'Vsak dan, vsak mesec je preveč. Hude stiske povzročajo trajno škodo'

Razpad zakonske oziroma partnerske zveze je ena najhujših preizkušenj, s katerimi se moramo soočiti v življenju. Ker gre za tako ekstremno preizkušnjo, je ob tem zelo enostavno pozabiti, kako težka in travmatična je ločitev lahko za otroke. Vrsta raziskav kaže, da otroci, ki so morali skozi ločitev staršev, kažejo višjo stopnjo tesnobe, depresije in antisocialnega vedenja. Povečajo se tveganja za zlorabo substanc, druge odvisnosti, duševne in zdravstvene težave, slabe rezultate v procesu izobraževanja. Bolj zapleten kot je razhod, večje kot je breme, ki je v procesu naloženo otroku, hujše so (dolgoročne) posledice za otroka.

Zato je pomembno, da je ob procesu razhoda v središču otrok. Tako poudarja tudi sekretarka Skupnosti centrov za socialno delo Slovenije, Tatjana Milavec. Dolgoletna strokovna delavka je v praksi spoznala težave, s katerimi se soočajo starši in otroci, ko razpada družina. Z njo smo se pogovarjali o procesu, ki se ob tem sproži – tako o tistem "birokratskem", katerega del je CSD, ko se določa, kako in s kom bo otrok živel po razhodu, kot tudi čustvenem, ki zaznamuje tako otroke kot starše. 

Vprašanje vzgoje in stikov se je pri nas znova razplamtelo pred kratkim, ko je novo poglavje dobil odvzem otrok materi na Notranjskem. O konkretnem primeru ni mogoče govoriti. A tako v tistem kot v vseh drugih primerih praviloma velja, da so starši tisti, ki lahko s treznim pristopom in mislijo na otroka preprečijo ali prekinejo njegovo agonijo.

Kot poudarja Tatjana Milavec: "Najbolj škodljivo je, kadar eden od staršev v boj proti drugemu staršu potegne otroka. Otrok mora ostati v vlogi otroka. On ni tisti, ki se bo dogovarjal, to je odgovornost staršev. Otrok tudi ni prenašalec informacij."

V Sloveniji na leto razpade kar nekaj družin, katerih člani so tudi mladoletni otroci. V koliko primerov dodelitve skrbništva so na leto aktivno vključeni CSD? Ali v teh postopkih pomagate tudi staršem, da dosežejo boljši uvid v situacijo? 

V širši javnosti se termin skrbništvo uporablja tudi, kadar v resnici govorimo o zaupanju otroka v varstvo in vzgojo. Predstava posameznikov o tem, kaj pomeni imeti skrbništvo nad otrokom, je pogosto napačna. Skrbništvo je namreč posebna oblika varstva otrok, za katere ne skrbijo starši, in odraslih oseb, ki niso sposobne same skrbeti zase, za svoje pravice in koristi. Kadar se starša ločujeta, pa govorimo o sostarševstvu, o zaupanju otroka v varstvo in vzgojo, o skrbi za otroka. Med skrbništvom in zaupanjem otroka je bistvena razlika. Starševsko skrb izvajata oba starša. 

Ko govorimo o samih postopkih, na skupnosti statistike o številu primerov ne vodimo. Seveda pa je temeljno vodilo nalog, ki jih opravljamo, da skušamo staršem omogočiti boljši uvid v situacijo. 

Staršem pomagamo že v predhodnih postopkih, v storitvi prve socialne pomoči, in sicer jim strokovni delavci nudijo pomoč in podporo pri prepoznavanju stisk in težav ter oceno možnih rešitev. Starša seznanijo z možnimi socialnovarstvenimi storitvami, oblikami svetovanja in z obveznostmi, ki sledijo izbiri storitve. Predstavljena jim je tudi mreža izvajalskih organizacij, ki jim lahko nudi podporo in pomoč. 

Pomembno je, da sta starša seznanjena z vsemi možnostmi, ki jih imata, da rešita vsa odprta vprašanja ob razvezi zakonske zveze ali ob razhodu. Nenazadnje imata na voljo kar nekaj izbir. Pomembno je, da se dogovorita za pot, ki je zanju sprejemljiva. Lahko ugotovita, da obstaja možnost za ohranitev zakonske zveze in se vključita v svetovanje, lahko pa se vključita v postopek predhodnega svetovanja. 

