Kje konča državni les – doma ali v tujini?

Pogosto se pojavljajo domneve, da državni les, ki je zelo kakovosten, v obliki hlodov, torej neobdelan, pristane v tujini, medtem ko naj bi se v Slovenijo uvažal manj kakovosten les. In kaj od tega drži?

Branko Tomažič, državni svetnik, kot član Komisije za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano v Državnem svetu, vsako leto pregleduje poslovanje družbe Slovenski državni gozdovi (SiDG). Ob tem se je vse pogosteje začel spraševati, zakaj hlodovina pristane v tujini. "Vmes se je šušljalo, da imajo največja tri ali štiri podjetja, ki odkupujejo državni les dogovor, da ta les izvažajo v tujino nerazžagan. To pa je velika škoda za slovensko gospodarstvo. Če les doma razžagamo, imamo doma dodatna delovna mesta, ustvarja se večji dohodek in nenazadnje dobimo višjo ceno, če gre razžagan les v tujino."

"Očitek, da se slovenski les še vedno preprodaja v tujino, namreč izhajajo ravno iz zasebnega sektorja. Ta očitek neupravičeno poslušamo v SiDG, 98 odstotkov lesa prodamo na slovenskem trgu. Delček lesa, predvsem manjvrednega za proizvodnjo plošč ali peletov, pa prodamo tudi v tujino," je pojasnil Robert Tomazin, glavni direktor SiDG. 

Koliko državnega lesa v resnici pristane v tujini, se ne ve, saj "SiDG nima pooblastil za beleženje prodajnih tokov lesa iz slovenskih gozdov." Neposredno v tujino prodajo sicer le nekaj odstotkov posekanega gozda vsako leto. Največji delež – 10 odstotkov – so prodali v tujino v letu ustanovitve, lani okoli tri odstotke.

Med kupci je bilo največ tujcev leta 2016 – štiri odstotke, lani pa se je ta delež zmanjšal na pol odstotka. 

'Hlodovina prehaja čez Karavanke ali v Italijo'

Namen ustanovitve SiDG je bil, da oskrbuje lesnopredelovalno industrijo z lesom iz državnih gozdov. Ocene SiDG za leto 2021 kažejo, da so prodali milijon kubičnih metrov lesa za 67 milijonov evrov. SiDG les prodaja prek dolgoročnih in kratkoročnih pogodb (javno zbiranje ponudb), licitacij in direktne prodaje. V slovenskem lesnem združenju Sloles, kjer združujejo podjetja iz celotne lesne verige, razlagajo o večletnih borbah, da so za predelovalne obrate dosegli dolgoročne pogodbe z SiDG, prek katerih jim zagotavlja del okroglega lesa. Dvoletne dolgoročne pogodbe je SiDG sicer uvedel leta 2018. Pogoj za podjetje je, da kupljen les predela v lastni proizvodnji. Na ta način želijo zagotoviti, da državni les tudi v resnici pristane v slovenski lesno-predelovalni verigi. V letu 2021 so prek dolgoročnih pogodb prodali za dobrih 57 milijonov evrov državnega lesa, kažejo začasni podatki SiDG. 

A tudi ta les – dogovorjen v dolgoročnih pogodbah – naj bi končal v tujini, ugotavlja Branko Tomažič. "Zakaj hlodovina podjetij, ki imajo dolgoročne pogodbe, prehaja čez Karavanke ali v Italijo. Trdili so, da ne, potem so nekako to priznali." 

Tomazin odgovarja, da bodo v novem ciklu dolgoročnih pogodb, kar bodo izvedli septembra letos, "skušali omiliti oziroma izničiti negativne prakse ali možnosti zlorab, ki so v kakršnemkoli sistemu vedno mogoče."

Pri kratkoročnih pogodbah, kjer je edini kriterij ponujena cena, in v direktnih prodajah te obveze, da se les ne sme preprodajati nerazžagan naprej, ni. To pomeni, da kar zajeten del lesa, posekanega v državnih gozdovih, lahko pristane v tujini, kjer je slovenski les zaradi njegove kakovosti zaželen."Koncept prodaje, da bi zadržali vse produkte na trgu Slovenije, je v nasprotju z evropskimi načeli svobodnega pretoka blaga. Pri naših kupcih trkamo na njihovo nacionalno zavest. Računamo na to, da bodo les, ki ga bodo kupili iz slovenskih gozdov, tudi predelali v svojih lesnopredelovalnih obratih," na to odgovarja Tomazin.

