Lesna industrija je bila paradni konj na trgu bivše Jugoslavije

Murales iz Ljutomera se ponaša z več kot 30-letno tradicijo izdelave masivnega sedežnega jedilniškega pohištva, stolov, miz, kotnih klopi in jedilniških vitrin. Je med redkimi podjetji v lesni industriji, ki jih ni doletela ista usoda kot preostala – propad. Kako jim je uspelo ustvariti 30-letno tradicijo? Prilagodili so se končnemu kupcu. "To pomeni, da svoje izdelke izdelamo do faze surovega artikla, ko čaka na naročilo kupca, ki se lahko sam odloči glede površinske obdelave in tapetniških materialov ter tako izdelek prilagodi svojim potrebam." To jim je, kot pravijo, pomagalo pri prodiranju na tuje trge. "Za znane kupce izdelujemo izdelke pod njihovo blagovno znamko." Murales se je v 90. letih soočal predvsem z izzivi tehnološkega napredka. "Potrebna so bila kar precejšnja vlaganja v razvoj, izziv pa je bila tudi prepoznavnost blagovne znamke."

Okoli 200 kilometrov stran, v Mirnu pri Gorici, piše uspešno zgodbo še eno podjetje, in sicer od leta 1992. Gre za podjetje Smart Industries v lasti Bruna Bizjaka. "Letos praznujemo 30. obletnico. To obdobje smo preživeli, vsa leta je bilo podjetje uspešno. Po osamosvojitvi smo bili eno od vodilnih slovenskih podjetij."

Obe podjetji sta se prilagodili razmeram časa. "Ne razmišljamo o količini, ampak manj je več," pravi Bruno Bizjak. V Muralesu so pred časom izdelovali enostavnejše izdelke v velikih serijah, predvsem stole in mize, ki so se konstantno ponavljale. Kasneje so program začeli bogatiti, prilagajati željam strank. "Ves čas smo ostali v večji meri izvozno usmerjeno podjetje, kar je po svoje spet prednost, saj te izvoz enostavno sili v spremembe in napredek." Sedaj poleg stolov izdelujejo veliko raznih drugih izdelkov iz masive, predvsem za tuja podjetja in vedno znova razvijajo nove produkte. "Predvsem smo usmerjeni v izdelavo zahtevnejših izdelkov iz masivnega lesa, saj lahko le v takem razredu izdelkov konkuriramo na trgu."

Skupno jima je tudi to, da imata lastno žago. V lastni žagi družbe Smart Industries razrežejo več kot 20.000 kubičnih metrov hlodovine. Znotraj podjetja združujejo celo lesno verigo – od razreza hlodovine do izdelave končnega izdelka – pohištvo, kuhinjske deske, različni lesni polizdelki, lepljen masivni les ... "Skupaj z našimi zaposlenimi kreiramo eno tako uspešno zgodbico," opisuje Bruno Bizjak. S svojimi izdelki so prisotni praktično po vseh evropskih kontinentih. 

V Muralesu pravijo, da je lastna žaga pripomogla predvsem k temu, da so bolj prilagodljivi, saj si sami pripravljajo material – les po lastnih željah in potrebah, ne glede na to, ali je na trgu dosegljiv. "Poleg tega tudi izvajamo prodajo žagarskih izdelkov (deske, elementi, razni ostanki ...), kar predstavlja včasih tudi osem do deset odstotkov prodaje. Seveda poskušamo prodati predvsem tisto, kar nam ostaja kot višek, izvajamo pa tudi razne kooperacijske posle."