Kaj predhodno svetovanje sploh je? Zakonca se, preden vložita tožbo ali predlog za sporazumno razvezo zakonske zveze, udeležita predhodnega svetovanja na centru. Predlog za vključitev v predhodno svetovanje starša vložita na center. V pomoč jima je obrazec, ki je objavljen na spletnih straneh centrov za socialno delo. Strokovni delavec v postopku preveri, ali obstaja med zakoncema sporazum. Če se zakonca nista sporazumela sama, jima pri sklenitvi sporazuma pomaga strokovni delavec, ki starša tudi opozori na varstvo koristi otroka pri urejanju razmerij z otrokom, na njune dolžnosti ter na dober vpliv sporazumnega urejanja teh razmerij na otroka. Starša sta tudi seznanjena z možnimi rešitvami in oblikami pomoči. Ves čas postopka svetovanja si strokovni delavec prizadeva, da starša skleneta sporazum, ki bo v skladu s koristjo otroka. Pomembno je, da je v ospredju otrok. Vsak človek je edinstven in v proces svetovanja vstopa s svojim celostnim vedenjem, ni receptov in ni bližnjic. Strokovni delavec starša povabi v delovni odnos, da skupaj soustvarjata rešitve, ki bodo zanju in njunega otroka optimalne. 

Strokovni delavci stranke v postopku predhodnega svetovanja vedno seznanijo tudi z namenom in postopkom mediacije. Mediacija je način alternativnega reševanja sporov, s katerim se lahko starši izognejo dolgotrajnim in zamudnim sodnim postopkom. Je postopek, v katerem starša poskušata prostovoljno, s pomočjo nevtralne tretje osebe, torej mediatorja, doseči mirno rešitev spora, sporazum. 

Lahko pa se zgodi, da kateri od staršev ne želi skleniti nobenega sporazuma. V tem primeru se zapiše zapisnik, na podlagi katerega vloži predlog na sodišče. 

Kako pogosto so starši sami zmožni dogovora? Kaj svetujete tistim, ki se želijo dogovoriti sami, kako naj poteka pogovor?

V večini primerov starša uspeta priti do sporazuma. Že ko prideta na center, imata običajno nek predlog, kako želita urediti medsebojna razmerja do skupnega otroka. 

Praviloma imata tudi veliko vprašanj. Pomembno je, da s strani strokovnjakov dobita vse potrebne informacije o možnostih, praksah in posledicah, da se lahko odločita in izbereta rešitev, ki bo za njunega otroka najboljša. 

Pogosto namreč od sorodnikov, znancev slišimo, kako imajo urejeno skrb za otroka, ampak vsak otrok je svet zase, pomembno je, da so v središču njegove potrebe. Zavedati se moramo, da je vsak primer edinstven, saj je edinstven vsak otrok, zato tukaj ni bližnjic ali univerzalnih receptov. 

Omenili ste že mediacijo, ki je relativno nova možnost. Kako uspešna je v Sloveniji, ko gre za urejanje odnosov v primeru razpada zveze? Kako dolgo se v tem procesu vztraja?

Mediacija je povečala možnost izbire staršev o načinu reševanja spora z želijo priti do sporazuma. 

Za leto 2021 smo s strani ministrstva pridobili podatke, da je bilo na centrih izvedenih 208 mediacij. Starša imata možnost vključitve v mediacijo tudi pri zunanjih izvajalcih, teh je bilo nekaj več kot 30. 

V okoli dveh tretjinah mediacij starša prideta do sporazuma oziroma vsaj delnega sporazuma. Mediacija je torej precej uspešna, sta pa običajno starša, ki se za to odločita, motivirana, želita dogovor. 

Pred vključitvijo v mediacijo morata starša podati soglasje za vključitev. V postopku velja načelo zaupnosti. Starša podpišeta izjavo o zaupnosti.  

Podatki iz mediacije so zaupni in se z njimi na sodišču kasneje ne operira, četudi se pot nadaljuje na sodišču. Mediacija torej daje nek varen prostor. To v praksi pomeni, da tudi v primeru, ko do sporazuma med njima ne pride, postopek mediacije nima nikakršnih posledic za poznejši morebitni sodni postopek. V primerih suma nasilja v družini se mediacija ne izvaja. Mediator, ki v mediaciji izve, da je otrok ogrožen, pa je dolžan o tem obvestiti center za socialno delo. 

Mediacija se lahko konča s sklenitvijo sporazuma ali predloga sporazuma, s pisno izjavo ene od strank, da odstopa od mediacije, na podlagi dogovora strank, z odstopom mediatorja, če oceni, da nadaljevanje mediacije ni smiselno, s smrtjo katere od strank ali mediatorja in po izvedbi največ petih srečanj v skupnem trajanju do 10 ur oziroma po poteku treh mesecev od prvega srečanja.