V direktni prodaji je določena le največja količina in vrsta gozdno lesnih sortimentov, vrednost pa se obračunava po dejanski dobavi in ceniku, ki je veljaven v trenutku izvedbe posla. Cenik se prilagaja tržnim razmeram in se tako sproti spreminja, nekajkrat na leto. 

 Po besedah Roberta Tomazina gre pri različnih načinih prodaje lesa za obvladovanje tveganj. "Na ta način lahko sproti ugotavljamo tržne cene, tržna gibanja in hitro prilagodimo našo ponudbo končnim kupcem. Zgodba je izjemno dobra, transparentna, prodaja pa pregledna."

Sicer so v letu 2020 pogodbe o direktni prodaji sklepali zlasti s kupci, ki imajo lastno predelavo lesa, šele sekundarno z drugimi podjetji, pojasnjujejo na SiDG. "V prihodnje bomo sklepali pogodbe o direktni prodaji gozdno lesnih sortimentov ne glede na to, ali imajo registrirano predelavo, z namenom reševanja prodaje trenutnih ali trajnih tržnih viškov gozdno lesnih sortimentov – ni dovolj registriranih predelovalcev (npr. les za plošče listavcev), viški v času sanitarnih posekov ali, ko ne bomo našli kupca."

V letu 2020 je bila rekordna direktna prodaja lesa, znašala je slabih 20 odstotkov, kar je veliko povečanje iz enega odstotka v letu 2019. Razlog? Leta 2020 je bilo zaradi epidemije koronavirusa prek direktnih pogodb prodanega več lesa kot običajno, tako v SiDG, ob tem pa je 59 podjetij SiDG odpovedalo dobave dogovorjenih količin v pogodbi. "Spomladi 2020 je namreč prodaja SiDG padla za okoli 30 odstotkov, skladišča so se začela hitro polniti in da bi preprečili izgubo vrednosti gozdno lesnih sortimentov, je bil SiDG prisiljen poseči po instrumentu direktnih pogodb." In koliko je znašala prodaja prek dolgoročnih pogodb, ki jih podjetja nujno potrebujejo za stabilno dobavo lesa in načrtovanje proizvodnje? V letu 2021, torej pet let od ustanovitve SiDG, je ta dobava prvič znašala nad 80 odstotkov. 

Kmetijski minister Jože Podgoršek ocenjuje, da je teh 85 odstotkov zgornji limit, na katerega lahko še dolgoročno vežemo te pogodbene procese. "Izkušnje iz ujm so nam pokazale, da se nam lahko v enem letu povsem spremeni dinamika sečnje, zato ne moremo 100-odstotnega poseka zavezati dolgoročnim pogodbam, mora biti nek manevrski prostor." 

Prek direktne prodaje je SiDG v letu 2020 prodal 15,7 milijona evrov lesa (realizacija je bila še v letu 2021). Največji kupci so bili Alojz Cugmajster, hrvaški Rst-Pellet in Lesonit, v lasti italijanske Fantone. 

Največji kupci državnega lesa – Lesonit, Snežnik in Megales 

Največ lesa je v letu 2020 iz državnih gozdov kupil Lesonit – 145 tisoč kubičnih metrov lesa za slabih sedem milijonov evrov. V podjetju pravijo, da je dobava stabilna, vendar bi si želeli večje pogodbe. "Menimo, da bi lahko večji delež lesa predvsem iz državnih gozdov prispel do proizvodnih obratov, ki lesu dodajo vrednost. Še vedno se ogromno tega lesa proda predelovalcem, ki ga le zdrobijo ter prodajo oziroma porabijo za energetske namene. Aktualna pravila prodaje lesa iz državnih gozdov to omogočajo. Predelovalci, ki potrebujejo to surovino za svoje produkte, pa so prisiljeni kupovati žagarske ostanke oziroma celo recikliran les." Les kupujejo tudi iz zasebnih gozdov, struktura pa niha. "Manjši delež lesa uvažamo tudi iz Hrvaške predvsem iz zasebnih gozdov oziroma preko zasebnikov, saj sklepanje pogodb z hrvaškim državnim podjetjem za nas kot slovensko podjetje ni mogoče. Na Hrvaškem pa kupujemo tudi žagarske ostanke (žamanje in pa sekance)." 

Sledi Snežnik, ki je hčerinska družba SiDG in je kupila les za slabe štiri milijone evrov. Snežnik ima sicer tudi privilegiran položaj, saj ima dolgoročno pogodbo za pet let, medtem ko imajo ostali kupci dveletne. Hkrati mu SiDG zagotavlja do 100 odstotkov njegovih potreb gozdno lesnih sortimentov. Ostalim poslovnim partnerjem pa v skladu s strategijo, ki jo imajo, naj ne bi zagotavljali več kot 35 odstotkov njegovih letnih potreb, je pojasnil Tomazin.      

