Les 'nafta' Skandinavije, v Avstriji zasebni lastniki na trgu kot eno

Po besedah dr. Mihe Humarja z Biotehniške fakultete se Finci dobro zavedajo, da je les njihovo resnično bogastvo, o njem pa lahko govorimo kot o nafti Skandinavije. V ta namen namenjajo obsežna javna in zasebna sredstva v raziskave in razvoj. "Danes na Finskem že komercialno iz lesa proizvajajo etanol, podjetje, ki to proizvaja, pa je lastnik bencinskih črpalk, ki lahko po celi Skandinaviji potem ta etanol tudi prodajajo. Država pa poskrbi, da je ta etanol konkurenčen etanolu iz Brazilije, ki ga pridelujejo iz sladkornega trsa."

Finska hkrati velja za najbolj gozdnato državo v Evropi. Po podatkih Eurostata 66 odstotkov površja države prekrivajo gozdovi, po ocenah finskega kmetijskega ministrstva pa je ta odstotek še nekoliko višji – 75 odstotkov. Gozd je eden od prevladujočih elementov finske narave in njene raznolikosti, predelava lesa pa je bila tudi ena od podlag finske industrializacije. 

Danes je skoraj tri milijone hektarjev finskih gozdov zaščitenih ali v omejeni rabi, kar predstavlja 12,6 odstotka vseh gozdnih površin. Zaradi naravnih danosti, malo toplih mesecev in malo sončne svetlobe v finskih gozdovih prevladujejo štiri vrste dreves. To so norveška smreka, beli bor, puhasta in srebrna breza. 

Papir in karton najpomembnejša izvozna produkta

Največja uporabnika lesa na Finskem sta papirna in žagarska industrija. Leta 2020 so na Finskem proizvedli 4,5 milijona ton papirja in 3,7 milijona ton kartona. Proizvodnja papirja sicer v zadnjih letih upada. Leta 2019 je v državi delovalo 69 obratov za proizvodnjo celuloze, kartona in papirja, v tej nordijski državi pa imajo sedež tudi tri velike mednarodne korporacije. To so Stora Enso, UPM in Metsä Group. 

Finski papir in karton uvaža tudi Slovenija. Po podatkih SURS-a smo leta 2020 iz Finske uvozili za 5,7 milijona evrov papirja in kartona. Največ papirja, v vrednosti skoraj 200 milijonov evrov, uvozimo iz Avstrije. V Sloveniji ima sicer papirništvo večstoletno tradicijo, v 19. stoletju pa je bilo nosilec industrializacije. Večina papirnic je bila privatiziranih, ena od teh je tudi krški Vipap, ki je v češki lasti, trenutno pa je v postopku prisilne poravnave. 

Tako finski kot slovenski papir kupuje podjetje Europapier Alpe, ki posluje v Sloveniji in je del mednarodne skupine Europapier v avstrijski lasti. Gre za največjega trgovca s papirjem v srednji in vzhodni Evropi ter Rusiji. Kot pravijo v podjetju, so slovenski papirji in kartoni konkurenčni in po kakovosti parirajo ostalim evropskim proizvajalcem. Če je bila proizvodnja celuloze nekoč bolj obremenjujoča za okolje, je današnja sodobna proizvodnja energetsko neodvisna, podjetje pa obžaluje, da smo v Sloveniji že pred davnimi leti zaprli proizvodnjo celuloze v Krškem. "Še vedno pozabimo na dejstvo, da se za proizvodnjo celuloze uporablja večinoma manj kakovosten les in je tako rekoč papirna industrija čistilec ali metla gozdov," dodajajo.

Na začetku pandemije so trgovci s papirjem v Evropi beležili izreden padec prodaje, lansko leto je trg okreval, povpraševanje pa je tako kot v drugih panogah preseglo ponudbo. Zaradi višjih cen surovin, emisijskih kuponov, energentov in logistike na eni in povečanega povpraševanja na drugi strani so se lani znatno zvišale cene papirja in kartona. Kot pojasnijo v Europapierju, je na povečano povpraševanje v zadnjih letih vplivalo tudi zaprtje nekaterih tovarn, kar je pomenilo zmanjšanje proizvodnje. Pred pandemijo se je namreč poraba papirja zmanjšala, veliko tovarn se je znašlo v težavah, kar se je pokazalo v prestrukturiranju proizvodnje ali njihovih zaprtij. Od leta 2017 do leta 2022 so se tako evropske kapacitete proizvodnje grafičnih papirjev zmanjšale za slabih 10 milijonov ton.   

Skoraj 14 odstotkov prebivalcev Finske ima v lasti gozd

Tako kot v Sloveniji je tudi na Finskem večina gozdov v zasebni lasti. Zasebnih lastnikov je približno 620.000, skupaj pa imajo v lasti 344.000 gozdnih posesti. Skoraj 14 odstotkov prebivalcev Finske je lastnikov gozdov. 

Gozdovi, ki so v lasti posameznikov, so pogosto podedovani od prejšnjih generacij. Iz tega razloga je finsko gozdarstvo pogosto označeno kot družinsko. Devet odstotkov gozdov je v lasti zasebnih gozdarskih oziroma lesnopredelovalnih podjetij. 

