'Zaradi ljubezni sem jo ubil. Če je ne bi ljubil, ne bi čutil bolečine'

Slovenija v povprečju beleži med pet in sedem femicidov letno. Izstopalo je leto 2020, ko je število intimno-partnerskih umorov znašalo deset. Še huje je marsikje po svetu, kjer ženske v rokah intimnih partnerjev umirajo dnevno. 

Približno 47.000 žensk in deklet po vsem svetu so leta 2020 ubili intimni partnerji ali družinski člani. To pomeni, da žensko ali dekle v povprečju intimni partner ali družinski član ubije vsakih 11 minut. In žal trend ne kaže, da bi družba na tem področju napredovala in bi bilo teh dogodkov manj. 

Podatek izpred nekaj let pa pravi, da po vsem svetu približno 40 odstotkov žensk, ki so žrtve umora (in samo 6 odstotkov žrtev moških), umre v rokah nekdanjega ali sedanjega zakonca ali ljubimca. Dom je tako nevaren prostor za ženske. Medtem ko se je večina umorov, ki so jih storili moški nad svojimi partnerkami, zgodila po tem, ko je ženska končala zvezo ali oznanila, da namerava to storiti, je bila večina umorov, ki so jih zagrešile ženske nad svojimi partnerji, reakcija na hudo moško nasilje v družini.

Komponenta sprevržene "ljubezni"

Zanimivo je, da skoraj vsi moški morilci trdijo, da so umor zagrešili iz ljubezni ali je bil rezultat "prevelike ljubezni", za Psychology Today piše izraelski filozof Aaron Ben-Zeév. Njegovo raziskovanje se osredotoča na filozofijo psihologije in še posebej na študij čustev. 

S takšnimi pojasnili krutega dejanja se nikakor ne strinja: "Umor partnerice ne izraža globoke ljubezni. Prej je žaljiv tip problematičnega fuzijskega modela ljubezni."

Različne razlage, ki se pojavljajo, ko se zgodijo takšna dejanja, imajo dve skupni predpostavki. Da torej umor izvira iz moške posesivnosti, je utelešenje morilčeve osebnosti, spolno ljubosumje in jeza pa sta dve čustvi, ki ga sprožita; in pa – umor je vrhunec zgodovine nasilja pred njim.

Strokovnjak meni, da so takšna mnenja veliko preveč poenostavljena. "Umor intimne partnerice je nedvomno najbolj skrajna manifestacija moškega nasilja, ni posledica ene same moške lastnosti, kot je moška posesivnost, in ni "naravno" ali "neizogibno" nadaljevanje nasilja v družini. Gre za pojav, ki je ločen od drugih oblik moškega nasilja. "

Če temu ne bi bilo tako, je prepričan, bi bilo umorov še več. "Stopnja nasilja moških partnerjev nad svojimi intimnimi partnerkami je bila v ZDA 4,5 na 1000, stopnja umorov pa istega leta 420-krat manjša," poudarja.

"Umor ni nenamerna posledica nasilja, ki je šlo predaleč – saj je večina teh umorov dobro načrtovanih. Tudi ne gre za trenutek norosti, izgube nadzora. Gre bolj za premišljeno dejanje, ki je posledica čustvene (ne)zrelosti, ki je ustvarila mentalno pripravljenost za umor kot dejanje globokega obupa, ki je pripravljen uničiti drugega, tudi če to pomeni uničenje samega sebe," še piše strokovnjak. 

Umor je treba razumeti kot pojav, zasidran v določeni konstelaciji dejavnikov, ki se združujejo in ustvarjajo "pogoje za umor", meni:  "Čeprav moška posesivnost, pa tudi ljubosumje in jeza igrajo vlogo pri celotnem nizu dejavnikov, ki povzročajo pripravljenost vzeti življenje partnerju, je pravilneje obravnavati motiv za umor glede na pogoje, ki so ugodni za razvoj morilskega nasilja, ne pa v smislu ene osrednje osebnostne spremenljivke. Obstajajo zapleteni dejavniki tveganja, od katerih so mnogi sestavni del romantične ideologije."

