'Država poudarja, da je les njeno naravno bogastvo, svojih objektov pa ne gradi iz lesa'

Na sončen in mrzel januarski dan se ustavimo v Postojni, kjer obiščemo eno najbolj prepoznavnih slovenskih srednjih šol, ki izobražuje dijake na področju gozdarstva in lesarstva. Ob prihodu skupina dijakov – prevladujejo fantje – privezanih z vrvjo izvaja skorajda akrobatske akcije na bližnjih drevesih, druga skupina pa se uri na lastni šolski žagi. Takoj nam je jasno, da velik del pouka poteka na prostem v naravi. 

Pogled nam uhaja na bližnji hrib čez cesto, obsijan s soncem, ki obuja spomin na žledolom. Ta je poškodoval skorajda vsa drevesa. Na samem vrhu stoji eno samo drevo, ki vsaj od daleč deluje stabilno in ne kaže znakov posledic ledenega objema izpred nekaj let. 

Sprejme nas ravnateljica SGLŠ Postojna Cvetka Kernel, ki nam poleg dijakov predstavi tudi učitelje, večinoma gre kar za bivše učence šole. Trenutno se na šoli na gozdarskih programih izobražuje okoli 170 dijakov, na programu lesarstva pa okoli 70. Na vprašanje, koliko zanimanja je med mladimi za te poklice, ravnateljica pove, da se interes za poklic mizarja presenetljivo veča, na gozdarski smeri pa je vpis stabilen. 

Dijaki v Postojno prihajajo iz celotne Slovenije, večinoma z območij, kjer prevladujejo gozdovi. Večinoma gre za dijake, ki se z delom v gozdu spoznajo že v domačem okolju, svoje znanje nato nadgradijo v šoli, kasneje pa prevzamejo družinska podjetja. Na šoli ponujajo tudi praktična izobraževanja, ki se jih udeležujejo tako gasilci, civilna zaščita, vojska in Policija kot posamezniki, ki bi se recimo radi naučili, kako uporabljati motorno žago. 

Kot še pove ravnateljica, dijake učijo pomena krožnega gospodarstva. "Kot je celotna Evropa naravnana k temu, da smo bolj trajnostni, lokalno samooskrbni, je tudi pouk del tega. Človek in narava v tesni povezanosti. Da ko pogledajo drevo, vedo, ali je primerno za licitacijo, da presodijo, kako ga bodo uporabili, kako porabiti ostanke. Ti postanejo surovina za nov izdelek," še doda Kernelova. 

Za gospodarjenje z lastnim gozdom je potreben načrt

Naslednja lokacija so Dole pri Litiji. Odpravimo se na teren z revirnim gozdarjem Jožetom Prahom z Zavoda za gozdove Slovenije. V Sloveniji 77 odstotkov gozdnih površin upravljajo zasebni lastniki, imamo jih okoli 413.000. Nekateri so znanje o gospodarjenju s svojim gozdom podedovali od prejšnjih generacij, nekateri pa se z gozdom srečujejo prvič. 

Vsak revir ima svojega revirnega gozdarja, ki spremlja gozdove in sodeluje z lastniki. Prah pojasni, da je njegova bistvena naloga dobro poznavanje gozda, prav tako mora dobro poznati lastnike gozdov in celotno usmerjenost kmetije, s katero sodeluje. Na ta način lahko z lastnikom načrtuje razvoj gozda. Po besedah Praha gozdni prostor nudi izjemno priložnosti za razvoj dela na kmetiji, mnogo je tudi dopolnilnih dejavnosti. Njegova naloga je še, da svetuje pri izbiri lesa za posek. 

