'Živimo v mehurčkih, kar je oglaševano kot nekaj dobrega, a ima nevarne posledice'

Kot poudarja psihologinja Katarina Veselko, s katero smo se pogovarjali o izzivih, povezanih z duševnim zdravjem in epidemijo, je razčlovečenje zato, ker živimo v mehurčkih in ljudi, ki jih ne poznamo, redko srečujemo, postalo veliko preprostejše. Zato bo pomembno poiskati načine, kako se znova naučiti ustvarjati priložnosti, ki nam prinesejo občutek skupnosti. 

Družbena omrežja se utapljajo v sovražnem govoru in podpihovanju nestrpnosti, frustracije in jeze. Javno izražanje se je v zadnjem letu dramatično radikaliziralo, ne le z besedami, ampak tudi z dejanji – motorna žaga v parlamentu, molotovka v hiši, nenazadnje smo priča porastu družinskega nasilja in samomorilskih misli med mladimi. Ali lahko rečemo, da so to posledice epidemije?   

Ja, zagotovo so to posledice epidemije in tega, da so ljudje že toliko časa v stiski, nekateri pa tudi povsem obupani. Nasilje je vedno izraz nemoči. Nasilni postanemo takrat, ko ne vemo več, kaj bi naredili, da bi zadovoljili svoje potrebe in želje. Porast nasilja je neposredno povezan s tem, da za ljudi ni bilo dovolj dobro poskrbljeno ... Skrajni čas je, da damo prednost ljudem in ne pridobivanju moči in dobička.

Zakaj nas je svetovna pandemija, čeprav je bila pogosto omenjena med katastrofami, ki se nam lahko zgodijo, tako presenetila?

V zgodovini so se velike katastrofe že dogajale. Novo pa je to, da smo imeli ljudje v modernem zahodnem svetu privilegij, da se nas v času našega življenja večina teh katastrof ni dotaknila. Tako smo dobili občutek, da se nam nič ne more zgoditi. Da smo pravi mali bogovi. Kot človeštvo smo živeli v iluziji, da imamo pod nadzorom veliko več, kot imamo v resnici. Pisali so že celo o tem, da so epidemije razrešen problem. Zato nas je zdaj presenetilo, kako nemočni smo v resnici.

Pa je zdravstvena kriza v resnici povzročila nove stiske ali je le razgalila že obstoječe probleme, ki se jih kot družba nismo zavedali ali pa se jih morda nismo želeli zavedati?

V življenjih ljudi so se seveda pojavili novi praktični problemi. Nekatera podjetja še denimo nikoli niso organizirala dela od doma, nekateri doslej še niso doživeli toliko omejitev. Največ psiholoških težav pa bodo povzročili tisti problemi, ki niso novi. Neenakost, razdeljenost, nezaupanje, razmerja moči in to, kako se ta moč izrablja, družinsko nasilje, nestrpnost, prioriteta kapitala pred ljudmi. Vse to je bilo že prej. V krizi se razgalijo resnične prioritete. V prvi val sem sama vstopala polna upanja. Prvič po svetovni vojni se ves svet sooča z istim problemom! Če ga rešimo, bo to dobra popotnica za reševanje drugih velikih problemov človeštva, kot sta onesnaževanje in neenakost. No, po letu dni žal ugotavljam, da se prioritete niso spremenile in da je trenutno vztrajnost teh težav večja od tega upanja.

Boj proti nevidnemu sovražniku je, kot smo občutili na svoji koži, zelo drugačen od boja proti nečemu, kar lahko vidimo. Kaj se je takrat dogajalo v naši podzavesti, kateri mehanizmi so se sprožili v nas?

Ko ne razumemo, kaj se dogaja, je za nas zelo pomembno, da hitro pridemo do zaključkov in razjasnimo to negotovost. Naši možgani so naravnani tako, da ustvarjajo smiselne zgodbe, da dogodke povežejo v koherenten sistem. V prazgodovini je bilo zelo pomembno, da je človek hitro odreagiral ob nevarnosti. Zato so naši možgani prilagojeni bliskovitemu presojanju: kdo je prijatelj, kdo je sovražnik, kaj je varno, kaj ne. Naši možgani ob pomanjkanju informacij in v negotovosti še vedno delujejo enako – poskušajo sestaviti zgodbo o sovražniku, da se lahko branimo. Ko imamo občutek, da zgodbo razumemo, se v naših možganih sproži dopamin. Ta učinkuje kot nagrada za to, da smo ugotovili, kaj se dogaja – četudi to ni resnično! S tem lahko razložimo tudi porast teorij zarote. Manj ko je informacij, verjetneje je, da bodo vzniknile zgodbe, ki pojasnijo dogajanje. 

