Mednarodni teden otrok alkoholikov je. V NACOA Slovenija, Društvu za pomoč otrokom alkoholikov, so ob tem izpostavili, da je molk še vedno največji problem v družinah, zaznamovanih z alkoholizmom, največje žrtve pa so otroci, ki molčijo zaradi občutka krivde in strahu pred posledicami.

Izkušnja alkoholizma v družini je uničujoča, je že pred leti opozorila Stephanie Brown, ustanoviteljica klinike odvajanje od alkohola v medicinskem centru Stanford. Takrat je izpostavila podatek, da je bilo približno 45 odstotkov ameriškega prebivalstva tako ali drugače izpostavljenega alkoholizmu v družini.

Pa pri nas? Takole o tej problematiki na svoji spletni strani piše društvo Abstinent: "Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije se Slovenija uvršča med sedem držav z najmanjšim deležem moških na svetu, ki v zadnjem letu niso pili alkohola. Registrirana poraba alkohola se v Sloveniji giblje med 10,3 in 13,5 litra čistega alkohola na odraslega prebivalca na leto. Ocenjuje se, da okoli deset odstotkov odraslih prebivalcev Slovenije na zelo problematičen način uživa alkohol. Če pomislimo, da ima vsak posameznik, ki problematično pije alkohol, okoli sebe vsaj štiri osebe, na katere vpliva njegova odvisnost (svojci, prijatelji, sodelavci), potem se s posledicami odvisnosti od alkohola sooča vsaj 800.000 Slovencev oziroma 40 odstotkov prebivalcev."

Marsikateri otrok, ki izhaja iz takšnega okolja, si, običajno še, ko je zelo mlad, priseže, da sam "nikoli ne bo kot starši". Torej alkoholik. A pogosto se življenje razplete povsem drugače. Otroci alkoholikov so v večji nevarnosti, da bodo nekoč tudi sami posegli po alkoholu in drogah kot otroci iz družin, kjer tega ni. Večja je tudi verjetnost, da bodo imeli partnerja, ki je alkoholik, piše Psychology Today.

Premagovanje zapuščine alkoholizma staršev je lahko deloma težko, ker obstaja dolga zgodovina zanikanja. Alkohol postane glavna družinska skrivnost, skrivnost pa postane sredstvo, ki "združuje" družino, njeno varovanje pa preprečuje, da bi razpadla. Vsaj za okolico. O globoki povezanosti v družini, kjer je glavna vez med alkoholikom in steklenico, je težko govoriti.

Strokovnjakinja Claudia Black je nekoč opozorila, kako delujejo otroci, ki odrastejo s skrivnostjo alkohola v družini: ne zaupajo, ne čutijo in ne govorijo.

Še posebej, če imata težave z alkoholom oba starša, se lahko zgodi, da pozabljata na rojstne dneve in vse ostalo, kar je pomembno otroku. Ta pa ima nato občutek, da "ga ni". Starši s svojim početjem povzročijo ogromno bolečine, otroke pa učijo, da zatirajo svoja čustva samo zato, da preživijo. Starši alkoholiki so nagnjeni k jeznim ali nasilnim izbruhom, ki pa jih na koncu – tako kot samo pitje – zanikajo, otroci v takšnem domu pa lahko tudi sami zdrsnejo v to zablodo. Ker morajo zanikati resničnost okoli sebe, razvijejo odpor do pogovora o nujnih, pomembnih ali smiselnih vidikih življenja.

V prvi vrsti pa se odrasli otroci alkoholikov bojijo drugih, imajo težave z intimnostjo, skrbi jih, da bodo, če zmanjšajo nadzor, sami postali odvisniki.

Brownova po pisanju Psychology Today dodaja, da lahko otroci alkoholikov trpijo zaradi depresije, tesnobe ... Ukvarjanje z zapuščino pomeni zdravljenje travmatičnega stresa, pravi. A ločevanje preteklosti od sedanjosti je ključno, če želi takšna oseba v življenju storiti korak naprej.

V NACOA Slovenija pravijo, da je po podatkih mednarodne raziskave kar 70 odstotkov odraslih otrok alkoholikov prepričanih, da so v obdobju odraščanja uspešno prikrivali alkoholizem staršev pred okolico. Izkušnje organizacij kažejo tudi, da se še kot odrasli čutijo krive, če o tem spregovorijo.

Med tistimi, ki so javno prekinili molk, je britanska zvezdnica Vicky Pattison, ki zdaj tudi sodeluje z britanskim Nacionalnim združenjem za otroke alkoholikov. V dokumentarcu je osvetlila uničujoče učinke očetovega alkoholizma.

Njen oče je, kot je poudarila, trenutno bolje: "Kar morajo ljudje razumeti pri alkoholizmu, je, da okrevanje ni linearno. Obstajajo dobri in slabi dnevi." Povedala je tudi, da jo oče podpira, da o vsem skupaj javno govori.

Pattisonova je v dokumentarcu med drugim spregovorila o strahu, da bi njen oče zaradi alkohola umrl, preden ima otroke, saj jo skrbi, da ga ne bi poznali. A po drugi strani je priznala, da z družino odlaša prav zato, ker jo je strah, da je alkoholizem "genetski" in bi ga lahko prenesla na potomce.

