Vpliv nerešenih otroških in mladostniških duševnih težav na kasnejše življenje

Pred nedavnim smo pisali o tem, da so mnogi strokovnjaki enotni: vpliv ukrepov zaradi novega koronavirusa je dodatno poslabšal socialni položaj in duševno zdravje mladih. Otrok in mladih s čustvenimi in vedenjskimi motnjami ter spremenjenimi duševnimi stanji je iz dneva v dan več, je zatrdila predsednica Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje Anita Ogulin. Tudi svetovalci TOM telefona so opazili, da jih v covidnih časih kliče več mladih, ki imajo psihične težave: strah, depresivnost, poskusi samomora, samopoškodovanje ... Tožijo tudi zaradi odnosov s starši ali nasilja v družini.

Nič drugačna slika ni niti v Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše Ljubljana. Že pred obdobjem epidemije so morali otroci in mladostniki mnogo predolgo čakati na pomoč ustreznih specialistov, je izpostavila specialistka klinične psihologije iz Svetovalnega center za otroke, mladostnike in starše Ljubljana Polonca Čas: "Od začetka letošnjega leta pa v našem centru opažamo porast klicev in posledično pospešeno daljšanje čakalne vrste za psihologe, klinične psihologe in pedopsihiatre."

'Doživljanje mladih je praviloma intenzivnejše, nagnjeni so k impulzivnemu reagiranju, kar je tudi dejavnik tveganja za rizično in samopoškodovalno vedenje'

Zakaj je pomembno, da mladi kar najhitreje dobijo strokovno pomoč? Specialistka Polonca Čas je pojasnila, da otroci in mladostniki predstavljajo ranljiv del populacije, saj so njihove veščine spoprijemanja s stresom in stiskami še v razvoju, starši pa so dostikrat nemočni ali v dvomih, kako jim na učinkovit način pomagati. "Dlje ko stiske v obdobju otroštva in mladostništva vztrajajo, bolj ovirajo zdrav osebnostni razvoj," je poudarila.

Podobno je razložil klinični psiholog Tristan Rigler. Zmožnosti in načini za spopadanje s stresnimi dejavniki se pri otrocih in mladostnikih še razvijajo, zato so bistveno ranljivejši. "Sami se težko uspešno spopadajo z izzivi in nemalokrat pri tem potrebujejo pomoč usposobljenega strokovnjaka. Doživljanje otrok in mladostnikov je praviloma intenzivnejše, nagnjeni so k impulzivnemu reagiranju, kar predstavlja tudi pomemben dejavnik tveganja za rizične in samopoškodovalne oblike vedenja," je dejal.

Zakonska in družinska svetovalka ter terapevtka za otroke in mladostnike Sabina Sopko, ki je direktorica zavoda Iz roda v rod, je pojasnila pozitivno vlogo terapij. Vidi jih kot prostor, kjer se počasi zgradi zaupen odnos. Mladostnik lahko deli svoje težave brez strahu, da bo z njimi bremenil še druge. Zaveda se, da bo deležen popolne zaupnosti in da to, kar bo povedal, ne bo direktno vplivalo na njegovo zunanje življenje. "Mladostniki se pogosto sprašujejo, ali jih bodo starši razumeli, ali bo imelo razkrivanje kakšne posledice, ali se bodo vrstnikom zdeli čudni zaradi svojih težav ... Zato svojih stisk pogosto ne delijo znotraj svojega sveta. Stiska s tem narašča. Terapevti pa smo odprti za vse. Ne obsojamo, ne sodimo, ampak jih sprejemamo z vsem, kar prinašajo. Skupaj z njimi raziskujemo, iščemo funkcionalne načine za umirjanje, poglabljamo razumevanje, odpiramo vprašanja ... S tem se mladostnik nauči tudi strategij oziroma veščin za soočanje in razreševanje stisk, s katerimi se bo srečal še kdaj v prihodnosti. Torej je to tudi učenje za prihodnost, za življenje," razmišlja Sopkova. 

Maja Drobnič Radobuljac iz Združenja za otroško in mladinsko psihiatrijo je razložila, da je naloga otroka, da se razvija, da opravlja tiste razvojne naloge, ki so pomembne za obdobje, v katerem je: hodi v šolo, se uči, sklepa prijateljstva, se uči medsebojnih odnosov in se udeležuje zunajšolskih aktivnosti. "Če se zgodi kar koli takega, da zamaje, pokvari ali ustavi to ravnovesje, razvojnih nalog ne bo mogel opravljati. Takrat lahko samo čaka, da mu nekdo pomaga. To je lahko odrasli ali vrstnik, eden od staršev, učitelj ali strokovnjak. Če bo otrok, ki se je znašel v stiski, moral na obravnavo čakati eno leto, si lahko predstavljate, kaj vse se mu v tem času lahko podre," je poudarila.