Kaj pa za človeško psiho pomeni živeti v nenehnem strahu pred okužbo, za katero nam vseskozi govorijo, da lahko z njo ogrozimo celo svoje bližje, in nam tako na nek način vzbujajo slabo vest?

Pomembno je govoriti o krivdi in odgovornosti. Občutek krivde je pomembno čustvo za življenje v skupnosti. Občutki krivde nas motivirajo, da bomo ravnali prav, v skladu s svojo vestjo. Krivda v tem smislu spodbuja ustrezno vedenje. A tu je pomemben tudi koncept odgovornosti. Naša odgovornost je, da naredimo, kar je v naši moči. Sprejeti odgovornost pomeni, da napako priznamo, jo popravimo in se zavežemo, da bomo v prihodnosti ravnali drugače. Smo pa ljudje zelo občutljivi, če nam občutke krivde vzbujajo odgovorni, ki to niso. Igrati na občutke krivde ljudi za stvari, ki bi morale biti rešene sistemsko, je podlo in nekonstruktivno. Odgovornost in krivda učinkovito delujeta le v kompletu, in ljudje se ne pustimo vzgajati nekomu, ki ne skrbi za našo dobrobit. V političnem svetu imamo ogromen primanjkljaj odgovornosti. Namesto fraze »Dogajale so se nepravilnosti« to pomeni reči: »Tu smo se zmotili. Naredili smo napako. Žal nam je. S temi ukrepi jo bomo popravili, tako se bomo oddolžili, in s temi sistemi bomo poskrbeli, da se nam to ne bo več zgodilo.« Jaz se ne spomnim niti enega primera ustreznega prevzemanja odgovornosti v javnem dogajanju v zadnjem letu.

Nenehno smo postavljeni pred odločitve, o katerih moramo zdaj večinoma razmišljati več kot prej.

V tem letu je postalo sprejemanje odločitev zelo težko. Nenehno se sprašujemo, ali je tveganje, ki ga sprejemamo, vredno tega, kar dobimo v zameno. Dedek objame vnuka in zavestno sprejme tveganje, ker se mu zdi vredno. Mislim pa, da je prav, da imajo občutke krivde ljudje, ki so se obnašali neodgovorno in okužili druge ljudi, kar je imelo negativne posledice. V teh primerih so občutki krivde pomembni, nujni in konstruktivni. Samo to lahko pripelje do spremembe vedenja. Marsikdo je na začetku situacijo jemal neresno, češ da gre ’samo za prehlad’ in se še vedno družil, ko so začeli zbolevati njegovi bližnji, pa je svoje vedenje spremenil.

Kakšne posledice ima nekakšno pomanjkanje stalnosti na naše življenje?

Ko se stvari spreminjajo, je to za nas naporno. Pomembno je, da vsaj ohranjamo zaupanje v avtoriteto, v to, da bodo vodje, ki imajo moč, poskrbeli za nas, ki je v tem trenutku nimamo. To je možno samo, če je človek pripravljen priznati napake in  nevednost. Tako je večinoma komunicirala znanost. Na drugi strani pa je bila vladna komunikacija pogosto brez strokovne podlage in notranje konsistentnosti, tako da je izgubila zaupanje mnogih. To še povečuje negotovost, ki je v novi, neznani situaciji že tako velika. Naši možgani in telesa so ves čas v stanju pripravljenost, kar pomeni proizvodnjo velike količine stresnega hormona kortizola. Ta pa ni za dolgotrajno uporabo. To, da smo že leto v takšni pripravljenosti, je pripeljalo do kognitivne utrujenosti.

Kaj je pravzaprav kognitivna utrujenost?

Naš um je utrujen zaradi velike mentalne obremenitve. Običajno so naše dejavnosti energetsko optimizirane z rutinami in rituali, o katerih nam ni treba razmišljati. Zdaj pa niti vsakdanje stvari niso več rutinirane in se nenehno spreminjajo, pa naj gre za odhod v trgovino, v službo ali pa na dopust.  To terja veliko energije; podobno kot voznik začetnik potrebuje veliko mentalne energije za nekaj, kar izkušeni voznik počne povsem nezavedno. In zdaj smo vsi začetniki, ves čas; nihče več ne more živeti svojega življenja po avtomatizmih.