Za vsak gozd je sicer napisan jasen elaborat, kako je treba z njim gospodariti. Gozdar pripravi gozdno-gojitveni načrt, ki mora sovpadati s poslovnim načrtom kmetije. "Svetujemo jim, kaj lahko iz svojega gozda posekajo, kdaj bodo dobili največjo vrednost, kako ta les najbolje skrojiti, da ga bodo prodali," pove Prah. V drugi fazi je pomembno, kako iz gozdnega potenciala največ iztržiti. "V gozdu lastnik ne razmišlja za pet let vnaprej, temveč za 100 in več let. Tako mu svetujemo, kako z nego gozda pridobi največ." 

Za ukrepe v gozdu so sicer na voljo različne subvencije in sofinanciranje. V okviru razvoja podeželja so te možne na področju nabave mehanizacije, nege gozda, izdelave infrastrukture, gozdnih cest in lesne predelave, vsi ti razpisi pa so po besedah Praha v celoti izkoriščeni. Na voljo so tudi subvencije za gojitvena dela, a jih je, kot poudarja, žal premalo. 

V nadaljevanju se srečamo z dvema zasebnima lastnikoma okoliških gozdov. Prvi je Anton Lavrič, ki ima svojo žago. Zaupa nam, da ima družina v lasti 60 hektarjev gozda, vzdržujejo pa ga popolnoma sami: od čiščenja, sečnje, vlačenja iz gozda in prevoza do doma. Na lastni žagi predelujejo svoj les, nekaj ga kupijo tudi od bližnjih kmetij. Svoj gozd Lavriči v celoti izkoristijo. "Mi vse naredimo sami. Od tega, da posadimo malo smreko, do čiščenja, sečnje in prevoza. Nato les razžagamo, sortiramo, ostanke namenimo za sekance, zadnji ostanek pa je žagovina," pojasni Lavrič. 

Gospodarjenje z gozdom ni lahko, prihodki niso veliki, a kot pravi Lavrič, so se za ta poklic odločili iz ljubezni do gozda. Izdelkov sicer ni težko prodati, poleg sekancev izdelujejo še pelete, ki jih večinoma prodajo na Dolenjsko. 

Drugi zasebni lastnik, s katerim se srečamo, je Janez Medved, po domače Brudarjev Janez, ki je največji evropski oglar, ki kuha oglje na tradicionalni način – v oglarskih kopah. Kot pove, njihova družinska kmetija obsega 45 hektarjev gozda, nekaj so ga tudi dokupili. Ta del je bil zelo zanemarjen, zato ga zdaj sanirajo, slab, nekakovosten les pa kuhajo v oglju. Gozd jim prinaša približno polovico prihodka. Nekaj boljšega lesa prodajo v obliki hlodov, nekakovosten les pa skuhajo v oglju. 

Medved pravi, da se posel, če bi upošteval vse stroške in delo, ne bi izplačal, a njegov cilj je, da kmetija ostane v družinski lasti, zato je že določil svojega naslednika – sina. "To mi veliko pomeni, vidiš nek smisel, da mu pomagaš, da gre rod naprej, da bo kmetija obstala," pravi Medved. Prihodki od prodaje lesa so nizki, po njegovi oceni velikokrat nesmiselni. Navede primer bukve, ki raste 150 let do enega hloda, za kubik pa lastnik kasneje prejme le 80 evrov. 

Pohištvo po meri: dražje, a kakovostnejše

Vsak posameznik lahko k večjemu izkoristku slovenskega lesa pripomore tudi z nakupom pohištva, izdelanega v Sloveniji. Po podatkih Statističnega urada Slovenije so bili sicer prihodki v trgovini s pohištvom lani decembra najnižji decembrski prihodki v zadnjih desetih letih. V Mizarstvu Markelj, družinskem podjetju, ki pohištvo izdeluje od leta 1995, pravijo, da so med slovenskimi potrošniki še vedno priljubljeni leseni izdelki, izdelani tako po meri kot unikatni kosi. Največ povpraševanja opažajo po unikatnih masivnih mizah. Po besedah direktorja podjetja Jerneja Marklja se je surovinski trg v času pandemije spremenil, podaljšali so se dobavni roki, predvsem pa je težava stabilnost cen. 

