Je v srednji šoli manj medvrstniškega nasilja kot v osnovni?

Zaživel je projekt Od Alje do Žana, ki je v času, ko se duševne stiske otrok in mladostnikov strmo povečujejo, zasnovan kot konkretna rešitev. Projekt podpirajo Fundacija predsednice Republike Slovenije, Ustanova Alma in druge organizacije, poteka pa pod mentorstvom dr. Anice Mikuš Kos, priznane otroške psihiatrinje, ter ekipe strokovnjakov iz pedagogike, psihologije in socialnega dela. 

"Otroci v stiskah ne potrebujejo novih programov. Potrebujejo ljudi – učitelje, starše in vrstnike – ki jih slišijo in podprejo. Potrebujejo skupnosti, kjer težave niso tabu, ampak izhodišče za rešitve," pravijo ustanovitelji projekta. Njihov poudarek ni le na reševanju že obstoječih stisk, temveč na preventivi in krepitvi psihične odpornosti otrok ter šolskih delavcev. Menijo, da je ključno, da se o stiskah in medvrstniškem nasilju pogovarjamo. 

Zanimalo nas je, kaj o tem menijo otroci in kaj dijaki. Se kdaj skregajo? Opazijo, ko je kakšen sošolec ali sošolka slabe volje? Se jim zdi pomembno razvijati empatijo in se pogovarjati o težavah? Komu se največkrat zaupajo?

'Če se nikoli ne skregamo, ne vemo, ali smo popolni prijatelji'

Otroci tretjega razreda na OŠ Livada so povedali, da se včasih sicer resda skregajo, "a ne velikokrat". Zaupali so nam tudi, da se običajno "fantje družijo bolj s fanti, punce pa bolj s puncami". "Če se nikoli ne skregamo, ne vemo, ali smo popolni prijatelji," je navihano povedal devetletni Aleksej Mohar.

 Klima v razredih naj bi bila v nižjih razredih tako dobra, da bi, kot pravijo, če bi se nekdo slabo počutil, sošolci to opazili. "Takoj bi opazil," je povedal devetletni Dalijan Torić. Učenci starejših razredov so bolj zadržani, 14-letni Armin Karić in 14-letna Nina Matelič sta povedala, da bi sošolci iz iste skupine prijateljev opazili, če bi bilo kaj narobe, ostali v razredu pa verjetno ne. "Nekateri se težje vključijo v skupine, pri njih ne vem, če bi kdo opazil," je dodala Nina. 

Tako mlajši kot starejši osnovnošolci pa vedo, kako bi nekomu, ki se ne počuti dobro, pomagali. "Med odmorom bi se z njim igral nogomet in mu podajal žogo in mu pomagal med nalogami," je povedal devetletni Maid Ajkić. Majda Torić pa bi sošolcu povedala, da vedno obstaja rešitev, in ga spodbudila k pogovoru. Devetletna Nikolaja Đukić bi vprašala, kaj je narobe. "In potem jih objamemo in potolažimo," je svetovala. Nina, starejša osnovnošolka, je ocenila, da bi se tisti, ki nimajo veliko prijateljev ali pa se z njimi ne želijo pogovoriti o svojih težavah, lahko obrnili na svetovalno delavko. 

Kaj pa medvrstniško nasilje? 

Osmošolec Armin je povedal, da včasih pride do zmerjanja, kdaj pa tudi do prerivanja in kakšnega pretepa. Devetošolka Nina je povedala, da do psihičnega nasilja v smislu žaljivk prihaja, a da fizičnega nasilja ni veliko. "Sem pa že velikokrat slišala zgodbe od otrok, ki so prišli z drugih šol, da se tam dogaja veliko več nasilja," je razkrila. Armin je sicer poudaril, da je psihično nasilje hujše. "Iskreno, besede bolj bolijo," je pojasnil. 

Osemletna Eva Hozjan je povedala, da fantje včasih komu ne dovolijo, da bi igral nogomet, kar privede do prepira.

In kaj naredijo, če so priča nasilju? "Če kdo udarja ali pa začne govoriti grde besede, moraš to nujno povedati učiteljici. Ali pa če si v kakšni stiski," je pripomnila Majda. Eva je povedala, da se najprej skušajo zmeniti sami, če pa nekdo še "teži", pa pokličejo učiteljico. "Ko se skregaš, je dobro, da se o tem pogovoriš," meni osemletna Emana Mahmić, Eva pa dodaja, da se tako pobotajo in je vse boljše. 

