Absurd – hlodovino izvažamo, uvažamo pa izdelke iz slovenskega lesa

"V Sloveniji ni dovolj kakovostnega konstrukcijskega obdelanega lesa," pravi direktor Marlesa, Matej Vukmanič. Les za svoje montažne objekte sicer večinoma kupujejo od multinacionalk iz Avstrije in Nemčije. "Celotna industrija ni na evropski ravni, v preteklih letih se je žal premalo vlagalo v to industrijo. Tuji kupci pridejo, kupijo domač les, ga odpeljejo, predelajo, obdelajo in nam ga po višji ceni prodajo nazaj. Tukaj smo aktivirali domače dobavitelje, ki so nam lahko nudili določene vrste lesa." Gre za manjše žage, ki jim lahko ponudijo manjši obseg lesa. 

Tudi v Lumarju za svoje montažne hiše uvažajo lesene konstrukcijske proizvode iz Avstrije in Nemčije. Samo majhne količine nabavijo od žag v Sloveniji. "V tem trenutku ne premoremo ustreznih predelovalnih obratov za proizvodnjo kakovostnih polizdelkov in izdelkov, ki jih potrebujemo za izdelavo svojih skoraj ničenergijskih objektov. Glede na dejstvo, da veliko slovenskega lesa konča v tujini, pa lahko rečemo, da v hiše vgrajujemo tudi slovenski les." Na slovenskem trgu realizirajo 75 odstotkov letnih prihodkov, ostalo v tujini.

V Lipu Bled, kjer proizvajajo notranja vrata, direktor Dušan Marinič pripoveduje, da polizdelke in materiale – masivni pokončniki, iverne plošče, MDF-plošče – v celoti uvažajo, večinoma iz Nemčije, Avstrije in Italije, saj v Sloveniji ni kapacitet; ali jih ne proizvajajo ali pa niso ustrezni. "Če bi imeli možnost, bi večji del naročali pri slovenskih ponudnikih. Tako so se na primer iverne plošče nekoč proizvajale v Sloveniji, danes pa te proizvodnje ni več." Tudi proizvodnje bukovih vezanih in panelnih plošč ni več. 

Po besedah ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo so bila prizadeta tudi druga področja lesne predelave. "Močno se je zmanjšal obseg proizvodnje pohištvene industrije, zlasti proizvodnje stolov in miz iz masivnega lesa, saj domača proizvodnja trenutno temelji zgolj na manjših, specializiranih proizvajalcih." Pomanjkanje zaznavajo pri konstrukcijskem lesu in pri pohištveni industriji: širinsko-dolžinsko spojen les finger joint (pokončniki) in vložne letvice, lepljenci iz topola in bukve, panelne plošče, kompozitni materiali (purenit), "rohlinge" za vrata... Tem področjem bodo na ministrstvu namenili podporne ukrepe za hitrejši razvoj lesnopredelovalne industrije, poudarjajo.     

Izzivov lesnopredelovalne industrije je veliko. Med ključnimi je torej pomanjkanje določenih lesnih polizdelkov na slovenskem trgu, spremembe količine in strukture poseka ter posledično motnje v oskrbi s hlodovino iz slovenskih gozdov, prevelik dosedanji poudarek na rabi lesa kot energenta, izvoz nepredelane hlodovine z majhno dodano vrednostjo v tujino, po informacijah iz podjetij pa tudi pomanjkanje ustreznega kadra, ocenjujejo na ministrstvu za gospodarstvo. "Kljub porastu pa je ta industrija še vedno tehnološko podhranjena, ker je bilo v zadnjih 20 letih zaradi nedonosnosti poslovanja premalo investicij. Ključni problem pri doseganju ustrezne tehnološke razvitosti sta posodabljanje in robotizacija linij za obdelavo lesa, ki pa sta investicijsko zahtevna in ju obstoječi subjekti ne morejo izvesti brez državne podpore," menijo v Slovenskem lesnem združenju. 

