'Ko pri 18 letih izveš, da boš ostal brez noge, se začneš boriti ali pa se vdaš'

Naša novinarska ekipa je Tomija Jakšo obiskala v gasilskem domu. Delo v prostovoljnem gasilskem društvu mu veliko pomeni: "Predvsem to, da lahko pomagam ljudem, kjub temu, da sem invalid brez noge."

A to ga ne omejuje, pomaga si s protezo. "Imam te hitre gibe, lahko tudi skočim brez težav in to je nekaj najlepšega. Ko si dam to nogo gor, lahko tudi malo tečem," pravi Tomi. Tudi pleše lahko, kar pride prav na kakšnih gasilskih veselicah.

Da so meje le v glavi, dokazuje s svojim aktivnim življenjskim slogom. "Poskusil sem že stoječi badminton, nogomet brez težav, smučam na vodi, na snegu, kolesarim ... Praktično ni ovir. Oziroma ovire so, a jim ne pustim, da postanejo ovire," pravi. 

Brez noge je ostal pri 18 letih zaradi agresivne oblike raka na kosti. Bilo je težko, slabo leto zdravljenja, številne kemoterapije. In na koncu težka odločitev: obdržati nogo ali ne. "Ko pri 18 letih čisto normalen fant, mladenič v srednji šoli, začneš živeti, kot da bi te vlak zbil, in ti povejo, se začneš boriti ali pa se zapreš vase in se vdaš," se spominja in poudarja, da se ni vdal, pač pa se je začel boriti.

"Z voljo in vztrajnostjo to premagujem iz dneva v dan, da sem lahko na takem nivoju, kot sem sedaj," pravi. 

Prostovoljno delo v Planici bo še eno dobro delo. "Rad pomagam," pravi Tomi. "Veliko invalidov bo v Planici, družili se bomo, si izmenjevali kakšne izkušnje," pravi. Najpomembnejše sporočilo njihove vključenosti v Planico pa: "Da smo tudi invalidi lahko enakopravni drugim in to je kar močno sporočilo, ki ga lahko damo svetu."