Strokovni delavci se srečujejo tudi s primeri, ko se mediant ne odziva na vabila, ne spoštuje dogovorov, zavlačuje postopek – v takih primerih mediator odstopi. Pomembno namreč je, da drugemu staršu ne omejuje njegovih procesnih pravic in lahko čim prej nadaljuje s postopkom na sodišču.  

V osnovi pa gre torej za strukturiran in uspešen postopek. 

Kako pa se pot nadaljuje tam, kjer dogovora ni?

Eden ali oba starša lahko podata predlog na sodišče. Sodišče v postopku pridobi mnenje centra za socialno delo o koristi otroka glede spornih in odprtih vprašanj. Po prejemu zaprosila sodišča strokovni delavec opravi pogovor s staršema in otrokom. S staršema vzpostavi delovni odnos. Preveri njuno pripravljenost sodelovanja, skupaj s staršema raziskuje možnosti za dogovor o spornih vprašanjih, evidentira vire pomoči v socialni mreži, ugotavlja varovalne dejavnike in dejavnike tveganja, načrtuje pogovor skupaj z otroki ... Pripravijo se prvi načrti za življenje po razvezi, preuči se mogoče pomoči razširjene družine. Strokovni delavec obvesti otroka o uvedbi postopka in njegovi pravici, da izrazi svoje mnenje. 

Kadar otrok želi izraziti svoje mnenje, lahko to stori na CSD ali v razgovoru z zagovornikom otroka ali glede na starost in druge okoliščine na neformalnem razgovoru s sodnikom, lahko tudi ob sodelovanju strokovno usposobljene osebe, vselej brez prisotnosti staršev. Ob razgovoru je lahko navzoča oseba, ki ji otrok zaupa in jo sam izbere, ali zagovornik otroka.

Po potrebi v postopku sodeluje tudi psiholog, ki lahko opravi pogovore s starši ali pri pogovorih sodeluje. Če je potrebno psihološko ocenjevanje, pripravi psihološko poročilo in mnenje.

Opravi se tudi pogovor s starši, ki so seznanjeni z otrokovim doživljanjem in njegovim položajem. Cilj vsega tega je izdelava strokovnega mnenja o koristi otroka. 

Ali menite, da sistem deluje bolj ali manj učinkovito, odkar imajo sodišča več pristojnosti na tem področju?

Glede na okoliščino, da na skupnosti ne vodimo podatkov o učinkovitosti dela sodišč, o tem ne morem soditi. Je pa dejstvo, da nekateri postopki tečejo res dolgo, predlogo. V visoko konfliktnih razvezah je nujno čim prej sprejeti končno odločitev, negotovost ima negativen vpliv na vse družinske člane, predvsem na otroka. Torej če starša ne zmoreta, je pomembno, da vsi deležniki naredimo vse, da se postopek čim prej zaključi.

Za vami je veliko let praktičnega dela. Kaj za otroka pomeni, da se postopek na sodišču vleče leta in leta?

Osnovna potreba človeka je potreba po varnosti, negotova situacija povzroča stiske vseh vpletenih, še posebej je ranljiv otrok. V teh postopkih so otroci brez moči, pogosto spregledani. Ne sliši se glas otrok, so tudi predmet manipulacij. Kadar torej starša zaradi različnih okoliščin ne zmoreta prevzeti odgovornosti, da prideta do sporazuma, da končata agonijo, je, ponavljam, res zelo pomembno, da to nalogo in odgovornost prevzamemo institucije in naredimo vse, da sodišče o zadevi čim prej odloči.

Vsak dan, vsak mesec je za tega otroka preveč. To se res hude stiske, ki lahko povzročajo trajno škodo. 

Če se dotakneva delavcev na CSD, ki so vpleteni v te postopke. Kdo so, kakšna (dodatna) izobraževanja jih pripravijo na to zahtevno delo?

Na centrih za socialno delo naloge s področja otrok in družine opravljajo strokovni delavci po 69. členu Zakona o socialnem varstvu. To so socialni delavci, lahko so psihologi, sociologi, pravniki ... Profili so torej različni. Morajo pa imeti opravljen strokovni izpit in zahtevane delovne izkušnje. 

V skladu s kolektivno pogodbo se morajo strokovni delavci strokovno izpopolnjevati, najmanj 10 dni na leto. Izobraževanja izvajamo tudi na Skupnosti CSD Slovenije. Od leta 2008 je pri nas zaključilo izobraževanje za mediatorje 124 strokovnih delavcev, izobraževanje traja 161 ur. Po pravilniku se morajo mediatorji na tri leta udeležiti dodatnih izobraževanj v obsegu 36 ur.  