V Muralesu uporabljajo les slovenskega izvora, razen ameriški oreh, ki se redko uporablja. "Na žalost nam državni gozdovi omejujejo dobavo s 'kvotami', ki jih oni določijo, zato ga od njih ne dobimo dovolj in kar precej kupujemo tudi od lokalnih zasebnikov." Bruno Bizjak pravi, da so včasih lesne elemente izdelovali sami. "Časi se spreminjajo, stroški dela naraščajo." Polizdelke uvažajo iz bližnjih sosednjih držav, medtem ko približno 20 odstotkov lesa dobijo iz državnih gozdov, za preostalih 80 odstotkov se morajo znajti na prostem trgu. "Za zdaj nam uspeva, kako pa bo šla pot dobave naprej, pa je sedaj veliko neznank."  Obe podjetji sta izvozno usmerjeni. 

Država je pred leti pozabila na lesnopredelovalno industrijo

"V Sloveniji smo bili odlični, kar se tiče lesarstva, imeli smo čudovita podjetja in zainteresiranost za lesarstvo. Lesarstvo je bil naš ponos. Pred vojno nas je bilo v lesarstvu zaposlenih okoli 37 tisoč, danes nas je približno 11 tisoč," se spominja Bruno Bizjak. Kasneje država ni več videla lesarstva."Država je pozabila na nas. Ne moremo biti kot Azija, ki izvaža bencin, mi si ne moremo tega privoščiti. Mi imamo les, ki ga je treba predelati, moramo končne izdelke pripeljati do kupcev."

 Lesnopredelovalna industrija je v prvi krizi, ki se je začela leta 2008, izgubila dobro tretjino delovnih mest, številne tovarne so se zaprle. "Naša lesnopredelovalna industrija je bila od leta 2008 naprej v hudi krizi, predvsem po letu 2011. Počasi postaja močnejša, povečujejo se kapacitete, se modernizira," ocenjuje Nike Krajnc iz Gozdarskega inštituta Slovenije. "Če gledamo 20 let nazaj, res lahko trdimo, da je bila lesna industrija na zelo visokem nivoju. Predvsem na trgu bivše skupne države je bila paradni konj, predelovali smo precej lesa," meni Danilo Anton Ranc, generalni direktor Direktorata za lesarstvo na Ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo. Kot pravi, je po tem obdobju prišlo do upadanja proizvodnje, zmanjševanja zaposlenih. "Je bila mogoče napačna gospodarska usmeritev države, ki je podpirala energetsko intenzivne industrije, ki porabi veliko energije in ne bazira na domačih virih," še dodaja Ranc. 

Meni, da ni bilo sogovornika za to panogo na državnem nivoju in drugje. "Les se je obravnaval kot energent, kar je povzročilo veliko škodo industriji, ker se je surovina s tem dražila. Subvencije so šle v kurjenje lesa, kar ni dodana vrednost. Poglejmo dražbe, kjer hlod doseže vrednost tudi 10 tisoč evrov, včasih so taki hlodi končali v pečeh. Te hlode moramo usmeriti v proizvodne linije, v izdelke z dodano vrednostjo in jih ne izvažamo v tujino."

 Po besedah Bizjaka so lesarji svoj višek dosegli v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, vztrajali so do osamosvojitve. "Potem je prišlo do divje privatizacije lesnih obratov, do zapiranja velikih gigantov. Kasneje smo se začeli pobirati, od leta 2013 naprej pa lahko rečem, da je les v nekakšnem razcvetu, v narekovajih."

Nekoč so imeli velike lesarske obrate – to so Lipa, Meblo, Javor, Stol, Liko Vrhnika, Brest – ki so imeli vse od žage do pohištvene industrije, sami so proizvajali iverne plošče. Bili so pomembni igralci na jugoslovanskem trgu in eni izmed največjih izvoznikov stolov v Ameriko.  "S prestrukturiranjem in privatiziranjem so ta podjetja razpadla, propadla, niso se prilagodila novim razmeram, predvsem kar se tiče pohištvene industrije. Tako smo imeli približno pet proizvajalcev ivernih plošč, sedaj nimamo nobenega. Takrat nismo znali na pogoriščih pravi čas postaviti nove lesnopredelovalne industrije, ki bi šla bolj v koraku s časom," ocenjuje Nike Kranjc.  