Armin je povedal, da pri starejših razredih včasih posreduje kakšen večji in višji učenec, sicer pa tudi oni obvestijo učitelja. "Ti nisi frajer, če nekoga odrineš, frajer si, če nekomu pomagaš," je prepričan tretješolec Aleksej. 

S kakšnimi težavami pa se soočajo srednješolci?

Govorili smo tudi z dijaki SVŠGUGL, ki so podobno kot osnovnošolci povedali, da je klima v njihovih razredih dobra. 16-letna Živa Lapajne obiskuje gledališki oddelek in meni, da je eden od razlogov, da se s sošolci tako razumejo, tudi to, da imajo podobne interese. "Smo kar povezani, čeprav se družimo v manjših skupinah. Ne bi rekla, da je kdorkoli izločen." 

Zanimalo nas je tudi, s kakšnimi težavami se soočajo. Vanessa je povedala, da se gotovo vsak dijak sooča tudi s stresom. "Gotovo te je kdaj strah zaradi različnih stvari, potem so tu hormoni, veliko je vsega. Ampak mislim, da pridemo čez vse," je povedala. 

Neža je ocenila, da je tudi veliko depresije. "Zaradi šole ali pa tudi zaradi staršev. Ker so ločeni starši in potem otroci ne vedo, kaj bi," pravi. "Pa tudi zaradi prijateljev, če ima kdo kakšne težave, da jih ne najde ali da ga izločijo iz družbe," je dodala Anja. 

Na koga se najprej obrnejo, če se znajdejo v stiski? 

"Najbližjim prijateljem bi se zaupal prej. Definitivno prej kot profesorju, pa prej kot staršem tudi verjetno," je povedal Maks. Ocenil je, da so nekateri profesorji sicer dovolj razumevajoči, da bi se obrnil na njih, a gotovo ne vsi. Luka se je strinjal in dodal, da do nekaterih res ne bi šel, saj da res nimajo posluha za to. Sam bi se sicer najprej obrnil na punco, nato na prijatelja. "Tudi s starši smo si zelo blizu. Včasih bi šel prej do staršev, zdaj pa mislim, da me punca in prijatelji bolj razumejo, ker smo isto stari," je povedal in dodal, da bi se na profesorja obrnil, če bi šlo za res hudo stvar. 

Tudi Živa bi se najprej zaupala prijateljem, nato staršem in šele v primeru, da bi bila zadeva "res grozna", bi se obrnila na svetovalno službo ali profesorje. "Prijateljem definitivno lahko zaupaš, prav vsak v razredu ima vsaj enega prijatelja," je dodala. Zelo podobno je povedala tudi Vanessa in ocenila, da si mora vsak najti nekoga, ki mu lahko zaupa. 

Tudi dijakinji prvega letnika bi svojo stisko najprej zaupali najboljši prijateljici, šele nato staršem. "Raje bi prej povedala staršem, a če bi se zgodilo kaj takšnega v šoli, bi potem povedala tudi profesorjem," je delila. 

Ali je v srednji šoli medvrstniškega nasilja manj?

Živa je povedala, da je bilo v osnovni šoli veliko več medvrstniškega nasilja oz. bullyinga. "Ker so v osnovni šoli tako zelo različni ljudje. Če greš potem nekam, kjer te res zanima, na primer športna gimnazija, gledališka, plesna gimnazija, pa je več ljudi, ki imajo iste interese kot ti. Veliko bolj te razumejo," je povedala. 

Delila je, da so se v osnovni šoli norčevali tudi iz nje. "V osnovni šoli so mene veliko zafrkavali, ker sem bila malo bolj debela. Zdaj pa se mi zdi, da tega sploh ni več, ker okej, nekdo je bolj debel, nekdo je bolj suh in kaj potem. Vsi smo še vedno ljudje," je zrelo razmišljala. 

Da je bilo v osnovni šoli več medvrstniškega nasilja, pravi tudi Maks. "V osnovni šoli si pač bolj otročji, nimaš te zavesti, da je tvoj sošolec sočlovek," je povedal. "Tega je zdaj definitivno veliko manj, v osnovni šoli je bilo tega več. Lahko povem iz osebnih izkušenj," se je strinjal tudi Luka in nadaljeval: "V tej šoli si se ali ti spravljal na nekoga, ali pa se je nekdo spravljal nate. Nismo imeli ravno prijateljskih odnosov, ampak saj to se potem vse reši."