Za kaj porabimo les?

Po podatkih Gozdarskega inštituta Slovenije od leta 2018 porabimo čez tri milijone kubičnih metrov okroglega lesa, ki vključuje industrijski les in les za kurjavo. Od tega porabimo malo čez dva milijona kubičnih metrov okroglega industrijskega lesa – to so hlodovina, les za celulozo in plošče in drug tehnični les – dober milijon kubičnih metrov lesa pa porabimo za energetske namene . 

Največ (78 odstotkov) okroglega lesa iglavcev smo predelali v industriji žaganega lesa in furnirja, 16 odstotkov v industriji lesnih kompozitov in mehanske celuloze, 6 odstotkov za energetske namene. Največ, kar 69 odstotkov okroglega lesa listavcev, pa je bilo predelanega za energetske namene, 16 odstotkov v industriji žaganega lesa in furnirja ter 15 odstotkov v industriji lesnih kompozitov, mehanske celuloze in kemikalij, kažejo podatki ministrstva za gospodarstvo. 

V Lesarskem grozdu pri Gospodarski zbornice Slovenije ocenjujejo, da je dovolj lesa določenih drevesnih vrst listavcev, predvsem manjvrednega lesa bukve, primanjkuje pa hlodovine iglavcev. Zaradi posledic naravnih nesreč se je posek lesa iglavcev med letoma 2014 in 2020 povečal za okrog 50 odstotkov, s 3,5 milijona kubičnih metrov na leto na več kot pet milijonov. Po koncu, leta 2020, se je posek lesa vrnil na nivo štirih milijonov kubičnih metrov, zato okroglega lesa, potrebnega za povečan obseg predelave, primanjkuje. "Tukaj je ključen problem premajhne mobilizacije lesa iz zasebnih gozdov, predvsem zaradi prevelike razdrobljenosti lastništva." 

Na gospodarskem ministrstvu menijo, da je glede na letni prirastek, ki znaša skoraj devet milijonov kubičnih metrov, in letni možni posek v obsegu sedmih milijonov kubičnih metrov delež predelave domačega lesa v Sloveniji premajhen – znaša namreč 1,5 milijona kubičnih metrov. Več lesa se namreč izvozi brez dodane vrednosti – 1,56 milijona kubičnih metrov. Cilj ministrstva je predelavo povečati na tri milijone kubičnih metrov. "Na predelavo treh milijonov lesa letno vežemo kar 70 odstotkov CO2, ki ga izpustimo v ozračje," pravi direktor Direktorata za lesarstvo, Danilo Anton Ranc. 

Sicer smo po predelavi iglavcev na repu evropskih držav. glede na koeficient predelava/proizvodnja, torej proizvedemo več lesa iglavcev, kot ga predelamo doma. Sicer na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ocenjujejo, da koeficient narašča. "Leta 201, ko smo bili med najslabšimi v Evropi, je bil 0,45, lani pa 0,90." To kaže na vse večjo uravnoteženost med proizvodnjo in porabo hlodovine iglavcev. Koeficient za Avstrijo je bil leta 2020 1,82, kar jo uvršča na prvo mesto. Po oceni Nike Krajnc z Gozdarskega inštituta Slovenije se stanje izboljšuje, ker se žage modernizirajo, povečujejo kapacitete in kupijo več lesa. 

Izvoz hlodovine se zmanjšuje, uvoz povečuje

Bistvena razlika v primerjavi s preteklimi leti je, da se izvoz precej zmanjšuje, ocenjuje Nike Krajnc. Po neuradnih podatkih smo imeli lani izredno nizko raven izvoza, okrog 1,3 do 1,5 milijona kubičnih metrov. Leta prej smo izvažali skoraj tri milijone kubičnih metrov. Hkrati pa se nam bistveno povečuje uvoz. "Ti trendi kažejo, da se v naši predelovalni industriji nekaj spreminja, da je v trendu rasti. Potrebujemo močno lesnopredelovalno industrijo, ki bo največji sprožilec, da bodo šli ljudje v gozd gospodarit. Če je povpraševanje po lesu, potem cene rastejo," meni Nike Krajnc. 