Med temi dejavniki tveganja izpostavlja ... "Moški žensko dojema kot ves svoj svet, zato meni, da vsaka ločitev od nje pomeni izgubo lastne identitete. Moško tradicionalno dojemanje moškosti, ki narekuje, da ima moški polno moč, čast in nadzor, je v nasprotju z njegovo odvisnostjo od žene, zaradi česar se to zanašanje zdi dokaz njegove šibkosti in ponižanja ter žalitev moške časti. Moško osebno vedenje je togo in brezkompromisno. Zdi se, da moška prevladujoča prepričanja o ljubezni opravičujejo žrtvovanje njegove žene. V tem primeru ideologija, ki stoji za ljubeznijo, zagotavlja legitimnost za strašne zločine."

Ko so izpolnjeni vsi ti pogoji, se tveganje za umor partnerice znatno poveča. Določen dogodek, ki vžge eksploziv, se pogosto vrti okoli tega, da želi ženska oditi. Strokovnjaki se tako strinjajo, da je eden od najbolj nevarnih trenutkov trenutek odhoda in čas po njem. 

"Nisem mogel živeti, nisem mogel funkcionirati brez nje ... Verjel sem, da ne morem živeti, če nisem z njo." To so besede morilca, ki jih navaja izraelski strokovnjak. 

"Glede na osrednjo vlogo ljubezni v naših življenjih ni čudno, da so kulture po vsem svetu upodabljale idealno obliko romantične ljubezni, h kateri naj bi vsi stremeli. Številne kulture so resnično menile, da je romantična ljubezen ključna za osebno izpolnitev in srečno življenje. Vendar pa je romantična ljubezen tudi glavni dejavnik bede ljudi, saj vključuje veliko razočaranj in neizpolnjenih upov. Ljubezen je lahko čudovita, vendar ljubezen tudi zelo boli, je lahko nevarna in nas lahko vodi v nespametna dejanja," še piše. 

Moški zaradi nesrečne ljubezni naredijo samomor tri- do štirikrat pogosteje kot ženske in praviloma le moški ubijejo svojo partnerko, ko jih ta zapusti ali namerava zapustiti. V tem smislu so ženske bolj realistične, meni filozof. Običajno bolj sprejemajo dejstvo, da ljubezen morda ne bo trajala večno.

Večina bo v umorih intimnih partnerk težko videla komponento ljubezni. Ker seveda ni komponente nesebične ljubezni, pozitivne ljubezni. Je pa komponenta "ljubezni po morilčevo". 

"Zaradi ljubezni sem jo ubil ... Če je ne bi ljubil, ne bi čutil bolečine ... Kot da bi vzela puščico in me zabodla v srce," je dejal nek drug morilec, ki ga prav tako navaja avtor. 

Ljubezen morilcev vključuje fuzijski model in v večini primerov so morilci tisti, ki so šibkejši partnerji. Vzpostavi se odvisnost, ki povzroči potrebo po nadzoru. Nadzor nad virom obstoja pa postane kot vir kisika – in če ga ni, je vse narobe. 

Avtor poudarja, da komponenta "ljubezni" nikakor ne pomeni, da obstaja opravičilo za takšna dejanja. Bi pa morali to komponento bolje poznati, da bi preprečili podobne zločine, pravi. 

Ženska kot lastnina in morilec kot "izigrana žrtev"

Russell Dobash, ameriški kriminolog, ki je raziskoval nasilje v družini, spol, kriminal in umore, je skupaj s soprogo deset let intervjuval morilce, ki prestajajo dosmrtno kazen v britanskih zaporih, in izvedel veliko študijo o moških, ki ubijajo ženske.

"Ugotovili smo, da v veliki večini primerov moški svoje partnerice ubijejo zaradi spolnega ljubosumja. Bodisi na točki, ko ženska reče – dovolj imam tega, da me tepeš, grem od tod – ker je 65 odstotkov moških že uporabilo nasilje nad svojimi partnerkami – ali potem, ko odide. Tak moški misli, da je ženska njegova, zato jo poskuša dobiti nazaj. Pogosto jo skuša pregovoriti ali, ironično, pretepsti. Ko ugotovijo, da se ne bo vrnila, vse skupaj spremenijo v projekt njenega uničenja," je dejal v intervjuju za Vice.

Kot pravi, so morilci intimnih partnerjev zelo jasni v svoji nameri: "Mnogi so imeli problematično otroštvo in odraslost, veliko jih je imelo težave z alkoholom in so bili brezposelni. Bil pa je tudi delež takšnih, ki niso bili obsojeni, niti težav z alkoholom niso imeli in ki so bili redno zaposleni. Skupno jim je bilo, da so imeli enake lastniške občutke do partnerice. Umori so vključevali tudi kolateralne žrtve – otroke, sorodnike, nove partnerje ... kar vam pokaže, kako pomemben je ta občutek posesivnosti."