"Ljudje so mislili, da so kul, če se bodo postavili pred nekoga in da so z žaljivkami boljši od njega. Zdaj se to ne dogaja več. Mislim, da smo tudi malo prerasli vse skupaj," je povedala Vanessa. 

Neža in Anja, ki sta srednješolki šele dobro polovico leta, medtem pravita, da je verjetno odvisno tudi od tega, v kakšen razred padeš. "Imamo zelo različne izkušnje. Nekateri imajo iz osnovne šole slabe izkušnje, eni pa iz srednje. Mislim, da je podobno," je razmišljala Neža. Anja je pripomnila, da se v njihovem razredu zelo dobro razumejo.

Kaj je empatija?

Ko smo dijake vprašali, kaj je empatija, so nas nekateri z zelo zrelimi odgovori kar presenetili. 

"Sočutje je ena zelo človeška stvar, ki jo ima vsak. Zdi se mi, da v današnjem svetu kapitalizma prihaja do vse več zatiranja sočutja, tudi zato, ker nas na delovnih mestih oziroma v šolah učijo, da moramo biti tekmovalni. In zaradi te tekmovalnosti pride tudi do nasilja in bullyinga, ker si toliko pod stresom, da moraš biti prvi. Ampak to zares ni nujno, ne. Zdi se mi, da bi se moralo veliko ljudi še enkrat naučiti, da so ljudje tvoji prijatelji in če nekaj ne bo v redu, ti bodo pomagali. Ker tudi ti hočeš, da to drugi naredijo zate," je povedala Živa. 

"Veliko ljudi pravi, da ne moreš imeti rad drugega, če najprej nimaš rad sebe. Ampak jaz mislim, da veliko ljudi to vzame preveč izven konteksta in potem gledajo samo nase. Da ti vidiš nekoga, ki je v stiski, in mu pomagaš, je to najboljša stvar, ki jo lahko narediš," je povedal Luka. 

"Empatija je nekaj zelo pomembnega za to, da razumeš ljudi okoli sebe, da jih znaš razumeti in se ne prehitro razjeziš, da v bistvu vzpostaviš človeški stik. Da se imamo radi," je povedala Vanessa. 

"Da se z nekom poistovetiš in mu pomagaš, če ima težave," pravi Anja, ki ocenjuje, da ljudem na splošno empatije primanjkuje. Maks je ocenil, da gre za zelo pomembno vrlino. "Mislim, da bi moralo več ljudi ohraniti empatijo v sebi," je dejal. 

"Zdi se mi, da empatijo lahko izkazuješ tako, da se postaviš za nekoga, ki se mu dogaja neka krivica. Da v bistvu sočustvuješ z nekom," je povedal 19-letni Voranc Bricelj. 

"Ni treba, da kaj čutiš do človeka, ampak to, da veš, da je in da bodo tvoja dejanja vplivala nanj. In da če že nekaj slabega narediš, da se tega zavedaš in te vsaj malo vest peče," je povedala 14-letna Nina, ki se ji zdi zelo pomembno, da bi empatijo razvijali že v nižjih razredih. Armin se je strinjal in ocenil, da bi tako hitreje opazili težave, ki se dogajajo v razredu. 

Rešitev? 'O teh stvareh je zelo pomembno govoriti'

Pa bi več pogovorov o duševnih stiskah in medvrstniškem nasilju res pomagalo? Dijaki ocenjujejo, da ja. "Jaz mislim, da je danes o teh stvareh zelo pomembno govoriti," je ocenil Luka. Neži bi se zdelo bolje, če bi pri razrednih urah več govorili o težavah, s katerimi se soočajo dijaki. 

"Mislim, da se mi o nasilju kar veliko pogovarjamo tudi pri pouku, ampak definitivno je boljše več kot manj. Definitivno je prav, da se pogovarjamo," je povedala Vanessa. 

Starejši dijaki so povedali, da se, če se znajdejo v stiski, o tem brez težav pogovorijo. "To ni neka stvar, ki bi jo skrivali. Če imaš neko stisko, boš pač rekel frendu," je povedal Maks. "Če sta res frenda, potem ti bo ta frend tudi povedal in si bosta tudi pomagala. Glede na to, da smo četrti letnik in se že toliko časa poznamo, potem pogruntaš, če se bo nekdo malo drugače obnašal. Svoje pomoči potem ne smeš vsiljevati, ampak ga moraš najprej vprašati, če sploh hoče tvojo pomoč, preden kaj narediš," je pojasnil Luka.