Oktobra je svetovni dan in mesec duševnega zdravja, maja imamo teden ozaveščanja o duševnem zdravju. Takrat se nekaj dni prej in po tem držimo za glavo, joj, kako je to pri nas hudo in kako neurejeno področje imamo, naredimo nekaj okroglih miz, napišemo nekaj člankov, politiki podelijo nekaj obljub in potem nič. To je to. Že desetletja se ne spremeni nič. Tema ni za politike – ni seksi, ni otroška kardiologija, ni covid, ni ortopedija. Gre sicer za izjemno pomembna področja, a junaka, ki bi naredil red na področju slovenskega psihičnega zdravja, ni. Pa četudi je politika poleg osebnih stisk tudi velikokrat izvir našega stresa in stiske.
Te teme se ne pritaknejo niti psevdopolitiki tretje lige, čeprav gre tudi tukaj za otroke.
V letu 2020 je bilo samo na Pediatrični kliniki v Ljubljani zdravljenih za skoraj 50 % več mladostnikov po poskusu samomora in 50 % več otrok in mladostnikov z motnjo hranjenja kot v letu pred tem. V prvih treh mesecih letošnjega leta število urgentno obravnavanih še naprej narašča. O porastu urgentnih napotitev in sprejemov otrok ter mladostnikov, kot ga nismo imeli še nikoli prej, so v prvih treh mesecih letošnjega leta poročali tudi na psihiatričnih oddelkih za otroke in mladostnike na Univerzitetni psihiatrični kliniki in Kliniki za pediatrijo v Mariboru.
Kam najbolj akutne primere?
Žal je bila dostopnost do strokovnjakov s področja duševnega zdravja v Sloveniji že pred tem povečanjem nezadostna, s čakalnimi dobami za otroške psihiatre in klinične psihologe, ki so v praksi daljše od šestih mesecev, pogosto celo eno leto ali več. Starši se posledično obračajo na različne plačljive oblike pomoči, ki ostajajo slabo preverjene in pogosto neuspešne, čeprav bi lahko tudi na takšen način, le da bolj premišljeno, razbremenili najbolj akutne potrebe. Razni življenjski trenerji so lahko tudi zlata jama za šarlatane, ljudje v stiski pa ne znamo presojati, kdo je primeren za zdravljenje. Dostop do psihoterapevtov je skoraj nemogoč, čakalne dobe so zmeda, ljudje v stiski se znajdejo pred seznamom izvajalcev, pa sploh ne vedo, ali potrebujejo psihologa, psihiatra, terapevta ali svetovalca.
V povprečju je na prvo pedopsihiatrično obravnavo pod zelo hitro treba čakati 107 dni, hitro do okoli 178 dni, pri redni napotitvi tudi do 220 dni. Do kliničnega psihologa pridete zelo hitro v približno 108 dneh, redno pa po skoraj 200 dnevih. Če kdo v tem času preživi svojo stisko, verjetno te pomoči niti ne potrebuje več.
Pretvarjamo se, da stiska ne omeji življenjskih funkcij in da se bo že znašel kdo, ki nujno potrebuje pomoč. Tako smo daleč, da se sploh ne pogovarjamo o duševni higieni, o sprostitvenih pogovorih, tehnikah regulacije, sprostitve. Tako smo daleč, da so ogrožena življenja.
Narod samomorilcev
Vsaka četrta družina se sooča s članom, ki ima težave v duševnem zdravju. Podatki kažejo, da se 6 % ljudi sooča z depresijo, enako število ljudi ima anksiozne motnje, do 10 % ljudi ima težave zaradi stresnih motenj. Po samomorilnem količniku se Slovenija uvršča v vrh evropskega povprečja – 20 samomorov na 100.000 prebivalcev (povprečje EU je 11).
Posebej ogroženi smo moški. Pri mladostnikih pa je samomor drugi najpogostejši vzrok umrljivosti. Slovenija je v evropskem vrhu tudi v primeru umrljivosti zaradi duševnih motenj, zaradi uživanja alkohola, standardizirana stopnja umrljivosti je pri moških petkrat in pri ženskah trikrat višja od povprečja EU. Duševne motnje so namreč tudi tretji najpogostejši vzrok bolniškega staleža, ki je v stalnem porastu, in eden od treh vzrokov z najdaljšimi bolniškimi staleži. O finančnih učinkih bi se dalo razpravljati, so pa absolutno večji, kot bi bil strošek par postelj in strokovnjakov.
Za vse prebivalce je bilo v letu 2020 na voljo le 96 specialistov klinične psihologije, kar predstavlja le 4,6 kliničnega psihologa na 100.000 prebivalcev, v Angliji jih je dobrih 11 več.
Številke so pretresljive in že dolgo časa zvonijo vsi alarmi. Ne zgodi pa se nič. Še vedno se pretvarjamo, da živimo v državi, katere državljani niso v stiski zgodovinskih razsežnosti. Je za to kriva strupena, nedostojna politika, epidemija ali leta in leta zatiskanja oči? Sploh ni važno. Razlogi za stanje naše družbe so globoki in imajo dolgo brado, kar pa ni pomembno. Pomembno je, da pred našimi očmi postajamo vedno bolj bolna družba. Družba, ki je vedno bolj v stiski in potisnjena v kot.
Slovenija v stiski – serija
Zato danes na naši spletni strani podiramo stigme in začenjamo z izjemno obsežno serijo prispevkov z naslovom Slovenija v stiski. Čaka vas več kot 15 poglobljenih člankov različnih avtorjev, pričevanj, strokovnih mnenj in ponujenih rešitev. Morda pa vendarle obstaja upanje za pot iz stiske. Dokler vemo, da je tam nekje, se bomo še vedno premikali naprej in se ne bomo nikoli vdali.