Otroci in mladostniki občutijo stiske, le da jih odrasli pogosto ne prepoznajo ali jih podcenjujejo

Starši imajo pogosto predstavo, da se otrok niti ne zaveda ali ne zaznava svojih 'težkih' občutkov. Menijo, da ga problem niti ne bremeni v tolikšni meri. Z drugimi besedami, starši si ali zatiskajo oči, da ima njihov otrok psihične težave, ali pa jih niti ne prepoznajo. Zanimalo nas je, ali imajo mladi lahko tako močna tesnobna občutja kot odrasli – kljub temu da znajo to morda odlično prikrivati in tega ne kažejo.

Klinični psiholog Tristan Rigler je potrdil, da je ena najpogostejših zmotnih predstav odraslih glede doživljanja otrok, ki jo sliši, ta, da se otroci lažje prilagodijo in da se bodo že navadili: "Zdi se, da imajo odrasli predstavo, da so otroci bolj zmožni prilagajanja neugodnim dejavnikom kot odrasli. V resnici pa so otroci veliko občutljivejši in bolj dojemljivi za vplive okolja, sploh za takšne, ki ogrožajo njihove temeljne razvojne potrebe. Svojih stisk večinoma ne znajo pravilno prepoznati in jih sporočiti na odraslim jasen način. Tako lahko pride do šuma v komunikaciji, ko odrasli stisk otrok ne prepoznajo, lahko pa jih minimalizirajo." Po njegovih besedah se slednje pogosto zgodi kot obrambna reakcija, saj je staršem težko sprejeti, da ima njihov otrok težave. To je še izrazitejše, če imajo starši občutke krivde in čutijo, da imajo pri nastanku težav pomembno vlogo. V takšnih situacijah otroci svoje težave pogosto prikrivajo ali jih izražajo na način, ki je okolici težko prepoznaven. "Mladostnik je lahko na primer razdražljiv, jezen in impulziven, v ozadju njegovega delovanja pa se skriva depresivnost," je dejal.

Drobnič Radobuljčeva je podobno utemeljila, da otroci občutijo stiske, vendar jih odrasli pogosto ne znajo prepoznati. Vsa občutja imajo tako odrasli kot otroci, le da pri otrocih strategije prepoznavanja in reševanja težav niso razvite v tolikšni meri, saj še nimajo dovolj izkušenj. "Zato so velikokrat sami s tem. Mnogokrat niti strokovnjaki ne prepoznamo tega," je poudarila sogovornica.

Otroci in mladostniki občutijo stiske vsaj v tolikšni meri kot odrasli ljudje, se strinja klinična psihologinja Polonca Čas. Starejši ko je otrok, bolje bo znal stisko besedno izraziti. "To nikakor ne pomeni, da mlajši otroci čustvenih stisk ne doživljajo in občutijo, jih pa pogosto izrazijo v obliki psihosomatskih težav, denimo bolečin v trebuhu, slabosti in glavobolov, ter vedenjskih težav, kot so razdražljivost, izbruhi jeze in agresivnost. Ali pa poročajo o različnih strahovih, zaradi katerih se lahko izogibajo šoli ali vrstnikom. Mnogokrat bodo starši pri otroku s čustvenimi stiskami prepoznali spremenjeno vedenje, otroci pa jim ne bodo znali povedati, kaj doživljajo. To so že lahko prvi znaki, ki kažejo na to, da potrebuje otrok pomoč," je pojasnila.

Duševne stiske ali motnje pri mladih lahko vodijo v različne vrste psihopatologij in osebnostnih motenj v odraslosti

Zanimalo nas je, ali se lahko čustvene in vedenjske težave ali motnje mladih prenesejo in nato odražajo v odrasli dobi. Kaj se zgodi, če otroci ne dobijo ustrezne strokovne pomoči?

Na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ) so pojasnili, da se kar polovica vseh duševnih motenj začne do 14. leta starosti. "Dolge čakalne dobe oziroma prepozna zdravstvena obravnava duševnih motenj večajo verjetnost za slabše izide oziroma manjšajo verjetnost za uspešno zdravljenje. Nedvomno pa pri posamezniku, ki čaka na obravnavo, tudi podaljšujejo duševno stisko," so zatrdili.

