vem, kakšni ljudje lahko to storijo. Seveda krivimo Putina, saj to Ukrajini počne on, njegovi vojaki pa streljajo na civiliste," je zaključil.