Ljudje verjetno tudi intenzivneje čustvujemo.

Čustvena obremenitev tega obdobja je velika. Doživljamo veliko tesnobe in strahu, saj gre za potencialno smrtno nevarno situacijo, ki je težko obvladljiva. Veliko ljudi je doživelo izgube – če ne svojih bližnjih, pa izgubo svobode, službe, izgubo dohodka, dopusta, stika z ljubimi ljudmi. In izguba pomeni žalovanje. Imamo tudi manj virov za skrb zase, omejeni so udobje, stiki z drugimi, užitek. Ljudje doživljajo tudi veliko jeze. Jeza je energija za spremembo. Kadar nimamo moči, da bi nekaj spremenili, je ta zelo obremenjujoča. Doživljamo ogromno kolektivno ranljivost in mnogi nimajo mehanizmov za spoprijemanje z njo.

Kakšne so možne tehnike za tiste, ki se težje prilagajajo, sploh če jih, kot je bilo večkrat slišati, moti pomanjkanje logike za določenimi ukrepi, ki nam krojijo življenje?

Pomaga lahko preprosta tehnika ohranjanja mirnega duha v štirih korakih. Ko denimo slišimo neko slabo novico, je prvi korak dihanje. Z upočasnjenim dihanjem spet aktiviramo razmišljujoči del možganov. Drugi korak so vprašanja: kaj, kdo, kje, kako ... Zbiramo informacije. Tretjič, vprašamo se: »Ali imam dovolj informacij, da se mi upravičeno zmeša?« In dandanes je včasih (žal) odgovor – vsekakor. Zato je nujna četrta točka: »Ali bo to, da se mi zmeša, pomagalo?« Tu pa je odgovor praviloma NE. Šele potem lahko začnemo mirneje razmišljati o tem, kaj lahko naredimo. 

Kakšne možnosti nam ostanejo?

Imamo le tri možnosti – da naredimo nekaj, kar bo situacijo spremenilo, da situacijo zapustimo ali pa da jo sprejmemo. Veliko ljudi pa se je znašlo v nezavidljivi situaciji, ko je možna edino tretja izbira. Takrat je možno le še spremeniti svoj odziv oziroma odnos do situacije. Je, kar je. Ukvarjam se s tem, kako izpustiti čustva in zmanjšati pomembnost te situacije.

Kako pa sprejeti to situacijo?

Eno je kognitivni vidik, da zavestno sprejmem odločitev, da na to nimam vpliva. A to samo po sebi ne deluje vedno, saj vsi vemo, da se kljub prigovarjanju, da se ne smemo več obremenjevati, v resnici večinoma še vedno obremenjujemo.  To pa zato, ker so čustva v naših telesih vztrajna, hormoni, ki so se sprožili, so še vedno tam, tudi če poskušamo razmišljati drugače. Kortizol je treba spraviti iz telesa in ga nadomestit s hormonom mirnosti in ugodja, oksitocinom.

Kako lahko to dosežemo?

Kortizol iz telesa ’odstranimo’ s pomočjo telesne aktivnosti, fizičnega stika z drugimi, tudi s pogovorom. Pravijo, da Slovenci radi ’jamramo’, a tudi pritoževanje lahko prinese prav to, da odložimo breme in izpustimo to čustvo. Tudi prijetni bližnji odnosi, dotiki in objemi pripomorejo, da ta čustva fizično, telesno predelamo.

Ravno te pa nam zaradi možnosti okužbe odsvetujejo.

Že samodotik in samomasaža nam lahko prineseta notranji mir. Tudi samoobjem nam prinese udobje in ugodje. Blagodejna je lahko družba živali. So nekatere stvari, ki jih lahko naredimo, a tudi tu ostaja precej neenakosti, nekateri si lahko denimo privoščijo masažo, drugi pa tudi takrat ne, ko so masažni saloni odprti. Bi pa rada poudarila, da se ne smemo zatakniti pri tem, da poskušamo samo spreminjati same sebe. Danes se jasno kaže, da se da svet spremeniti. Spreminjajo se zakoni, spreminja se družba, tudi stvari, ki so se zdele nespremenljive. Zato je dobro vsake toliko časa preveriti, ali smo res nemočni v tej situaciji ali pa lahko mogoče kaj spremenimo. Slabi sistemi vztrajajo zato, ker se dovolj ljudi v njih počuti nemočne. Toda sistemi so konec koncev sestavljeni iz ljudi.