Pohištvo po meri je dražje kot pri veletrgovcih, a ima tudi svoje prednosti, dodaja Markelj. Izdelki so namreč izdelani po željah uporabnika, njegovih navadah in so prilagojeni na sam prostor umestitve. Veletrgovce s pohištvom ne dojemajo kot konkurente, saj izdelujejo izdelke z dolgo življenjsko dobo. Ti po besedah Marklja služijo trikrat dlje kot klasični serijski produkti. Večino surovin za izdelavo pohištva kupijo pri slovenskih preprodajalcih, najbolj iskane surovine pa so trenutno vezane plošče in lepljen les. Približno 25 odstotkov izdelkov izvozijo v tujino. 

Po mnenju Marklja v Sloveniji ne znamo vedno dobro izkoristiti lesnega bogastva. "Sam okrogel les po našem mnenju premalokrat pride v pridelavo za prvovrstne končne produkte. Ogromno okroglega kvalitetnega lesa na trgu ni pravilno razvrščenega in se velikokrat predela s premajhno dodano vrednostjo. Poti za optimizacijo je tako še veliko," zaključi. 

Raba lesa kot materiala, ne energenta

Les je v Sloveniji kot masiven ali pa v obliki lesnih kompozitov prisoten v vsakem domu. Skoraj vsaki peti Slovenec je tudi lastnik gozda. V času letošnje energetske krize, ki so jo zaznamovale občutne podražitve energentov, se je ogrevanje z lesom izkazalo za eno cenejših izbir, a dr. Miha Humar z oddelka lesarstvo na Biotehniški fakulteti ocenjuje, da se bo raba lesa za ogrevanje v prihodnje zmanjševala zaradi boljših izkoristkov kotlov, boljše izoliranosti stavb in tudi evropske strategije. 

V Evropski uniji se glede na podatke komisije porabi približno polovico lesa za energetske namene, navede Humar. Cilj za prihodnost je, da se aktivno spodbuja rabo lesa kot materiala in ne toliko kot energenta. Slovenci sodimo med državljane EU, ki uporabljajo velike količine lesa. "Če pogledamo po deležu, smo med višjimi v Evropi po količini mizarskih izdelkov, torej individualno zgrajenih izdelkov, lesenih v svojih stanovanjih. Mi že danes uporabljamo relativno veliko lesa, je pa še vedno prostor za napredek, česar se je treba zavedati," pove Humar. 

Veliko vlogo pri tem je po njegovi oceni v zadnjem času odigral Ekosklad, ki je spodbujal rabo lesa za izdelavo lesenih oken in energetsko varčnih objektov. Humar pričakuje, da bo v prihodnje raba lesa za gradnjo naraščala. "Eden od velikih potencialov, ki ima lahko splošno družbeno korist, je energetska sanacija obstoječega gradbenega fonda z izolativnimi materiali, narejenimi iz slovenskega lesa. V ta namen bi lahko uporabili predvsem listavce malo slabše kakovosti, ker do sedaj jih nismo znali v pravi meri uporabiti. Del za to pa bi dobila tudi manjša podjetja, tako da bi ves finančni krog ostal doma, ljudje bi prihranili določena sredstva, manj bi porabili za ogrevanje in živeli bi v bolj zdravem bivanjskem okolju."

Les za navadnega človeka

Po besedah Humarja se v zadnjem času pri uporabi lesa pomikamo na nova področja, kjer do zdaj les ni bil tako prisoten. Navede izdelavo pakirnega materiala in prehranskih dopolnil, ki jih lahko izoliramo iz lesa, prav tako lahko iz lesa izdelamo nanocelulozna vlakna, ki se uporabljajo za ojačitev polimernih materialov. 