Zaradi obsežnejše predelave lesa se je trend izvoza hlodovine in uvoza polizdelkov iz tujine po mnenju Lesarskega grozda pri hlodovini iglavcev obrnil. "Kot vse kaže (uradni podatki sedaj še niso na voljo), smo leta 2021 več hlodovine iglavcev uvozili (predvsem iz Italije, Nemčije in Češke), kot smo je izvozili. V Sloveniji se še vedno širi ponudba različnih polizdelkov iz lesa iglavcev, zato pričakujemo, da se bo omenjeni trend še krepil in bomo tako v še večji meri uvažali hlodovino in izvažali polizdelke po višji ceni."

 Danilo Anton Ranc pripoveduje o zgodbah s terena, ki kažejo, da se pojavlja problem oskrbe z lesom. V soseščini je precej industrijsko razvita industrija, ki potrebuje velike količine lesa. "Kot država smo na udaru. Ne želimo biti oskrbovalec držav v soseščini, še manj izvažati hlode in nato uvažati polizdelke." Nastali so neki blagovni tokovi, ki jih želijo na direktoratu za lesarstvo preusmeriti s podporo lastni industriji. 

"V času žledoloma je bilo v Sloveniji na trgu kar naenkrat preveč lesa in zato smo ga veliko tudi izvozili, v zadnjem obdobju pa številni žagarji poročajo o pomanjkanju lesa. Slovenija je kot del Evropske unije vpeta v mednarodne globalne trge in na celotnem trgu EU se je zaradi spora med Kanado in ZDA pojavil primanjkljaj lesa," pravi Miha Humar z Biotehniške fakultete. Pomanjkanje surovin je prisotno povsod v gradbeni panogi. Temu bi se lahko deloma izognili, če bi imeli v Sloveniji več obratov oziroma če bi bili ti bolj konkurenčni. 

V Slolesu razlagajo, da v bližnjo Italijo v glavnem izvažamo hlodovino slabše kvalitete za proizvodnjo ivernih plošč in plošč iz mediapana. V Avstrijo trgovci z lesom izvozijo nekaj hlodovine iglavcev. Pojavlja se tudi izvoz hlodovine na Kitajsko, tu pa nastopa nekaj podjetji, ki z dampinškimi cenami delajo zmedo na trgu."Sicer pa nam hlodovine za naše žagarske obrate primanjkuje, saj letno občutno povečujemo predelavo. Zato se povečuje tudi uvoz iz Italije, Češke in Nemčije, v zadnjem času tudi iz Francije. V resnici pa slovenski predelovalni obrati okroglega lesa nimajo kapacitet za vse kakovosti hlodov, zato se okrogli les nekaterih kakovosti izvaža, primanjkljaj lesa drugih kakovosti pa uvaža." 

Po ocenah Nike Krajnc bi lahko sekali več, saj gozdnogospodarski načrti to omogočajo. "V državnih gozdovih je posek realiziran skoraj 100-odsotno. Iz državnih gozdov lahko računamo na okoli 1,2 do maksimalno 1,5 milijona kubičnih metrov lesa. Vse ostalo mora priti iz zasebnih gozdov. Največji problem je, kako mobilizirati lastnike gozdov, da gredo v gozd sekat, vendar ne samo sekat, aktivno gospodarit s svojim gozdom. Tukaj so še gojitvena in negovalna dela v mlajših razvojnih fazah, ki so ključna za kasnejšo kakovost sortimentov." Če v Sloveniji ne bo večjih ujm, ni mogoče pričakovati povečanja pridobivanja lesa in drastične porabe okroglega lesa, ker imajo žage omejene kapacitete.