Sledi Megales, v lasti Jurija Megliča za tri milijone evrov, ki v letu 2020 ni imel sklenjene dolgoročne pogodbe, les je kupil prek drugih oblik prodaje. Tudi GG Bled, ki je peti največji kupec po vrednosti, v letu 2020 ni imel sklenjene dolgoročne pogodbe. "Les od SiDG smo kupovali izključno preko javnih razpisov (pozivov) in bili izbrani kot kupec, ki je ponudil najvišjo ceno. Les smo kupovali po bistveno višjih cenah, kot je bilo to določeno v dolgoročnih pogodbah," pravijo v GG Bled.

Torej so med največjimi kupci podjetja, ki niso imela sklenjene dolgoročne pogodbe, ki bi jih zavezovala, da nerazžagan les ne odpeljejo v tujino. Glavni direktor SiDG pri tem ne vidi nič spornega. "Očitno so imeli najboljše ponudbe in so v skladu s preglednim, transparentnim postopkom javnega zbiranja ponudb uspeli na naših natečajih dobiti les."

V letu 2021 (podatki so do novembra) je slika največjih kupcev po vrednosti malo drugačna – največ je za državni les odštel Snežnik, sledi Lesonit in Žaga Cugmajster v vrednosti pet milijonov evrov.

V letu 2021 so bile sklenjene nove dolgoročne pogodbe za obdobje dveh let. Prek dolgoročnih pogodb so največ kupili Lesonit, Žaga Cugmajster in Cva. 

Žagarji opozarjali, da dobijo le 10 do 15 odstotkov dogovorjene količine

Na Branka Tomažiča so se pred leti obrnili žagarji, ki so opozarjali, da dobijo le 10 ali 15 odstotkov od dogovorjene količine po dolgoročni pogodbi. "Potem ko sem poslal poslansko vprašanje, so iz SiDG ponovno začeli vsem dolgoročnim pogodbenikom dobavljati les."

Na SiDG in pri nekaterih njenih dolgoročnih kupcih smo preverili, ali dobijo toliko lesa, kot je dogovorjeno. Pojasnjujejo, da je od 207 dolgoročnih pogodb, ki so bile sklenjene leta 2018 in so veljavne do marca 2021, le 47 takšnih, kjer pogodb niso realizirali. Torej so pogodbe izvedli v več kot 90 odstotkih, poudarjajo na SIDG. "Trudimo se, da bi pogodbe na letnem nivoju izpolnili. V preteklem letu nam ene od pogodb ni uspelo izpolniti – Tanin Sevnica. V 2022 se bomo potrudili, da bomo tudi to pogodbo v celoti izpolnili in na ta način zadostili njihovim potrebam," priznava Tomazin.  

Žaga Pogorelc, eden največjih dolgoročnih kupcev državnega lesa, s SiDG-jem sodeluje že od njegovega nastanka. "Sodelovanje je kljub njihovim težkim pogojem dobro, vendar surovine, katere imamo dogovorjene po dolgoročnih pogodbah, nismo dobili v celoti, ker jo (tako pravijo) nimajo. To pa je z vidika našega načrtovanja nabave in proizvodnje težko, saj moramo manko hlodovine nabaviti drugje." Dodajajo, da bi si glede na njihovo proizvodnjo želeli tudi večje količine hlodovine na dolgoročne pogodbe, seveda pa, da so potem te količine tudi realizirane. Hlodovino kupujejo tudi od zasebnih gozdov in nekaj manjših gospodarskih družb, ki prodajo hlodovino, prisiljeni pa so bili iskati hlodovino tudi v tujini – uvažali so iz Hrvaške, Italije, Češke in Nemčije. 

Po besedah Igorja Pogorelca bi zagotovljena količina hlodovine zagotovo pripomogla k razvoju. "Težko investiramo v velike projekte, se zadolžujemo, na koncu pa ostanemo brez surovine oz. jo je treba preplačati, kar nima smisla. Tudi nepovratna sredstva, katera je na nekaterih področjih mogoče dobiti in so dobrodošla, vendar pa so zaveze, katere moraš držati pet let, nemogoče, saj dobavo hlodovine za pet let ni mogoče garantirati." Trenutno prodajo 90 odstotkov v Sloveniji, posredno pa gre večinoma v tujino, pravi. "Smo na globalnem trgu in ni večjih razlik, saj nam cene določa sam trg. Ceno lahko dosegaš z konkurenčnostjo tako na proizvodnji kot na kakovosti." 