Strokovni delavci so vključeni v supervizije, intervizije, so člani aktivov, udeležujejo se posvetov, konferenc, kot predavatelji delijo svoje strokovno znanje ... Skratka gre za vseživljenjsko učenje. 

Katera znanja, veščine, osebnostne lastnosti pa najbolj pomagajo pri tem delu?

Strokovni delavci pridobivajo kompetence za svoje delo že med študijem, vendar je, ko začenjaš pot strokovnega delavca na CSD, zelo pomembna podpora kolegov in vključenost v supervizijo. Delo je namreč zelo zahtevno. Strokovni delavci čutimo veliko odgovornost za rezultate dela, med drugim tudi za to, ali nekdo pride do sporazuma ali ne, in posledično se vedno znova sprašujemo, ali smo storili vse ali morda obstaja še kakšna druga pot ... In zato je timsko delo zelo pomembno. 

Mlajši kolegi se srečujejo z občutki nemoči, zato je nujno, da jih podpremo in jim pomagamo, da razmejijo svojo odgovornost od odgovornosti uporabnikov, trenutno govorimo o starših. Z delom, izkušnjami in novimi pridobljenimi znanji je strokovnemu delavcu omogočena strokovna rast in razvoj. Kontinuirana izobraževanja zato so pomembna, prav tako je treba delati na sebi. 

Ministrstvo smo zaprosili za financiranje dodatnih izobraževalnih programov, namenjenih zaposlenim na centrih za socialno delo. V nekaterih delih so nam prisluhnili, želim si, da bi čim prej prišlo do realizacije. 

Kdo pa nadzoruje delo zaposlenih na CSD, preverja morebitne konflikte interesov? V sistemu so zagotovo tudi anomalije, tudi javne kritike niso redke.

Delo strokovnih delavcev nadzoruje vodja, pomočnik direktorja, tudi direktor. Uporabniki so seznanjeni o pritožbenih poteh. Pritožbe uporabnikov obravnavata tudi socialna inšpekcija in varuh človekovih pravic.  

Tudi strokovni delavci imajo dolžnost spoštovanja določb Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije.

Uradna oseba mora takoj, ko ugotovi obstoj okoliščin nasprotja interesov, prenehati z delom v zadevi, razen če bi bilo nevarno odlašati, ter o izločitvi in okoliščinah nasprotja interesov najkasneje v roku treh delovnih dni pisno obvestiti svojega nadrejenega. Vsak center za socialno delo ima sprejet Načrt integritete, kjer so opredeljena korupcijska tveganja in tveganja za kršitev integritete ter ukrepi, ki zmanjšujejo možnosti pojava tveganj ali pa jih celo odpravljajo.

Že dolgo se poudarja preobremenjenost centrov za socialno delo, birokracije naj bi bilo preveč, delavcev premalo. Kako se to odraža pri delu? Je mogoče v takšni situaciji trditi, da so vsi primeri obravnavani optimalno?

Ne glede na razmere, ki jih opisujete, se strokovni delavci na CSD zavedajo svoje odgovornosti in delo opravljajo zavzeto, v skladu s strokovnimi smernicami. Težko je razmere na različnih CSD ocenjevati pavšalno. Na koncu je ključno, da so postopki vodeni v skladu s standardi in pravili stroke ter da je vsem deležnikom vodilo otrokova korist. 

Je pa mogoče, da postopki zaradi premalo strokovnih delavcev trajajo dalj časa. Poudarjam pa še enkrat, da je zlasti v zelo konfliktnih razvezah čas ključen – in v teh primerih moramo narediti vse, da postopki stečejo hitro. Vsak dan znova si strokovni delavci postavljajo prioritete svojega dela. Njihovo delo ni vnaprej programirano. Na terenu beležimo veliko stisk ljudi, ki potrebujejo pomoč in podporo. Postopki, vezani na zaupanje otrok v varstvo in vzgojo, so le majhni delež nalog, ki jih na centrih opravljajo strokovni delavci.

Kako zapleteno pa je delo v primeru zelo konfliktnega razhajanja?

Če v času postopka strokovni delavec oceni, da sporazum med staršema ni mogoč, da ne želita sodelovati v postopku z namenom sklenitve sporazuma ... starša napoti na sodišče, kjer vložita predlog in priložita zapisnik predhodnega svetovanja. Če obstajajo dejavniki tveganja in obstaja verjetnost, da nastane škoda za otroka, se izdela ocena ogroženosti. Iz ocene izhaja, ali mora center izvesti ukrepe za zaščito otroka. 

Zlasti bi rada poudarila, da je primarna naloga CSD pomoč in podpora družini. Tudi v teh težkih postopkih. Naj ob tej priložnosti povabim starše, ki se srečujejo s stiskami in težavami, da zase poiščejo eno od oblik podpore in pomoči – ali na centru za socialno delo ali pri drugih izvajalcih. 