Tudi WebMD  izpostavlja, da se otroci alkoholikov pogosto sprašujejo, ali ima alkohol kaj skupnega z geni. "Medtem ko lahko genetika igra vlogo pri tveganju za razvoj alkoholizma, ni 'alkoholnega gena'," pravi Clare Waismann, ki se ukvarja z zdravljenjem zasvojenosti. "Namesto tega se lahko pojavi motnja uživanja alkohola zaradi kombinacije več različnih genov. Raziskovalci verjamejo, da ima na stotine različnih genov vlogo v alkoholizmu. Nekatere študije so identificirale specifične gene, ki vplivajo na to, kako telo presnavlja alkohol. Čeprav vplivajo na to, kako telo predela alkohol, njihova prisotnost zagotovo ne povzroča motnje prekomernega uživanja alkohola. Pravzaprav večina ljudi s temi genskimi mutacijami ne razvije alkoholizma. Najpomembnejši elementi, ki vodijo do alkoholizma, so čustveni, okoljski, biološki in socialni dejavniki. Na primer, posamezniki z zgodovino travme ali zlorabe bolj verjetno razvijejo alkoholizem. Obstaja tudi povezava med pritiskom vrstnikov in mladoletnim pitjem. Družinska zgodovina prav tako vpliva, saj je za otroke alkoholikov bolj verjetno, da tudi sami razvijejo motnjo. Vendar si je treba zapomniti, da dejavnik ni samo eden."

Pattisonova pravi, da se je tekom priprave dokumentarca veliko naučila o alkoholizmu – in danes ve, da tveganje obstaja, a se zaveda tudi, da ima vsak posameznik izbiro.

Priprava dokumentarca ji je tako tudi omogočila, da se sooči s preteklostjo in gre naprej. "Moje otroštvo je prežeto s trenutki, za katere sem mislila, da so normalni, kot odrasla oseba pa sem odkrila, da niso bili. Mislila sem, da je v vseh domovih hrupno in včasih precej strašljivo, ampak to ni res. In če bi me pri osmih, devetih letih vprašali, če bom kdaj spila kakšno alkoholno pijačo, bi rekla ne, rekla bi – nikoli ne bom kot moj oče. Sovražim dejstvo, da sem o tem razmišljala že pri teh letih," je pred časom dejala za breakingnews.ie.

Pa vendar se je razpletlo drugače – priznala je, da se je z alkoholom tudi sama večkrat znašla v situaciji, ko ni znala nehati. Zaradi življenjskega stila, ki je vključeval pogoste zabave, je pravzaprav tudi zaslovela. "Vedno sem živela na polno. Imam osebnost, ki se hitro zasvoji – to si deliva z očetom. Vedno želim vsem ugajati. Tudi ko smo na zabavi in vsi pijejo. Težko mi je reči, da nisem več ta oseba."

Kot pravi, bi ji bilo lažje, če bi že v zelo rosnih letih poznala organizacije za pomoč: "Počutila sem se tako samo. Kriviš sebe in se sprašuješ, kaj delam narobe. Zakaj me ne morejo imeti dovolj radi, da bi nehali?" Kot je dodala, je šele kot odrasla oseba ugotovila, da ni mogla storiti ničesar.

Ann Smith, avtorica knjige Grandchildren of Alcoholics and Overcoming Perfectionism, medtem opozarja, da se mnogi, ko odrastejo z brazgotinami alkohola v družini, trudijo ustvariti boljše življenje z uporabo svojega intelekta. Skušajo posnemati vrstnike, za katere se zdi, da so "normalni". Spet pri drugih je tega zavedanja manj. Večina pa se na koncu sooči s krizo, ko jih dohiti pomanjkanje čustvenega ravnovesja in veščin odnosov.

Smithova Za Psychology Today izpostavlja primer 36-letne Maggie, ki je po razvezi od alkoholika iskala svetovanje. Skrbele so jo možne negativne posledice alkoholizma in poznejše ločitve na njenega 6-letnega sina in lastne prihodnje odnose. Maggie je odraščala z očetom alkoholikom in pasivno mamo. Kljub odločnosti, da nikoli ne bo živela kot njeni starši, se je zaljubila in je bila slepa za zgodnje znake odvisnosti pri svojem možu.

Po ločitvi pa se je le soočila z realnostjo in poiskala pomoč, preden bi vstopila v še en boleč odnos.

Ni sicer nenavadno, da otroci alkoholikov poiščejo pomoč, ko njihovi otroci dosežejo starost, ki zrcali čas bolečine iz lastnega otroštva, poudarja Smithova. Nekateri pa pridejo, ko v svojih odnosih opazijo vzorec, ki se ponavlja.

Za to, da se proces soočanja začne tako pozno, je krivo dejstvo, da večina odraslih otrok alkoholikov želi pozabiti svojo preteklost. Nekateri nikoli ne govorijo o tem in domnevajo, da lahko to enostavno pustijo za seboj. Vseeno nad njimi ostane senca nemirnega otroštva. Soočanje je sicer naporen proces, vendar se kakovost življenja znatno izboljša, ko te osebe za seboj pustijo stare vzorce.

Smithova pravi, da učinkovita terapija ne vključuje spopadov ali krivljenja staršev. Nekoga je mogoče ljubiti, hkrati razočarati in poškodovati. Te nasprotujoče si občutke je mogoče izraziti in obravnavati na terapiji, kar bo sčasoma pomagalo pri zdravljenju odnosov s starši in odraslimi sorojenci, pojasnjuje.

Med pomembnimi elementi učinkovitega zdravljenja izpostavlja: razvoj podpornega sistema, kajti zavedanje, da človek ni sam, opogumlja; poznavanje narave odvisnosti; razumevanje koncepta, da lahko v skrbi za odvisnika njegovo vedenje še naprej omogočamo ter se zaklepamo v vzorec, ki podaljša težave; razumevanje strategij, s katerimi se je posameznik prilagodil disfunkcionalnosti v otroštvu; zavedanje, česa je takšno otroštvo naučilo posameznika.

Kot poudarja, preteklosti ali ljudi, ki so bili del te preteklosti, seveda ne moremo spremeniti. Je pa mogoče omejiti posledice, zmanjšati samoto, izboljšati samozavest in si zagotoviti orodja za bolj zdrave odnose.