Igor Pogorelc meni, da bi morali na državni ravni regulirati oziroma ustaviti izvoz hlodovine v tuje države. "Pritisk kitajskih kupcev na slovensko hlodovino je precejšen in se še povečuje. Izvažali bi se lahko le viški hlodovine. Žalostno je, da moramo mi kupovati hlodovino v tujini, na drugi strani pa se slovenska hlodovina izvaža."

Na drugi strani v podjetju Solis Straža, ki se po avtomatiziranosti lahko primerja z nekaterimi avstrijskimi žagami, pravijo, da je "dobava hlodovine od SIDG stabilna in količinsko dogovorjena vnaprej." Les uvažajo tudi iz tujine, ko surovine doma primanjkuje, tudi ko je surovina v tujini cenejša in to se zgodi nemalokrat, pravi Kaja Zoran iz Solis Straža. Ostalo pa uvažajo iz Nemčije, Češke, Italije in Hrvaške, manjši del tudi iz Avstrije. Mnogi lastniki žag opozarjajo, da jim državni gozdovi ne dobavljajo toliko lesa, kolikor bi ga želeli. V Gozdarstvu Grča dobijo od SiDG okoli 25 odstotkov od skupne potrebe po hlodovini. "Ta količina od SiDG je sicer stabilna in je dodeljena po dvanajstinah, vendar je za naše potrebe bistveno premajhna. Tako les kupujemo na prostem trgu v Sloveniji (pri veleposestnikih in tudi pri manjših dobaviteljih oziroma kmetih)," je pojasnil Ivan Novak.  

Zaveze za kupce, ne za SiDG 

Kupci lesa prek dolgoročnih pogodb morajo imeti lastno predelavo lesa, težave pa jim povzročajo plačilni roki in bančne garancije za les, ki hromijo podjetja pri investiranju, saj jim bančne garancije bremenijo kreditni potencial, opozarjajo žagarji. Bruno Bizjak, direktor podjetja Smart Industries, kjer iz državnih gozdov pokrivajo okoli 20 odstotkov potreb po surovini, pravi, da zagotavljanje plačal pri dolgoročnih pogodbah, odpiranje garancij oziroma zavarovanj draži nakup lesa. "Na ta način imamo omejena sredstva za surovino, ker imamo bančne garancije, posledično smo omejeni za naše investiranje."

 V Slolesu opozarjajo, da večina slovenskih žag z dobavami SiDG pokriva okoli 15 odstotkov svojih potreb, v Sloveniji pa se predelava povečuje. "In obstaja velika bojazen, da bodo še teh 15 odstotkov našli na prostem trgu, kjer niso potrebne bančne garancije in so pogosto tudi nižje cene od cenika SiDG. O delovanju trga ne moremo več govoriti, saj SiDG enostransko določa cene lesa in z obvezujočo prodajo pri dolgoročnih pogodbah in preveliko razpršenostjo prodaje izgublja vlogo strateškega dobavitelja večine žag."  Robert Tomazin na te očitke odgovarja, da bolj verjame podatkom statističnega urada. Na SiDG se sicer pohvalijo, da slovenskim predelovalcem zagotavljajo 30 do 40 odstotkov hlodovine iglavcev in 40 do 50 odstotkov hlodovine listavcev, čeprav je, državnih gozdov v Sloveniji le 20 odstotkov. 

Na Slolesu dodajajo, da so še vedno problemi z dobavami, saj so dobave včasih bolj stihijske kot pa organizirane. "Tako je zelo težko – ali nemogoče – doseči, da bi posamezen žagarski obrat dobil samo določeno kakovost hlodov, tako da morajo potem predelovalci med sabo menjavati les iz Slovenskih državnih gozdov." Potrebujejo zagotovila, da bodo surovino tudi dobili. "Proizvajalci smo insistirali na dolgoročnih pogodbah za dobavo hlodovine, kajti le tako lahko razvijamo naša podjetja."  

Dejan Židan, nekdanji kmetijski minister v času, ko je bil SiDG ustanovljen, danes pravi, da nobena slovenska industrija ne more in ne sme računati, da bo 100 odstotkov potreb zagotavljala iz 20 odstotkov državnega gozda. Če bi SiDG to naredil, bi to kritizirali tisti, ki ne bi dobili nič lesa. "Ko so mene vprašali ti ljudje, ali bodo dobili les iz slovenskih gozdov, sem vsem enako povedal, da je država lastnica samo majhnih dvajset odstotkov, zato se naj dogovorijo z zasebniki ali s cerkvijo, ki je pri nas največji lastnik. Država nima kapacitete, da bi s svojim majhnim deležem realizirala vse kapacitete slovenske industrije." Na očitke, da je dobava SiDG preveč razdrobljena, zato tudi tisti po dolgoročnih pogodbah ne dobijo lesa, odgovarja, da "morajo ekonomsko preračunati, kakšen delež dolgoročnih in kratkoročnih pogodb je za Slovenijo najprimernejši, da ne bo očitkov."