Kdaj pa se odločite za odvzem otroka?

Če je z verjetnostjo izkazana tako huda ogroženost otroka, da je njegove koristi mogoče zavarovati le s takojšnjim odvzemom otroka staršem, center za socialno delo odvzame otroka in ga namesti k drugi osebi, v krizni center, v rejništvo ali v zavod, še preden sodišče odloči o predlogu za izdajo začasne odredbe.

Če se vrneva k samim postopkom – od katerega leta starosti dalje se pri odločitvi/mnenju upoštevajo želje otroka?

Zakon starosti ne opredeljuje. Pomembno pa je, da ima otrok možnost izraziti mnenje. V postopku za varstvo koristi otroka sodišče center za socialno delo pozove, da otroka, ki je sposoben razumeti pomen postopka in posledice odločitve, na primeren način obvesti o uvedbi postopka in o njegovi pravici, da izrazi svoje mnenje. Pomembno je, da se v postopku sliši glas otroka.  

Na centrih se srečujemo s primeri, da starši predlagajo – naj pove otrok, kje želi živeti. To se dogaja v situacijah, ko sta starša nasprotujočih si mnenj. Prelaganje odgovornosti na otroka je izjemno škodljivo. Ključno je, da odgovornost prevzameta starša. Za otroka sta oba starša neprecenljiva. V takšnih situacijah sem starša soočila z vprašanjem – kako bi se vidva počutila, če bi morala v otroštvu, v starosti svojega otroka, sprejeti takšno odločitev? O čem bi razmišljala, kaj bi doživljala, kaj bi za vaju pomenila takšna odločitev, kaj menita, da bi sprejeta odločitev pomenila za vajinega otroka?

Treba se je pa tudi zavedati, da so eno želje otroka, drugo pa realnost, saj realizacija te želje morda ni v otrokovo korist. Zato je ključno pri pripravi mnenja na koncu upoštevati vsa dejstva. 

Namen pogovora z otrokom tako ni, da bo ta odločil o svoji prihodnosti, ampak je ključno, da se ga razbremeni občutkov krivde, se ga podpre, odgovori na njegova vprašanja, se ga seznani s situacijo, da poda svoje mnenje ... Pogosto otroci v teh postopkih krivdo za to, kar se dogaja z njihovo družino, med staršema, prestavljajo na svoja ramena, zato je res pomembno, da otroke razbremenimo te odgovornosti in jih opolnomočimo.

Odločitev v postopku sprejema sodišče in nikakor ne otrok.  

Kaj pa, če otrok le vztraja in vztraja pri tem, da želi biti z določenim staršem?

V tem primeru je treba raziskati, kaj je v ozadju tega vztrajanja. Znan mi je primer deklice, ki je imela na CSD z mamo stike pod nadzorom. Nekega dne je prišla k meni in dejala – "teta, nočem več prihajati". Vprašala sem jo, kaj je razlog, da ne želi več prihajati. Ni imela odgovora. Raziskovala sem dalje, nisem si želela ustvariti predstav na podlagi izrečenih besed. Postavila sem ji še nekaj vprašanj z namenom, da pridobim podatke o tem, kje so ovire, morebitne stiske. Otroci so lojalni svojim staršem, kontrolirajo odnos z njimi. Izvajajo aktivnosti in izbirajo vedenja, ki jih od njih pričakujejo starši. Ne moremo se torej opreti le na eno izjavo, ampak je treba raziskati ozadje, ga razumeti.

Koliko različnih strokovnjakov pa je vključenih v pripravo mnenja o posameznem primeru? 

V pripravo mnenja se vključi vse tiste profile, ki so potrebni, da se pripravi strokovno mnenje. Pogosto so to socialni delavci, psihologi, lahko tudi pravniki ...

Ko že ravno omenjate pravnike. Se kdaj zgodi, da bi radi odvetniki staršev vplivali na postopek na CSD?

Starši se v postopkih poslužujejo tudi pravne pomoči in s seboj na pogovor pripeljejo odvetnika. Odvetnik v postopku zastopa svojo stranko, vlaga pritožbe ... Postopki na sodiščih se lahko zaradi aktivnosti, ki jih izvaja odvetnik na zahtevo svoje stranke, podaljšujejo. Znani so mi primeri, da so bili ravno odvetniki tisti, ki so imeli zaupanje svoje stranke in so v veliki meri pripomogli k sklenitvi sporazuma. Ne glede na aktivnosti odvetnika mora center za socialno delo v vseh dejavnostih in postopkih v zvezi z otrokom skrbeti za njegovo korist.