Največ žaganega lesa izvozili v Savsko Arabijo

Od lesnih proizvodov primarne lesnopredelovalne industrije pri izvozu in uvozu po količini prevladuje žagan les iglavcev. Izvoz žaganega lesa iglavcev se v zadnjem desetletju giba med 670.000 in 1,10 milijona kubičnih metrov. 

Izvozni trg za žagan les iglavcev je precej pester, ocenjujejo na ministrstvu za kmetijstvo – 31 odstotkov smo lani izvozili v Alžirijo, 18 odstotkov v Italijo, 8 odstotkov izvoza predstavlja Savdska Arabija, sledita Avstrija in Hrvaška. Uvoz žaganega lesa iglavcev je z izjemo leta 2017 manjši od izvoza (v zadnjih petih letih v povprečju 650.000 kubičnih metrov), 75 odstotkov količine smo lani uvozili iz Avstrije.

Izvoz in uvoz lesnih kompozitnih plošč sta stabilnejša. Do leta 2015 je bil izvoz praviloma večji od uvoza, saj smo v tem času še imeli delujočo tovarno ivernih plošč. Od leta 2016 pa uvoz v povprečju znaša 286.000, izvoz pa 228.000 kubičnih metrov. 

V zadnjih petih letih smo uvozili največ iverne plošče (povprečno 65 odstotkov), izvozili pa največ vlaknene plošče (povprečno 66 odstotkov v zadnjih petih letih). Večina proizvodnje rezanega furnirja se opravlja kot storitev za kupce v Evropski uniji, pravijo na kmetijskem ministrstvu – celotna proizvodnja furnirja v Sloveniji je leta 2020 znašala dobrih 19.000 kubičnih metrov.

'EU postaja nabirka kitajskih interesov'

Največ okroglega lesa izvozimo v Avstrijo, okoli 600 tisoč kubičnih metrov. Čeprav se se izvoz okroglega lesa v obdobju 2019–2021 zmanjševal, pa se povečuje izvoz na Kitajsko. Leta 2020 je Kitajska predstavljala 10-odstotni delež držav uvoznic okroglega lesa iz Slovenije. 

Za primerjavo: leta 2018 je ta delež znašal le en odstotek. Po ocenah Gozdarskega inštituta Slovenije se bo ta delež leta 2021 gibal okrog 8 odstotkov, izvozili naj bi okoli 100 tisoč kubičnih metrov okroglega lesa listavcev. 

Ranc pravi, da izvoza v okviru Evropske unije ne moremo omejiti, čeprav se mu zdi nespametno, da hlode izvažamo. "Lahko se omeji z drugimi ukrepi – transport bo obdavčen s kuponi za CO2, kar potem indirektno vpliva na podražitev transporta in domača predelava postane bolj ekonomična." Z uvedbo ekoloških taks bi bili možni tudi drugi ukrepi. "Veliko stavimo na zeleno davčno reformo, denimo na obdavčenje produktov, ki prispevajo k izpustom CO2. Ne bo več ekonomično izvažati hlodovino." Kot pravi Ivan Novak iz Gozdarstva Grča, smo vsi polni besed o slovenskem lesu in domači predelavi, potem pa pridejo kupci iz Avstrije, v zadnjem času pa predvsem Kitajski kupci, ki si lahko privoščijo višje cene odkupa hlodovine. "Kitajski kupci so še posebej agresivni, saj si cene (ki so bistveno višje) lahko privoščijo, ker imajo relativno nizko ceno pomorskih voznin do svojih luk na Kitajskem, predvsem po svojih ladijskih prevoznikih. Kitajska je postala prevladujoča v EU (predvsem na Češkem, Slovaškem in v Nemčiji), kjer so tudi s pogodbami vnaprej pokupili enormne količine hlodovine."