Je bil pa celo kot prekaljen raziskovalec šokiran nad odnosom morilcev do žrtve in dejanja: "Govorijo, da "je bil nekdo ubit" ali "nož je prišel na plano" ... Kar je moteče. Vidijo se kot tistega, ki so ga izigrali, ne kot aktivnega akterja. Obžalovanja večinoma ni."

"Soočiti se morajo s svojimi razmišljanji"

Dobash del bremena, da se število partnerskih umorov žensk zmanjša, prelaga na družbo. Ta je še vedno zelo popustljiva do agresivnih izjav. Ni malo primerov, ko je po dejanju slišati, da je morilec napovedoval, da "jo bo ubil". Ali da je bil proti njemu izdan celo ukrep prepovedi približevanja, pa je bilo storjenega premalo, da bi se takšen ukrep dejansko izvrševal. 

Tudi ob primeru v Zagrebu, ko je moški kmalu po novem letu napadel leto in pol starega otroka in žensko, ki je komaj preživela, se je nato izkazalo, da naj bi pred dejanjem v gostilni razlagal, kaj bo storil. A so prisotni, kot v mnogih podobnih primerih, menili, da iz njega "govori alkohol". 

"Moške, ki so nasilni do partnerk in/ali spolno nasilni, moramo spraviti pod nadzor. Kako, naj bo odvisno od primera do primera, v programu, ki jih prisili, da se soočijo s svojim mišljenjem, preden pridejo tako daleč, da bi nekoga ubili. Razumeti morajo zanikanje, obžalovanje in empatijo ter ta občutja predelati. Varnost žensk je najpomembnejša stvar, ko govorimo o tovrstnem nasilju, in bi morala biti vodilo, kako ostro ukrepati," pravi Dobash. 

Izpostavlja tudi, da mladi premalo razumejo zveze in čustva ob izgubi: "Mlade moramo začeti učiti o razpadih zvez in o tem, kako ob tem ravnati, saj se na splošno moški z razpadi soočajo slabše kot ženske, manjšina pa jih postane nasilnih." 

Številni sicer partnersko nasilje povezujejo z zakoni in izvenzakonskimi zvezami, a dejstvo je, da se nasilje pojavlja že v prvih najstniških zvezah, kjer je malo kontrole čustev in impulzov. 

"Osnovno vprašanje pa je, kaj narediti z občutkom upravičenosti v moški kulturi, ki je tako razširjen. Ideja je, da morajo moški imeti nadzor. To je prisotno v številnih kulturah, kaže se v umetniškem ustvarjanju – in to je problem. En primer je besedilo pesmi Every Breath You Take skupine The Police. Posesiven, ljubosumen moški je izjemno prisotna figura v pop kulturi. Vendar ne bi smeli opravičevati ali spodbujati te miselnosti, ker je to tisto, kar imajo mnogi od teh morilcev," opozarja. 

Ko so zapuščeni, se odzovejo z jezo, besom, ljubosumjem

Da moški bolj fizično izkazujejo jezo in ljubosumje, pa poudarja klinični psiholog Pal Grondahl, ki je tudi avtor knjig o narcizmu in psihopatiji. Še posebej se to zgodi, če je oseba omamljena s kakšnimi substancami: "Mnogi moški imajo večjo potrebo po nadzoru in njihov občutek časti je bolj ogrožen, če jih na primer ženska želi zapustiti." 

Nekateri moški se lahko počutijo tako ogrožene, ker so zapuščeni, da se odzovejo z jezo, besom in ljubosumjem. "Če te jaz ne morem imeti, potem te ne more imeti nihče," ponazarja Grondahl za sciencenorway.no. Tudi Norveška se namreč, kot številne druge države, sooča s porastom nasilja v partnerskih odnosih. 

"Pri 70 odstotkih vseh umorov je bil storilec pod vplivom alkohola ali drugih mamil," še poudarja. 

Izpostavlja, da so v obdobju pred umorom ženske, ki jih je ubil njihov partner, o težavah največkrat poročale drugim. "V sedmih od desetih primerov umora se zdi, da je ženska drugim povedala o težki situaciji."  Toda v vsaj 40 odstotkih teh primerov tisti, ki so za to vedeli, tega niso vzeli resno. 