V primeru odvzema otrok na Notranjskem CSD zdaj spreminja mnenje. O konkretnem primeru ne moreva govoriti, ampak če pogledamo na splošno – v kakšnih okoliščinah CSD spremeni mnenje o tem, komu naj bo otrok zaupan v varstvo?

Ocena tveganja se ne pripravi le enkrat, ampak vedno, ko se spremenijo okoliščine. V tej oceni tveganja so navedeni varovalni dejavniki in dejavniki tveganja. 

Vse je torej odvisno od tega, kako starša sodelujeta, na kakšen način poteka delo z družino, kakšni so rezultati, nove okoliščine ... Skratka, dejavnikov, ki lahko vplivajo na spremembo predlaganega ukrepa, je veliko. 

Ključno je spremljanje družine, evalvacija načrta pomoči, na podlagi vsega tega pa se odloča o ukrepih, ki se lahko tudi spreminjajo. 

V zadnjih letih se po zaključku zveze stremi k sostarševstvu, ki ga večina pozna pod izrazom deljeno skrbništvo. Zakaj stroka ocenjuje, da je ta model za otroka najboljši? 

Otrok za zdrav razvoj potrebuje oba starša, zanj je pomembno, da starševsko skrb izvajata oba starša.

Pri nas še vedno pogosto uporabljamo besedo skrbništvo, ki pa že sama po sebi izraža nek lastniški odnos do otroka, večjo pravico ... Vlada tudi veliko stereotipov o tem, kaj sostarševstvo pomeni. Treba se je zavedati, da je za otroka optimalno, da starša sodelujeta v starševskem odnosu. Tako za otroka naredita največ. 

Sostarševstvo ne pomeni, da je otrok dva dni ali en teden pri enem, dva dni ali en teden pa pri drugem staršu. Upoštevati je treba potrebe otroka in zmožnosti staršev, je pa za to potreben miselni preskok. Razumeti je treba, da ima vsak od staršev svoje omejitve, njune zmožnosti se lahko razlikujejo, tudi kapacitete in obveznosti, ob tem je potrebno upoštevati potrebe otroka. Starša potrebujeta medsebojno podporo. In vsak od njiju lahko otroku da največ na področju, kjer je tudi sam najboljši. V starših je treba poiskati dobre stvari.

Osebno sostarševstvo pozdravljam, je pa pomembno, da starši ta koncept razumejo, da jim je blizu in se zaradi tega ne čutijo ogrožene, morda v smislu – kaj to pomeni, če otrok ne bo zaupan meni, ali sem torej slab starš? Kako dragoceno za otroka je, kadar sta mu v podporo in pomoč oba starša, je deležen njune brezpogojne ljubezni ... in ostaja v vlogi otroka. 

Če starša sostarševstva ne sprejemata ali zanj ni pogojev, potem pa je treba iskati druge rešitve. 

Kako vztrajen pa je CSD pri zavzemanju za sostarševstvo?

CSD sledi tako potrebam otroka kot tudi zmožnostim staršev. Starše vzpodbujamo in motiviramo, da izbereta sodelujoč starševski odnos. Strokovni delavci pripravijo mnenje na podlagi vseh znanih okoliščin, upoštevajo potrebe otroka in zmožnosti staršev. Pomembno je, da je sporazum izvedljiv, enako tudi mnenje in ne povzroča dodatnih tveganj za otroka. 

Kdo pa starše pouči o sostarševstvu? Opisali ste idealen primer sostarševstva, ampak v praksi, ko se vmešajo še odvetniki, pa se otroci dejansko selijo na dva dni, imamo primere, ko en starš vse finančno in vzgojno breme prevali na drugega, otroka predaja v varstvo tretjim osebam ... 

Tudi temu je namenjen že omenjeni postopek predhodnega svetovanja. Pogosto tudi starši nimajo potrebnih informacij in sami vprašajo, kako naj se dogovarjajo. Pomembno je, da ima pred potrebami staršev prednost otrok in njegove potrebe. Nekateri otroci so zelo prilagodljivi, drugi potrebujejo več stabilnosti. Starša praviloma poznata otroka in najbolje vesta, kaj njun otrok potrebuje. Strokovni delavec je tisti, ki staršema pomaga, da prideta do tega razumevanja. Tudi starši namreč potrebujejo čas za razmislek, saj je to nova, negotova situacija tudi zanje. 

Kaj pa za otroka dolgoročno pomeni živeti v okolju, kjer ločena starša tekmujeta? Morda mu eden pusti vse, kar želi, ker želi biti bolj priljubljen?