Dodaja, da so Kanada in ZDA prepovedale izvoz hlodovine iz države, Rusija je to naredila v začetku letošnjega leta – prepovedala je izvoz neobdelanega ali grobo obdelanega lesa iglavcev in plemenitih listavcev. "EU pa postaja 'nabirka' kitajskih interesov. V EU so delno prepoved že uveljavili na Hrvaškem in v Romuniji. Avstrijci pa so se prilagodili in postavili ali kupili celotne komplekse, predvsem v Romuniji. Mi pa niti svojega ne znamo zaščititi, da ne govorim o investicijah v tej panogi v tujini, ki jih praktično ni."

Slovenske žage niso konkurenčne avstrijskim

Po številu pri nas prevladujejo majhni žagarski obrati in žage so zelo razdrobljene po Sloveniji. Prevladuje predelava iglavcev, zelo malo žag se ukvarja z razrezom listavcev – tako je pokazal popis žagarskih obratov, ki so ga naredili na Gozdarskem inštitutu. Po mnenju Nike Krajnc nimamo zelo močnih obratov, primerljivih z Avstrijo in Nemčijo, ki bi predelali pol milijona kubičnih metrov. Največja žaga pri nas predela okoli 100.000 kubičnih metrov. "Ta razdrobljenost je ena od konkurenčnih slabosti naših žag." 

Enako meni Miha Humar: "Na vseh področjih so žage težko konkurenčne avstrijskim, ki so zelo modernizirane in avtomatizirane ter dosegajo veliko boljše vrednosti in količinske izkoristke."  Ocenjuje sicer, da Slovenija na tem področju že napreduje, in izpostavlja podjetje Solis iz Straže, ki je naredilo kvalitativen in kvantitativen preskok v predelavi lesa. V Solisu izvozijo 90 odstotkov svojih izdelkov, ker – kot pravi direktorica Kaja Zoran – je Slovenija relativno majhen trg za njihove produkte. Želijo si nižjih davkov, manj birokracije, npr. pri pridobivanju gradbenih dovoljenj, in hitrejše postopke državnih organov, ko gre za nove projekte. "Če bi vse skupaj omogočili, bi bile subvencije nepotrebne."

Humar dodaja, da so bile na določenih področjih tudi slabe poslovne prakse in zamiki pri plačevanju. "Takrat so se lastniki gozdov obrnili na trgovce, ki so jim denar ponudili takoj, in potem je te prakse zelo težko prekiniti. Vsi smo navajeni nekih utečenih tirnic – tako kot nam je težko zamenjati banko, je težko zamenjati trgovca, s katerim posluješ."

V Gozdarstvu Grča, ki se ukvarja tudi z razrezom hlodovine, pravijo, da bi morala država postaviti osnovne pogoje in možnosti za vzpostavitev primarne predelave lesa, vse ostalo pa bi uravnaval trg sam oziroma stanje na njem. "Subvencije in pomoč države so vsekakor potrebne in tudi dobre, vendar le v določeni meri. Preveč subvencij in njihova stalnost namreč ne pomeni nujno razvoja panoge. Na subvencije in na razne ostale pomoči se preveč navadi in potem se s tem v resnici financira tekoče poslovanje, ne pa razvoj produktov in potrebnih investicij. Pogojevanje in delitev na nekakšne regionalne centre primarne predelave lesa po vzoru pokrajin tudi nista smiselna, saj mora biti financiranje vezano predvsem na dobavno verigo. Transport hlodovine namreč povečuje stroške vhoda surovine in tudi slabo vpliva na okolje." 

Kako zagnati 'slovensko zgodbo', pa je v tem trenutku težko reči, meni Ivan Novak, saj je vse skupaj preveč razpršeno, kapacitete za predelavo hlodovine na posamezni žagi pa so relativno majhne. V Avstriji na primer šesta žaga po velikosti letno predela 600.000 kubičnih metrov hlodovine, ostale imajo čez en milijon kubičnih metrov predelave, v Sloveniji pa samo ena žaga dosega cca. 200.000 kubičnih metrov hlodovine. Grča okoli 90 odstotkov svojih izdelkov izvozi, večina gre po luškem tranzitu, to je čez Luko Koper, Trst in Reko. Ostalo pa gre čez Hrvaško, Madžarsko in Italijo. 