Kako naj družbeno naslovimo to težavo?

Kot družba imamo danes kar nekaj težav, predvsem z razdvojenostjo. Vsaka kriza povzroči, da se krog ljudi, ki jih imamo za svoje, zmanjša – predvsem v  družbenem partikularizmu, ki vlada v Sloveniji. Slovenija je namreč družba, ki je zelo naravnana na princip naši – vaši. Za svoje zelo poskrbimo, vsi drugi pa so sovražniki.  Ko razmišljamo na ta način, delamo napake v razmišljanju. Ob soočenju mnenj se še bolj polariziramo. Tiste »na drugi strani« ocenjujemo kot bolj skrajne, kot so v resnici, izkazalo pa se je, da so ta prepričanja velikokrat zmotna. V neki novi mednarodni raziskavi, ki mi daje veliko upanja, se je izkazalo, da imajo navidezni nasprotniki  v resnici zelo podobna mnenja in želje.  Nismo tako različni, kot si mislimo. Levi in desni, z masko ali brez, cepljeni in necepljeni – vsi smo ljudje. Zelo težko je ’sovražiti’ nekoga, ko mu pridemo dovolj blizu, da ga vidimo kot človeka.

Čeprav smo v življenju velikokrat izpostavljeni zdravstvenim tveganjem, je razmišljanje o lastnem zdravju v tej krizi kar naenkrat postalo središče marsičigavega sveta.

Pojavilo se je zavedanje, da je naše zdravje ranljivo. Nekateri se s tem uspešno spoprijemajo in razmišljajo, kako lahko poskrbijo za svoje zdravje. Drugi pa so skušali zanikati to ranljivost, češ meni tako ne bo nič, spet tretji so zdrsnili v otopelost, ker se tako ali tako nič ne da.

Glede na rezultate raziskave NIJZ so nekateri recimo pričeli veliko bolje skrbeti za svoje zdravje – bolj zdravo  so jedli in se več gibali – na drugi strani pa je večji delež ljudi pogosteje posegal po nezdravi hrani, se manj gibal in užival več škodljivih substanc.

Naše strategije spoprijemanja s problemi so različne. Lahko so usmerjene v reševanje problema. Imamo torej problem, kroži virus, znani so dejavniki tveganja, zato razmišljamo o tem, kaj lahko naredimo, da bo potek bolezni lažji oziroma kaj lahko naredimo, da se sploh ne okužimo. Ko se aktivno ukvarjamo z reševanjem problema, zmanjšujemo svoj stresni odziv. Na drugi strani imamo strategije spoprijemanja s stresom, ki so osredotočene na čustva. Z njimi poskušamo zmanjševati neprijetna čustva, kar lahko zelo uspešno dosegamo z otopevanjem, z vedenji, ki na hitro omilijo neprijetno počutje. Ta sredstva ob pretirani rabi vodijo v odvisnosti, ker sprožajo dopaminski odziv – nezdrava hrana, psihoaktivne substance, družbena omrežja, računalniške igrice. Ker je neprijetnega zdaj več, je večja tudi potreba po otopevanju. Ljudje z manj zdravimi mehanizmi uravnavanja stresa so zato toliko več jedli, pili, kadili ...

A tudi pretirana skrb za zdravje lahko postane škodljiva.

Seveda nas lahko tudi skrb za zdravje oziroma vedenja pod pretvezo skrbi za zdravje zapeljejo v isti krog. Kar koli počnemo zato, da bi se izognili doživljanju čustev – pa če je to strikten nadzor nad hrano ali preveč športa – lahko privede do negativnih posledic. Bistveno je, da se zavedamo, da takoj, ko se poskušamo izogniti zavedanju ranljivosti in hočemo imeti popoln nadzor, v resnici naša ranljivost nadzira nas. Soočanje s svojo ranljivostjo in s tem, kar lahko nadzorujemo, pa je bolj konstruktivno spoprijemanje s situacijo.