Po besedah Časove lahko nerazrešene stiske v otroštvu in mladostništvu pogosto pomenijo nadaljevanje ali pojav novih težav ter duševnih motenj v odrasli dobi. Človeški možgani se namreč razvijajo vse do dvajsetega leta, še posebej intenzivno v zgodnjem otroštvu. Zato je to obdobje toliko bolj občutljivo za utrjevanje čustvenih in vedenjskih vzorcev. "Za optimalen razvoj možganov so poleg zadovoljenih osnovnih fizioloških potreb nujne tudi zadovoljene psihološke potrebe po varnosti in ljubezni. Če otroci in mladostniki ob pojavu duševnih stisk ali celo ob že razvitih duševnih motnjah ne prejmejo ustrezne strokovne pomoči, se pri njih lahko poveča tveganje za razvoj različnih vrst psihopatologije, kot so razpoloženjske in anksiozne motnje ter različne oblike odvisnosti, pa tudi osebnostnih motenj v odraslosti, kar pomembno zmanjša njihovo funkcionalnost in zadovoljstvo na osebnem, socialnem in poklicnem področju," je razložila.

Marsikateri pojav iz otroštva in mladostništva lahko v odrasli dobi izzveni, kar najpogosteje velja za tiste, ki so razvojno pogojeni. Če so težave na področju duševnega zdravja resnejše, se takšne motnje ne le nadaljujejo v naslednja razvojna obdobja, temveč se tudi poglobijo in razširijo, je prepričan Rigler: "To velja za večino motenj s področja psihiatrije, saj so dobro raziskali, da ima motnja bistveno boljšo prognozo, če je čim prej diagnosticirana ter zdravljena." 

Sogovornik je podal konkreten primer, kaj se lahko zgodi, če denimo razvijajoči se shizofreni proces v mladostništvu ni bil pravočasno prepoznan in zdravljen: "Zelo pogosto se povezuje z uživanjem kanabinoidov v obdobju mladostništva in zanikanjem škodljive vloge psihoaktivnih snovi pri razvoju resne duševne motnje. Tako se zaradi odsotnosti pravočasne in pravilne oblike pomoči patološki proces širi in poglablja v odraslosti, kar povzroči nefunkcionalnost posameznika." 

Rigler je ob tem izpostavil, da poznamo mnogo primerov, ko je bil otrok deležen napačne ali znanstveno neutemeljene oblike pomoči. Po njegovih besedah nekateri starši zaradi lastnih prepričanj otroka ne želijo vključiti v strokovno obravnavo, temveč raje pomoč iščejo pri alternativnih zdravilcih. "Otrokovo stanje se zaradi nestrokovne obravnave poslabšuje in niso redki primeri, ko potem zdravilci zvalijo krivdo na otroka ali starše in jim odpovedo pomoč ali pa jih napotijo k pedopsihiatrom in kliničnim psihologom," je dejal.

Maja Drobnič Radobuljac je prepričana, da se bodo otrokove težave, če jih odrasli ne prepoznajo in mu zato ne pomagajo, zagotovo prenesle v odraslo dobo. Postale bodo kompleksnejše, iz njih pa se lahko razvije tudi več duševnih motenj. "Če ima otrok na primer disleksijo ali hiperkinetično motnjo, zaradi katerih v šoli ne more dobro delati, mu bo v šoli težje, imel bo slabo samopodobo. Če ne bo dobil pomoči, bo lahko zapadel v depresijo, lahko bo nagajal pri pouku, torej se bo razvila vedenjska motnja. Če bo prišel po pomoč, šele ko odraste, bo zagotovo imel anksiozne motnje ali kronično depresijo," je pojasnila sogovornica ob tem pa dodala, da odrasli s tem, ko pomagajo otroku, preprečujejo, da bi se duševne motnje bodisi pojavile bodisi nadaljevale.

Ali je psihične težave pri odraslih težje rešiti, če izvirajo iz otroštva in takrat niso bile ustrezno razrešene?

Polonca Čas je razložila, da pri obravnavi duševnih težav in motenj strokovnjaki vedno raziskujejo ozadje in časovni okvir njihovega nastanka: "Če so bili večji dejavniki tveganja za razvoj težav prisotni že v otroštvu in v odnosu z osebami, pomembnimi za otroka, so težave v odraslosti običajno trdovratnejše in zahtevajo daljšo in intenzivnejšo obravnavo, kot če so se razvile v odraslosti na podlagi zdrave in zrele osebnosti."

Tristan Rigler je prepričan, da je odgovor na to vprašanje kompleksen. Po eni strani je priporočljivo, da mladi psihične težave rešujejo čim prej in k njim pristopijo, ko so v akutni fazi. Psihične težave, ki niso bile pravočasno prepoznane in obravnavane, se lahko namreč v odraslosti razbohotijo ter onemogočijo človekovo funkcioniranje. "Po drugi strani pa so odrasli načelno bolje opremljeni, da se lahko spopadejo z duševnimi motnjami. Pri tem jim pomagajo življenjske izkušnje, večja samostojnost, boljša kognitivna opremljenost in socialni krog. Tako imajo več potenciala za terapevtski proces in razreševanje vsebin iz otroštva, ki jim takrat niso mogli biti kos," je strnil misli klinični psiholog.