Že v postopkih skušamo staršem povedati, kako pomembno je, da še naprej pri obeh veljajo ista pravila, iste vzgojne metode. 

Pomemben je zaupen starševski odnos. Težko en starš podpira drugega, če mu ne zaupa. Starše vabimo, da se vključijo v proces svetovanja, ki je zanje brezplačno, da bi se odločili za sodelovalen odnos. 

Če tega ni, to seveda vpliva tudi na otroka. Če se manipulira z otrokom, se tudi otrok uči manipulacije. Zavedati se moramo, da starši svoje vedenjske vzorce prenašamo na svoje otroke. 

Ravno zato, ker je to tako pomembno, skušamo starša motivirati, da se odločita za sodelovalen odnos. To je njuna izbira, ki je vsekakor v dobrobit njunemu otroku.

Kaj pa, kjer sodelovanja ni in ga ne bo? So kakšna orodja, s katerimi je mogoče starše "prisiliti" v sodelovanje?

Svetovanja, terapije, vse to je seveda prostovoljno. Učinkujejo pa le, če so starši za spremembe motivirani, odločeni, da bodo spremenili svoje vedenje in uporabljali učinkovite oblike vedenja, kar pa je proces, ki traja. Ampak iz prakse lahko povem, da če sta starša motivirana za spremembe, so spremembe mogoče. 

Če se to ne zgodi, ima CSD od neke točke dalje, če je otrok ogrožen, dolžnost, da predlaga ukrepe za zaščito otroka. 

V katerih primerih pa so v Sloveniji odvzete starševske pravice?

Starševska skrb so obveznosti in pravice staršev, ki se nanašajo na skrb za otrokovo življenje in zdravje, njegovo vzgojo, varstvo in nego, nadzor nad otrokom in skrb za njegovo izobraževanje ter obveznosti in pravice staršev, ki se nanašajo na zastopanje in preživljanje otroka ter na upravljanje njegovega premoženja.

Odvzem starševskih pravic je skrajni ukrep. V Sloveniji velja načelo najmilejšega ukrepa. Sodišče enemu ali obema od staršev odvzame starševsko skrb, če je otrok ogrožen in iz okoliščin primera izhaja, da ne kaže, da bi lahko ali bosta ponovno prevzela skrb za njegovo vzgojo in varstvo, zlasti če sta hudo kršila obveznosti ali zlorabila pravice, ki izhajajo iz starševske skrbi, ali sta otroka zapustila ali s svojim ravnanjem očitno pokazala, da ne bosta skrbela zanj. Da se odločimo za ta ukrep, gre pri otroku za visoko stopnjo ogroženosti in so izčrpane že vse druge možnosti.  

Stroka opozarja na porast osebnostnih motenj, še posebej v zadnjih letih. Kako se s tem pojavom spopadate strokovni delavci, saj tudi slovenski psihiatri opozarjajo, da gre za vedenja, ki jih je težko prepoznati in lahko takšni posamezniki pretentajo tudi strokovnjake ter situacijo, kot je denimo urejanje odnosov po razpadu partnerske zveze, neupravičeno obrnejo v svoj prid?

Pomembno je, da se odzivamo tudi na te trende. Izobraževanja med drugim izvaja tudi Socialna zbornica Slovenije. V Katalog izobraževanj poskušamo vključiti vse aktualne teme in se pravočasno odzivati na potrebe strokovnih delavcev. V mesecu maju bomo izvedli seminar na temo osebnostnih motenj. Predavanje z naslovom Osebnostne motnje v teoriji in praksi bo sestavljeno iz dveh delov. Prvi del bo namenjen predstavitvi splošnih konceptov, vezanih na osebnostne motnje. Predavatelj bo skušal opredeliti osebnostne motnje ter jih razmejiti od zdravega osebnostnega funkcioniranja. Predstavljeni bodo klasični kategorični in novejši dimenzionalni modeli osebnostnih motenj ter slabosti enih in drugih. V tem delu bodo predstavljeni tudi načini, ki nam pomagajo osebnostne motnje prepoznavati. Ob koncu prvega dela bodo predstavljene različne teoretične perspektive (psihodinamična, kognitivno-vedenjska, nevrobiološka), ki skušajo razložiti vzroke za nastanek osebnostnih motenj. Drugi del bo namenjen specifičnim osebnostnim motnjam. V tem delu se bo avtor osredotočil na devet osebnostnih motenj (po DSM-5) ter za vsako izmed njih predstavil vzroke za nastanek, diagnostične kazalce ter temeljne principe zdravljenja. Predavatelj bo dr. Simon Brezovar. 