Jože Podgoršek pa, da se s SiDG pogovarjajo, da bi nagrajevali tiste slovenske žagarje, ki predelane izdelke prodajo slovenski lesnopredelovalni industriji. "V to smer bomo tudi šli, da bi čim več lesa, ki se ga v Sloveniji razžaga, uporabili tudi pri končnih proizvodih iz tega lesa."

SiDG pozivajo k znižanju cen

SiDG je sprva za merilo pri določanju cen vzel cene naših sosedov Avstrijcev. Od sredine leta 2020 pa SiDG cene določa sam glede na povprečno tržno ceno. Pri tem njegovi kupci, predvsem tisti po dolgoročnih pogodbah opozarjajo, da "je SiDG enostransko določil cene, ki bistveno odstopajo od dejanskih cen na trgu, s čimer je svoje pogodbene partnerje spravil v položaj, ki bo lahko bistveno škodoval njihovemu poslovanju na konkurenčnem trgu, saj so slednji zavezani k odkupu količin, ki so določene v dolgoročnih pogodbah," pojasnjujejo v Slolesu. Kot pravijo, pa je bil cenik objavljen po tem, ko so se dobave kupcem na dolgoročnih pogodbah že vršile. Cene SiDG so za vsaj 20 odstotkov višje od cen, ki se v mesecu oktobru 2021 dejansko dosegajo na slovenskem trgu in tudi na trgih v sosednjih državah, še dodajajo v Slolesu.

A Tomazin pravi, da je cena lesa primerljiva v regiji. "Res pa je, da ga ta trenutek primanjkuje v celotni regiji. Če ga je bilo leta 2018 preveč, je ta trenutek zgodba obrnjena. Se lahko jutri že stvari obrnejo, ta konjunktura je nočna mora marsikoga." Dodaja, da upa, da lahko s sodelovanjem med gozdarji in predelovalci lesa uspemo na svetovnem trgu. "Dovolj je bilo ograjevanj in negovanj majhnih vrtičkov. Pogledati moramo Slovenijo kot na neko njivo, kjer lahko z modrim gospodarjenjem, omejenim resursom dosežemo maksimalno za vse, ne samo za izbrane."

Rezultat nadzora nad kupci prek dolgoročnih pogodb – pet prekinjenih pogodb

Lani je bilo med dolgoročnimi kupci 172 predelovalnih podjetij. V vsakem pogodbenem obdobju izvedejo kontrolo pri vseh kupcih vsaj enkrat, zagotavljajo na SiDG. "Skupina zaposlenih iz različnih strokovnih služb SiDG, obišče kupca s sklenjeno dolgoročno pogodbo, ki mora s predložitvijo listin dokazati predelavo gozdnih lesnih sortimentov v količini, ki jo je odkupil od SiDG." 

Letno opravijo od 50 do 80 takšnih nadzorov,  pri čemer SIDG lahko prekine sodelovanje če kupec ovira ali preprečuje nadzor SIDG ali če lesa ni predelal na svojih obratih za predelavo in obdelavo lesa.

A po opozorilih našega sogovornika, ki pravi, da ne želi biti imenovan, saj da se je še vsakemu, ki javno opozarja na nepravilnosti, to maščevalo, med dolgoročnimi pogodbeniki še vedno ostajajo podjetja, ki se jim dobavljajo velike količine lesa, čeprav v resnici nimajo svojega predelovalnega obrata. In njihov glavni namen nakupa lesa iz državnih gozdov je ta, da les preprodajo v tujino. Na SiDG pravijo, da nadzore izvajajo in da v letu 2021 nepravilnosti niso ugotovili. 

Poleg tega je med dolgoročnimi pogodbeniki mogoče najti tudi štiri podjetja, ki sploh nimajo sedeža v Sloveniji, ampak na Hrvaškem. Če na eni strani SiDG pojasnjuje, da je pravilo dolgoročnih pogodb, da se les predela v Sloveniji, na drugi strani dolgoročne pogodbe sklepa s podjetji, ki imajo sedež na Hrvaškem. To pa zato, ker je v razpisu določeno, da mora biti oddaljenost kupca od območja, kjer bo les posekal manj kot 50 kilometrov. Gre za štiri hrvaška podjetja - Rst-Pellet, Gec GP, Čebuhar Grupa in Žaraprom.