Grondahl pravi, da je delno še vedno težava, ker je policija zgodovinsko gledano nagnjena k omalovaževanju poročil o nasilju v družini. Na to se gleda zgolj kot na "družinske konflikte". Družbe se sicer spreminjajo, s tem pa tudi policija. Načeloma se poudarja dejstvo, da je treba prijave jemati resno. Še vedno pa prihaja do napak. 

Grondahl pravi, da v svoji praksi ženskam nikoli ne svetuje, naj zapustijo partnerja: "Do tega zaključka morajo priti same." Jih pa, ko so na tej poti, opozori na nevarnost: "Ženski priporočam, naj ima nekoga s seboj, ko partnerju pove, da želi končati zvezo. Poleg tega naj vnaprej načrtuje, kje bo živela in kaj bo počela. Če ženska kasneje izkusi, da jo moški še vedno zasleduje, morajo zazvoniti vsi opozorilni alarmi. Moški, ki nočejo izpustiti, ampak sporočajo, da "pazijo na bivšo", so lahko nevarni."

Izpostavlja tudi, da se eden od štirih umorov intimnega partnerja konča tako, da si storilec po dejanju vzame življenje. "Motiv je pogosto sram in skrb za ugled."

Potreba po nadzoru in prepričanje, da "ni alternative za nasilje"

Raziskovalci sicer izpostavljajo, da so moški, ki zagrešijo umor v partnerskem razmerju, "drugačni". "V raziskavi se je pokazalo, da podpirajo uporabo nasilja v intimnih odnosih in verjamejo, da nasilje nima druge alternative," pravi Samara McPhedran, profesorica na univerzi v Queenslandu za The Conversation. 

Prav tako so v študiji prišla na plano nekatera "subtilnejša" vedenja ljudi, ki se kasneje zatečejo k umoru – in so značilna za "prisilni nadzor" – kot je preverjanje partnerjevega bivališča, vztrajanje, da partnerji razkrijejo, kam gredo, ali spremljanje njihovih telefonskih klicev. 

Raziskovalci tako menijo, da je treba biti, ko se ocenjuje tveganje, pozoren na potrebo po nadzoru. To lahko vključuje stvari, kot je pričakovanje od partnerja, da naredi, kar je naročeno, ali pričakovanje seksa na zahtevo.

To vedenje se uporablja za ohranjanje prevlade nad partnerjem, za omejevanje njegove svobode in avtonomije. Ko se par razide, si nasilnež obupno prizadeva ohraniti nadzor.

Impulziven, nezrel, prestrašen in sredi patriarhata

Ko se zgodijo umori žensk v intimnem razmerju, se javnost nato pogosto sprašuje – zakaj. Najbrž eden globalno najbolj znanih takšnih primerov je umor Reeve Steenkamp, ki jo je umoril takrat zvezdniški paraolimpijec Oscar Pistorius. Umrla je leta 2013 v Južni Afriki, svet pa je premleval vsako podrobnost preiskave, njunega odnosa in kasneje sojenja. 

A kaj je pomembno vedeti o primeru? Psiholog John Mallouf je kasneje spisal zanimivo in poučno analizo storilca, ki na konkretnem primeru ponazarja nekatere karakteristike moškega, od katerega se mora ženska, če je z njim v razmerju, čim prej varno umakniti. 

1. Je impulziven in nezrel. Že pred umorom je bil tarča še dveh obtožb: streljanja s pištolo s strehe avtomobila, medtem ko se je ta premikal, v avtu pa sta bila še dva posameznika. Ustrelil naj bi kot odgovor na svoje nezadovoljstvo z dogodki v policijski postaji malo pred tem. Obtožen je bil tudi streljanja s pištolo v kavarni. 

2. Je agresiven. Kritiziral je svoja dekleta, užival je v streljanju v lubenice, da bi videl, kako eksplodirajo, in povsod je nosil nabito pištolo.

3. Je negotov in prestrašen. Med sojenjem je pogosto jokal in bruhal. Pogosto je govoril s šibkim tonom glasu. Bil je ljubosumen na žensko, ki jo je ubil. Ta negotovost bi lahko bila posledica lastnih primanjkljajev. 

4. Živel je v nasilnem patriarhatu. Ženske tam dojemajo kot manj enake. Družbena okolja oblikujejo vedenje posameznikov v družbi.