Cilj: izdelki z večjo dodano vrednostjo

"Če bi recimo vso hlodovino, ki jo zdaj izvažamo, sami predelali v izdelke, kot je lesena hiša, to pomeni pol milijarde evrov dodane vrednosti. Če to delimo s 50.000 evri dodane vrednosti na zaposlenega, je to 10.000 delovnih mest. V Sloveniji je to trenutno znanstvena fantastika," menijo v Lumarju.

Dobro oblikovani in tehnološko napredni izdelki, ki jih konkurenca ne more takoj posnemati, pa so tisti, ki ustvarjajo pravo dodano vrednost, še dodajajo. "Danes stane kubični meter hlodovine okrog 100 evrov, kubični meter desk 300 evrov, kubični meter dolžinsko lepljenega lesa 450 evrov, kubični meter tega lesa v končnem izdelku (hiši) pa 1250 evrov. Šele ko les vgradimo v hišo, dobimo končni izdelek v vrednosti od 250.000 do 500.000 evrov. To je torej končni cilj – iz hloda dobiti pravo vrednost." V Lumarju so prek družbe iQwood povezali celotno slovensko lesnopredelovalno verigo – od hloda do končnega izdelka. Letos načrtujejo, da bodo iz približno dva tisoč metrov slovenske hlodovine proizvedli okrog tisoč kubičnih metrov križno mozničenega konstrukcijskega lesa, v prihodnjem letu pa želijo to količino potrojiti, kar pomeni, da bi lahko zgradili od 50 do sto objektov.

Tudi v Lipu Bled vidijo prihodnost v povečanju deleža predelave lesa v produkte z višjo stopnjo obdelave in večjo dodano vrednostjo ter čim večjem deležu izdelkov, prodanih končnemu kupcu. "Če les samo razžagamo ali pa izvažamo hlode, potem bodo drugi imeli koristi, mi pa bomo nazaj kupovali te produkte."

Humar meni, da moramo spodbujati oba vidika, kvalitativnega in kvantitativnega. "Visokokakovosten les znamo dobro izkoristiti, iskati pa moramo še rešitve, kako zagotoviti pogoje za uporabo manj kakovostnega lesa, ko gre za množičnost izdelkov. Dobro oblikovani izdelki pa so zelo pomembni za prepoznavnost panoge in promoviranje, kar potegne za sabo vse ostalo."

 "Za nas ni dovolj hlod ali deska, to verigo predelave moramo podaljšati do izdelkov z večjo dodano vrednostjo," pove Ranc. Kot pravi, bomo zato dali večji poudarek pohištveni industriji, okoljskim vidikom, predvsem pa lesu kot industrijskemu materialu, ne energentu. "Kot energent je priporočljivo uporabljati le les, ki ni primeren za nadaljnjo industrijsko predelavo, in odslužen les." Les je po Rančevem mnenju edinstvena priložnost za Slovenijo.

Kakšno rešitev vidijo v eni izmed predelovalnic lesa, v Grči? Najprej je treba zagotoviti primerne pogoje in možnost predelave vsega lesa, ki ga posekamo v Sloveniji, razen viškov. "To pomeni direktna linija do nakupa surovine/hlodovine in direktna prodaja izdelkov s čim večjo dodano vrednostjo kupcem. V tej dejavnosti sta nujno potrebna 'poenotenje' ter obuditev tega, kar je bilo v bivši državi ponos Slovenije, in slovenskega lesa, kar je bil Slovenijales."