Zakaj so propadla podjetja? Po mnenju Mihe Humarja z Biotehniške fakultete je razlogov več – sesuli so se trgi, vzhodna Evropa kar naenkrat ni več potrebovala množičnih izdelkov iz Jugoslavije – v času Jugoslavije, v katero koli otroško sobo si prišel, sta bili dve verziji sob, dve verziji kuhinj ... "Ljudje so se odločili za raznolikost, industrija pa temu enostavno ni sledila. Drugi del je zagotovo povezan z ukinjanjem razvojnih oddelkov, industrija je bila delovno intenzivna, kar naenkrat ni več sledila trendom časa." Pravi, da je v drugem valu šlo večinoma za izvozna podjetja, izvoznike je podcenjenost tolarja nekoliko stisnila v nekem pogledu. Tretji val je bila privatizacija, lokacije tovarn so stale na zanimivih zemljiščih, ki so jih izkoriščali za trgovske centre, za stanovanjska naselja ...

'Iščemo najpočasnejšo ladjo, da jo popravimo, da bo šla cela panoga hitreje naprej'

Pomembno vprašanje, ko govorimo o lesni industriji, je, kaj je tisti najšibkejši člen. "Če bi znali identificirati samo en člen, bi bilo to relativno enostavno, ker bi potem samo na enem členu delali in bi ga rešili. Treba je poudariti, da kljub temu industrija raste in mi iščemo najšibkejše člene oz. najpočasnejšo ladjo, da jo popravimo, da bo šla cela panoga hitreje naprej," pove Humar. Možnost za napredek vidi v samih podjetjih, ki bi morala okrepiti razvojne oddelke, da bi razvijali inovativnejše, boljše izdelke, če bi vsi na tem področju delali, bi se cela panoga premikala hitreje. "Želimo si več sodelovanja med primarnim sektorjem in pohištveno industrijo, da bi se podjetja bolj lastniško povezala in iskala optimalne izkoristke, ne pri vsakem posameznem členu, ampak znotraj cele vrednostne verige. Kot celota, cela veriga bi delala boljše, uspešnejše." Izpostavlja primer pozitivnega sodelovanja med Ekoartom in Lumarjem, ki sta ustanovila skupno podjetje, kjer tržijo inovativen proizvod. 

Je lesna industrija po dolgem obdobju danes znova v razcvetu?

Danilo Anton Ranc zagotavlja, da smo sedaj prepoznali, da je les naša strateška usmeritev. "Umestili smo jo med strateške panoge v industrijski strategiji. Lahko govorimo o pomembnem, prelomnem obdobju."

Tudi Humar ocenjuje, da slovenska lesna industrija v zadnjem obdobju napreduje – tako s kakovostnega kot količinskega vidika. "Vsi indeksi za leto 2021 kažejo v pozitivno smer, raste prodaja pohištva in gradbenih elementov, kot so hiše." Ko primerjamo stanje lesne industrije danes, v primerjavi s časom razpada Jugoslavije, ne moremo postaviti vseh stvari popolnoma na isti imenovalec, ker gre za drugačno industrijo, dodaja Humar. "Lesna industrija se je povsem spremenila, v času Jugoslavije je šlo za mnogo serijsko, delovno industrijo, kjer so izdelovali malo izdelkov v velikih številkah. Danes pa gre za robotizirano, avtomatizirano industrijo, ki proizvaja izdelke z visoko dodatno vrednostjo. Pričakovati, da bomo še kdaj zaposlovali 40 tisoč ljudi, tudi ni realno, ker avtomatiziranost raste, torej manj ljudi proizvede vedno več, kar je tudi smiselno glede trendov na področju industrije."