Po družbenih omrežjih kroži povedno sporočilo: "Ni res, da smo vsi v istem čolnu. Smo v isti nevihti. Nekateri na jahti, drugi v čolničku, tretji se nad površino komajda držijo." V tej krizi je za marsikoga še posebej boleča ta neenakost, katere slika se še krepi z vsemi izjemami, nenazadnje tudi zdaj, ko denimo za prebolevnike veljajo posebne ugodnosti, ko lahko lastniki nepremičnin pri sosedih prehajajo mejo ipd.

Proti temu se je seveda treba boriti, a najprej se je tega treba sploh ozavestiti. Zavedajmo se, da ima večina izmed nas neke privilegije. Sama na primer nimam družbenih privilegijev, ki jih uživajo moški, zagotovo pa sem še vedno privilegirana, saj imam varen dom, stabilnost, službo. Dobro je, da se svojih privilegijev zavedamo in da se zavedamo tega, da vsi niso v isti situaciji. Nekomu iz privilegiranega razreda je lahko reči, naj bodo šole še naprej zaprte. Gledamo s svojimi očmi. Ne domnevajmo, da je naša zgodba tudi zgodba vseh ostalih ljudi. Poskusimo prisluhniti drugim. 

Kako pa si lahko po drugi strani razlagamo na videz zelo nenavadno vedenje ljudi, ki so se, da bi denimo lahko prosto prehajali meje, želeli namerno okužiti z virusom, medtem ko so se zdravstveni delavci borili z epidemijo?

To je v resnici zelo logično vedenje. Politična komunikacija o ukrepih proti koronavirusu je bila povsem v smeri individualizacije tega problema in odgovornosti: »Posamezniki na zasebnih zabavah so krivi za širjenje okužb.« Ni bilo torej skupnostnega reševanja problema, nismo bili obravnavni na enak način, zato se ljudje še vedno dojemajo kot individuume in bodo tako tudi reševali svoje probleme. Njihov problem je, kako iti na dopust. Zakaj bi bil previden, če se bolje godi tistim, ki so se okužili? Hkrati je seveda neetično in zame zelo strašljivo, da nam je postalo tako zelo vseeno za druge. Je pa res, da je empatija postala zelo naporna – marsikdo se ni več sposoben ukvarjati s problemi drugih ljudi, ker so njegovi lastni preveč vseobsegajoči.

Kako moramo reagirati oziroma ravnati, da bomo iz te epidemije izšli s čim manj ’duševnimi’ ranami, ki bodo žal terjale –in že terjajo – tudi žrtve? 

Treba je vlagati v zagotavljanje ustrezne podpore ljudem, ki jo potrebujejo, ter prepoznati dejavnike tveganja in jih nasloviti. Učinkovitosti ukrepov proti epidemiji, ki se uveljavljajo, ne bi smeli ocenjevati le na osnovi tega, v kolikšni meri preprečujejo porast okužb, ampak tudi glede na to, kakšno škodo povzročajo na drugi strani. Vsi ukrepi imajo svojo vrednost in svojo ceno, zato jih je treba obravnavati celostno.

Kako se bo lahko to lahko odrazilo v prihodnosti? Bomo spet živeli kot prej ali bomo pridobili neke nove odzive na dogajanje v svetu?

Pomembno je razmišljati o tem, kako so se spremenili naši socialni rituali in navade, kako biti drug z drugim. In mislim, da je zdaj velika težava razkroj skupnosti – nismo več imeli skupnostnih dogodkov, na kateri bi se srečevali z ljudmi, ki jih ne poznamo, tako da nismo imeli izkušenj skupne človečnosti tudi s tistimi, ki so ’zelo drugačni’ od nas. Živimo v svojih mehurčkih, kar je oglaševano kot nekaj dobrega, a ima zelo nevarne posledice. Ljudje so nerazdružljivo povezani drug z drugim. Iskreno verjamem, da dokler trpi eden, trpimo vsi.  Mislim, da se bo treba aktivno ukvarjati s celjenjem teh ran. Zelo lahko je namreč neugodni usodi prepustiti nekoga, za kogar imamo občutek, da nimamo z njim ničesar skupnega, in ki za nas ni človek. Razčlovečenje je postalo zelo preprosto, ker ljudi, ki jih ne poznamo, ne srečujemo. Zato se mi zdi zelo pomembno poiskati načine, kako se znova naučiti ustvarjati priložnosti, ki nam prinesejo občutek skupnosti.