Strokovni delavci so učinkoviti pri prepoznavanju vzorcev vedenja, poznajo posledice teh vedenj. Seveda pa so vsa nova znanja vedno dobrodošla. 

Torej strokovni delavec prepozna starša, ki želi v postopku predvsem za vsako ceno zmagati?

Vsako vedenje, vsaka odločitev za izbiro, vsaka aktivnost posameznika je izvedena s točno določenim namenom. Vedenjske vzorce lahko prepoznamo. Strokovni delavci med postopki raziskujejo, le besede niso dovolj. Preverjanje in razumevanje informacij je ključno. Kaj na primer pomeni, da hči ni želela na stike z drugim staršem? Je morda želela na rojstni dan prijateljice? Kontekst vedenja je pomemben. 

Veliko sva povedali o tem, kaj v teh postopkih počnete pristojni, ampak vendar je ključna naloga na starših, da imajo v mislih dobrobit otroka, ne glede na razgreta čustva, ki so prisotna ob razhodu. Kako se na takšne situacije pripraviti, kaj lahko stori družba?

Drži, da imata v teh postopkih odločilno vlogo starša. Vendar se ob razhodu tudi starša soočata z izgubo, sta v procesu žalovanja, sledijo faze zanikanja, jeze, pogajanja, žalosti do sprejetja. Ob izgubah gremo vsi čez vse faze žalovanja, ki trajajo različno dolgo.

V tem času starša potrebujeta podporo. Pomembno je, da imata informacije o možnih oblikah pomoči in podpore. Da poskušata razumeti, da njuno doživljanje trenutne situacije ni nenavadno ali nekaj posebnega, da obstajajo rešitve, čeprav se morda zdi, da je položaj brezizhoden.  

Obstajajo tudi dobre zgodbe, zgodbe s srečnim koncem, kjer sta starša uspela urediti medsebojna razmerja do skupnih otrok na način, da sta se odločila za sodelovalni starševski odnos in dopustila, da je otrok ostal v vlogi otroka. Mislim, da imate mediji ključno vlogo in pomemben vpliv na oblikovanje javnega mnenja.

Kot družba pa moramo opozarjati na stiske otrok ob konfliktnih razvezah, govoriti o tem, kaj to pomeni za otroka, kako nanj vpliva odtujevanje od drugega starša ... 

Pa starši v postopku razhajanja sploh razumejo, kaj se takrat dogaja z otrokom, kako ga lahko situacija zaznamuje?

Starša na center prihajata v različnih fazah žalovanja. Ko so čustva intenzivna, človek vsega ne zmore slišati. Zavedati se moramo, da gre za proces, zato tudi delo na CSD ni enkratno dejanje. Pomembno je starša pridobiti v delovni odnos in ga podpreti, raziskati, kaj želi, pričakuje, poiskati vire moči ... 

Marsikdo niti ne ve, kaj ga je doletelo, zamajal se je njegov lasten občutek varnosti in je preplavljen s strahom ... Premikamo se počasi, korak za korakom, četudi je morda eden od staršev nestrpen in se želi takoj dogovoriti. Ključno je, da oba vesta, kako bo sporazum vplival tako na njuno življenje kot na življenje njunega otroka – četudi bo morda sklenjen mesec dni kasneje. 

Najbolj škodljivo je, če eden od staršev v boj proti drugemu staršu potegne otroka. Otrok mora ostati v vlogi otroka. On ni tisti, ki se bo dogovarjal, to je odgovornost staršev, otrok ni prenašalec informacij. 

Pa recimo, da smo zdaj prišli do konca postopka. Se zdaj življenje, čeprav na dveh koncih, "le" nadaljuje ali je še naprej smiselno iskati pomoč, morda tudi za otroka?

Pomembno je, da razmere, pogoje za življenje in razvoj otroka ustvarjata starša, ki morata poiskati tisto pomoč in podporo, ki ju bo toliko okrepila, da bosta svojo nalogo lahko uspešno opravila. Otroku morata nuditi varno, ljubeče okolje. Najbolj bosta otroku pomagala, če pomagata sebi. So pa tudi primeri, ko otrok zaradi npr. zdravstvenih težav, travme ... potrebuje pomoč strokovnjakov, ampak na splošno velja, da bodo starši, ki bodo opolnomočili sebe, lahko opolnomočili tudi otroka in mu bodo lahko nudili vso potrebno pomoč in podporo. Težave, ki jih ima otrok, so simptom. V medicini velja pravilo, da zdravimo bolezen. 

Otrok potrebuje dva sodelujoča, odgovorna starša, ki sprejemata odločitve in sprejemata odgovornost za posledice svojih odločitev.