"Mi se včasih hecamo, če je Pehta rekla, da za vsako bolezen raste svoja roža, tudi za vsako rabo raste svoja lesna vrsta. Možnosti rabe lesa so praktično neomejene. Les lahko utekočinimo, iz njega naredimo lepila, premazna sredstva, pene, plin … Na les so že včasih poganjali avtomobile."

'Država poudarja, da je les njeno naravno bogastvo, svojih objektov pa ne gradi iz lesa'

V skladu s strategijo EU se bo tako v prihodnje povečevala materialna raba lesa, kamor uvrščamo tudi vse bolj priljubljeno leseno gradnjo. V podjetju Lumar, ki izdeluje montažne hiše, pravijo, da je zaradi tehnološkega napredka postala montažna gradnja ena izmed glavnih trendov, zmanjšali pa so se tudi predsodki o gradnji tovrstnih hiš in njihovem vzdrževanju. "Prednosti lesene gradnje so hitrost gradnje, zdravo bivanjsko okolje, okoljska prijaznost. Večjo pozornost je treba posvetiti detajlom in izbiri kakovostnih materialov," pojasni Humar. 

Kljub zanimanju in naraščanju povpraševanj po montažnih hišah je pri tovrstni gradnji še veliko potenciala, menijo v podjetju Lumar. Ob subvencijah Ekosklada bi morala država po njihovem mnenju sprejeti tudi druge ukrepe in spodbude. Po vzoru Francije bi morali pristopiti tudi k temu, da se javni objekti gradijo izključno ali pretežno iz lesa, menijo. 

“Sicer imamo uredbo, ki govori o 30 odstotkih volumenskega materiala na osnovi lesa, vendar je to nesmisel. Konstrukcijski les bi moral biti osnovni gradnik. Država poudarja, da je les njeno naravno bogastvo, svojih objektov pa ne gradi iz lesa. Mislimo, da boljše podpore in boljšega pokazatelja tega, da verjame v les, enostavno ni. In to pogrešamo,” opozarjajo v Lumarju. 

Življenjska doba montažne hiše je sicer močno odvisna od tega, kako lastnik skrbi zanjo. Ob rednem in pravilnem vzdrževanju je primerljiva s klasično zidano hišo. Pri Lumarju opozarjajo, da je treba pri tovrstni hiši redno pregledovati streho, žlebove in stavbno-mizarske izdelke ter vse dele hiše, ki so izpostavljeni zunanjim vremenskim vplivom ali notranji uporabi. Pod temi pogoji je pričakovana življenjska doba objekta vsaj 100 let ali več. 

Kakšne so cene? Za montažno hišo do 150 m2 površine boste morali odšteti od 200.000 do 210.000 evrov. Cena ne vključuje parcele. 

V Krškem smo obiskali lastnika montažne hiše Iztoka Pirca. Hiša, ki jo je podedoval od staršev, bo letos stara že 52 let in je prva montažna hiša slovenskega proizvajalca Marles v Krškem. Sprva je hiša služila tudi kot vzorčni primer za vse, ki so bili zainteresirani za leseno gradnjo. Pirc se je pred štirimi leti odločil za kompletno renovacijo hiše, primarni cilj pa je bila energetska sanacija objekta. Po celotni obnovi, za katero je družina Pirc odštela do 100.000 evrov, je hiša videti kot nova, bistvena prednost pa so nizki stroški ogrevanja. Kot pojasni Pirc, so pred tem živeli v 80 kvadratnih metrov velikem stanovanju v bloku, kjer so za ogrevanje letno odšteli 1200 evrov. V obnovljeni hiši so v lanskem letu letni stroški ogrevanja in sanitarne tople vode znašali od 650 do 700 evrov. 

"Ko sem bil v 7. razredu osnovne šole, smo se vselili v to hišo. Vsi, ki so prišli na obisk, so nam dejali, da bo ta hiša stala kakšnih 10 ali 20 let, a zdaj stoji že 52 let. Mislim, da bo tako tudi naslednjih 52 let," zaključi Pirc.