Oba, Krajnčeva in Humar, menita, da je zelo pomembno, da iz enega hloda dobimo čim več. "Če vzamemo za zgled Avstrijo – pravimo, da iz enega hloda ne dobijo 100 odstotkov, ampak 120. Tako iz hloda ne bomo dobili samo enega izdelka, ampak cel spekter izdelkov. Če hlod razdelamo na tramove, z njim zgradimo hišo, žaganje, ki nastane pri tem, predelamo v vlakna za lesno izolacijo, skorjo pa uporabimo za izdelavo pomembnih prehranskih dopolnil in iz tega imamo bistveno več kot samo eno desko." Če se osredotočimo samo na en izdelek in vidimo samo en način rabe, smo ekonomsko zelo težko konkurenčni, še dodaja Humar. Vse dele tega hloda moramo torej uporabiti za velik spekter izdelkov. 

Vodilni na področju lesenih gradenj

Že danes smo vodilni na področju lesenih gradenj – tukaj smo med proizvajalci hiš in nenazadnje tudi pri strojni opremi praktično vodilni v svetu, ocenjuje Ranc."Tu je naša velika prednost in priložnost, da te deske predelamo, recimo v lepljene plošče, in to anomalijo, ki se žal dogaja – deska gre v Avstrijo in se tam zlepi v križno lepljeno ploščo – odpravimo." Dodaja, da smo zelo dobri tudi v proizvodnji lesenega stavbnega pohištva, pri drugih pohištvenih izdelkih pa je še precej prostora. Imamo več proizvajalcev lesenega interjerja za jahte, avte in ladje, v Sloveniji so tri ali štirje proizvajalci vrhunske opreme. Med njimi je Bobič Yacht Interior iz Novega mesta, mizarsko podjetje s skoraj 60-letno tradicijo. Imamo tudi svetovno znanega opremljevalca hotelov, ki izvozi več kot 95 odstotkov in opremlja hotelske verige po svetu.

Najpogostejša dejavnost v lesnopredelovalni industriji – če upoštevamo število zaposlenih – sta sicer stavbno mizarstvo in tesarstvo, ki vključuje tudi montažne stavbe in zaposluje 2740 ljudi, beležijo na gospodarskem ministrstvu.

Kakšni so načrti MGRT-ja?

Dodatni cilji so doseči 30-odstotni delež lesa v vseh novih javnih stavbah, razvoj novih načinov uporabe lesa, povečanje števila zaposlenih v panogah, povezanih z lesom, in povečanje prodajne realizacije v lesni industriji na 2,5 milijarde evrov letno. 

"Lani smo namenili 8 milijonov evrov sredstev, iz naslednje evropske perspektive pa okrog 80 milijonov. To je začetni kapital, da privabimo domače in tuje investitorje, da investirajo predvsem v deficitarna področja – to so trenutno lesni kompoziti, križno lepljene plošče, profili in izdelki z večjo dodano vrednostjo. Premakniti moramo predelavo od hlodov do desk, pa tudi to ni dovolj, kajti če gre deska do Luke Koper in konča na Kitajskem, to ni smiselna strategija. Mi želimo te izdelke izdelati doma," pove Ranc.

Zagotoviti je treba dovolj finančnih sredstev za tehnološko posodobitev lesnopredelovalnih podjetij, menijo v Lesarskem grozdu. "Pomembno je zagotoviti tudi dobro podporno okolje, ki lahko podjetja podpre z izobraževanji ter razvojnimi in tržnimi dejavnostmi, še posebej v teh letih, ko digitalni in zeleni prehod zahteva ogromno sprememb. Finančno bo treba podpreti tudi te mehke dejavnike konkurenčnosti, ki so pogosto ključni za izrabo tehnologije in doseganje vrhunskih rezultatov."

V Slolesu ocenjujejo, da bi morali predelavi lesa nameniti 290 milijonov evrov za investicije – doseči je treba, da se bo les predelal doma, s tem pa se bo povečala dodana vrednost v celotni lesnopredelovalni verigi.