 "V vsakem izdelku, ki je vgrajen les ali izdelek, ki je narejen iz lesa, je precej priložnosti, predvsem če bo še naprej veljalo vodilo 'nazaj k naravi'," menijo v Muralesu."To pomeni vedno več uporabe izdelkov iz  naravnih materialov (tudi lesa), na skoraj vseh področjih (od gradnje do pohištva in drobnih izdelkov za vsakdanjo uporabo)." Po njihovem mnenju je še vedno problem v dopuščanju uvoza konkurenčnosti nizkocenovnih izdelkov iz vzhodnih držav, s katerimi se zelo težko kosajo proizvajalci v Sloveniji.

V Muralesu se delno strinjajo, da se v lesni panogi dogaja razcvet, vendar menijo, da se to bolj nanaša na primarno lesnopredelovalno industrijo. "Mi pohištveniki pa smo še vseeno malce zapostavljeni."

"Vsekakor je treba še veliko storiti, mi podjetniki se dnevno srečujemo z veliko težavami, vendar jih z zadovoljstvom premagujemo, ker verjamemo, da je v našem lesarstvu tudi prihodnost," dodaja Bizjak. Po njegovo lesarstvo ima bodočnost v Sloveniji, vendar moramo do njega pravilno pristopiti. "V zadnjem 20-letnem obdobju smo nekako pozabili nanj, vendar mislim, da je sedaj pravi trenutek, da zamujeno popravimo in začnemo igrati novo ledino."

Po podatkih Statističnega urada je v lesni panogi od poletja 2020 do jeseni 2021 zaznati trend rasti proizvodnje v rangu 20 do 25 odstotkov. V Lesarskem grozdu pri Gozdarski zbornici Slovenije ocenjujejo, da lesna panoga po začetnem padcu zaradi pandemije covida-19 doživlja izrazit pozitivni trend rasti. "Tako tudi v letu 2021 in 2022 pričakujemo pozitiven rezultat poslovanja ter naraščanje števila zaposlenih."

Nike Kranjc pravi, da se sedaj žanjejo tudi uspehi politike, ki je bila bolj usmerjena v to, da iščemo domače surovine, domače vire, da se nekje opremo na to, kar v Sloveniji imamo in v Sloveniji imamo veliko lesa. "Če je 60 odstotkov Slovenije pokrite z gozdom, moramo znati izkoristiti to bogastvo."

 "V zadnjih letih se je ustvarilo premalo akumulacije, investiranja v opremo je bilo premalo, ker ni bilo dovolj virov financiranja, obenem je problem tudi kadrovski. Probleme dnevno srečujemo tudi pri dobavi osnovne surovine, kajti le, če imaš zagotovljeno osnovno surovino, ti nekako razviješ svoje podjetje. Če pa nimaš zagotovljene surovine, se tukaj nekako ustavi tvoj nadaljnji razvoj." Bizjak dodaja, da bi tukaj morala nastopiti država oziroma diplomacija, ki bi spodbujala povezovanje s svetovnimi akterji. 

Zaostajamo za konkurenčnimi državami

"Nekako 20 odstotkov zaostajamo za našimi konkurenčnimi državami. Slovenska politika mora videti razvoj lesarstva kot eno potencialnih možnosti za preboj v mednarodno gospodarstvo. Mora biti priložnost za razvoj lesarstva, kar so tudi sosedne države videle in nas prehitevajo po levi in po desni, tega si ne smemo več dovoliti," je jasen Bruno Bizjak. 

Prehiteva nas tudi Avstrija. Po besedah Nike Kranjc so Avstrijci v devetdesetih letih zelo veliko investirali v lesnopredelovalno industrijo. "Hitro so ugotovili, da je to ena industrija, ki bo prinesla veliko v njihov BDP." Humar pravi, da je bila pohištvena industrija po vsej Evropi v relativni krizi. "V Italiji so izdelali 18 milijonov stolov na leto, po preselitvi proizvodnje na Kitajsko je proizvodnja padla na milijon. Ta del nizkocenovne pohištvene industrije je bil prizadet po vsej Evropi." V času propada Jugoslavije so v Avstriji veliko naredili na področju primarne predelave lesa, posodobili so žagarske obrate in danes je gozdno lesno predelovalna industrija v Avstriji na drugem mestu za turizmom po prihodkih in zaposlenosti. "Na ta način jo primerno tudi spodbujajo. Lastniki gozdnih posesti in lesarji so med sabo tesno povezani, skupaj vlagajo v promocijo, od vsakega prodanega kubičnega metra odvedejo določen odstotek sredstev za promocijo, raziskave, ki jih v Avstriji izvaja družba Proholz, kjer promovirajo les na vseh nivojih in rezultat 15, 20 let trdega dela je to, kjer so prisotni danes."

Ključne investicije tujcev v slovenski lesnopredelovalni industriji

Po podatkih Lesarskega grozda so največje tuje investicije v Sloveniji v Novem Car Interior Design, ki proizvaja komponente za avtomobilsko industrijo, družba izhaja iz Nemčije. Sledi Lesonit Ilirska Bistrica, v lasti italijanskega Fantoni, LIP Bohinj – podjetje je v lastniški strukturi skupine Hasslacher Norica Timber iz Avstrije in MBS LIST v lasti avstrijske MBS Handels, ki je v Starem trgu pri Ložu prevzela zaustavljeno žago Gozdnega gospodarstva Postojna in jo znova zagnala, leto kasneje pa je prevzela tudi proizvodnjo opažnih plošč.

Lesonit je v osemdesetih letih zaposloval tudi več kot 1000 ljudi, med prvimi v Evropi je začel proizvajati vlaknene plošče. Poleg tovarne za izdelavo vlaknenih plošč je Lesonit imel tovarno pohištva, žago, furnirnico, čelilnico, lakirnico in tovarno lesonitnih plošč. Padec prodaje Lesonita sovpada s propadom Jugoslavije, končal je v prisilni poravnavi, nato ga je kupil italijanski Fantoni. Danes je po količini furnirja in vlaknenih plošč eden največjih izdelovalcev v Sloveniji. Lesonit večino izdelkov proda na tujem trgu. "V dolgoletni zgodovini Lesonita smo se prilagajali  tržnim zahtevam, pa tudi administrativnim zahtevam. Le s pravočasno prilagoditvijo je možen dolgoročni obstoj podjetja. Zato je bilo v preteklosti več proizvodov, ki smo jih morali opustiti," pravijo danes v Lesonitu. Podjetje danes zaposluje več kot 100 zaposlenih, leto je zaključilo s 3,7 milijona evrov dobička.  

Osnova za pospešitev razvoja lesnopredelovalne industrije je po mnenju vodilnih v Lesonitu v veliki meri odvisna od hitrosti tako državnih kot občinskih institucij, ki izdajajo različna dovoljenja za širitve oziroma posodobitve lesnopredelovalnih obratov. "Še bolj pa je odvisna od zakonodaje, ki omogoča različnim nevladnim organizacijam, da zadržujejo te postopke v nedogled."

Bo zaživel Otiški Vrh?

V preteklosti smo imeli v Sloveniji več proizvajalcev ivernih plošč, danes ni nobenega. Pred nekaj leti so turški vlagatelji prek družbe Yildiz Entegre Adria, ki je del turškega mednarodnega koncerna Yildizlar Yatirim Holding, iz stečaja kupili Lesno Tovarno ivernih plošč Otiški Vrh, vendar danes ta investicija stoji. Danilo Anton Ranc, nekdanji direktor Otiškega Vrha pravi, da je za lesne kompozite, kot so iverne plošče, veliko povpraševanja, zato se mu zdi smiselno, da se to proizvodnjo oživi. Kot pojasnjuje Ranc, je strateški kupec zadevo zamrznil. "Potekajo razgovori, ker država to investicijo podpira, da proizvodnja oživi, da se del slabe surovine usmeri v takšne lokacije. Pričakujemo, da bo prišlo do realizacije."