Korenine finske gozdne politike segajo v 19. stoletje, ko je v državi vladala velika zaskrbljenost nad stanjem gozdov. Gozdni viri so hitro upadali zaradi metod sečnje, ki so se osredotočile predvsem na sečnjo večjih dreves in nabiranje drv. Leta 1886 je bil nato sprejet Zakon o gozdovih, ki je prepovedal uničevanje gozdov. Zakon je določal, da mora lastnik gozda po sečnji v določenem roku zagotoviti rast novega gozda, ki bo nadomestil posekanega. Pomemben ukrep je bil izveden tudi  v 20. letih prejšnjega stoletja, ko so kmetom zakupnikom velikih posestev omogočili odkup njiv in gozdov, s katerimi so gospodarili. Tako je nastalo finsko družinsko gozdarstvo. 

Cilj pogozdovanja je povečati donos najbolj dragocenega okroglega lesa v gozdu. Tega nato v žagah predelajo v vezane plošče in deske, uporabljajo se na primer za izdelavo pohištva ali konstrukcijski les. 

Tanjša drevesa so surovina za proizvodnjo celuloze. Sekanci, ki so stranski produkt žag, pristanejo v tovarnah celuloze, saj so dober material za papir in karton. Žagovina, ki jo proizvajajo žage, se uporablja v proizvodnji plošč ali za proizvodnjo energije. Tovarne celuloze z žagami ne tekmujejo za surovine. Sekanci, ki so stranski produkt pri obdelavi lesa v žagah, so nepogrešljiva surovina za proizvodnjo celuloze, medtem ko prodaja sekancev predstavlja pomemben vir prihodkov žag.  

V državni lasti 26 odstotkov finskih gozdov, skoraj polovica je zaščitenih

Na Finskem država upravlja 26 odstotkov gozdnih in vodnih površin ali 12,6 milijona hektarjev, in sicer preko državnega podjetja Metsähallitus, ki zaposluje okoli 1200 ljudi. Med ključne naloge državnega podjetja spadata upravljanje z zaščitenimi površinami in dobava lesa gozdarski industriji. 45 odstotkov državnega gozda je zaščitenega. 

Delež produktivnih gozdnih zemljišč v lasti družin in posameznikov je višji kot v lasti drugih skupin, saj se zemljišča v državni lasti in delno tudi v lasti podjetij nahajajo večinoma na manj produktivnih območjih na severu in vzhodu Finske. Lesna industrija tako od zasebnih lastnikov gozdov kupi kar 80 odstotkov domačega lesa. Država tudi subvencionira gospodarjenje z gozdovi, ki ga opravljajo zasebni lastniki, cilj pa je ohraniti stalno rast in zdravje finskih gozdov. 

Odgovornost državnega podjetja je upravljanje in uporaba območij na način, ki v največji meri koristi finski družbi. Upravljanje z državnimi gospodarskimi gozdovi je naloga gozdarske družbe v popolni lasti Metsähallitusa, upravljanje in uporaba naravnih rezervatov pa je naloga hčerinskega podjetja Parks and Wildlife Finland, ki upravlja z zakonsko zaščitenimi območji. 

Metsähallitus letno proda okoli šest milijonov kubičnih metrov lesa. To je približno 5 do 10 odstotkov celotne količine lesa, ki jo potrebuje finska gozdarska industrija. Največji kupci so velika finska podjetja, ki proizvajajo celulozo, papir in žagane izdelke. Državno podjetje dobavlja les na več kot 100 dobavnih mest, nima pa lastnega predelovalnega obrata. Na trgu podjetje proda največ celuloznega lesa (60 odstotkov celotne količine) in hlodovine. Elektrarnam prodaja štore, ostanke sečnje. Les prodajajo na podlagi dolgoročnih pogodb, sklenjenih posamično s ključnimi kupci. 

V gospodarskih gozdovih v državni lasti sečnjo in prevoz lesa izvajajo zasebni izvajalci, ki upravljajo z gozdnimi stroji in tovornjaki. Obseg in stanje gozdov finska vlada spremlja že vse od 20. let prejšnjega stoletja. Če so v preteklosti gozdni viri zaradi metod sečnje upadali, pa danes rast finskih gozdov že presega sečnjo – gozdovi rastejo 40 odstotkov hitreje, kot se izrabljajo. 

Avstrija – zasebni lastniki kot eno 

Slovenska severna soseda Avstrija je v primerjavi s Finsko in Slovenijo manj gozdnata. Gozdovi prekrivajo 46,2 odstotka celotne površine države oziroma pol hektarja na prebivalca. 

Okoli 145.000 zasebnih lastnikov gozdov v Avstriji upravlja z 80 odstotkov vseh gozdnih posesti v državi ali 2,6 milijona hektarjev. V zadnjih desetletjih so se v kmetijstvu in gozdarstvu v Avstriji zgodile večje strukturne spremembe. Število kmetij vztrajno upada, razlogov za to pa je več. Zmanjšujejo se predvsem tradicionalne vezi med gozdno posestjo in kmetijskim podjetjem, vse več prebivalcev se seli v urbana območja. Prebivalci so manj tesno povezani z gozdom in posledično med njimi vlada manj zanimanja za delo v gozdovih. 

Model organiziranosti lastnikov gozdov v naši severni sosedi sloni na dolgoletni tradiciji ustanavljanja društev in združenj, ki so do danes večinoma prerasla že v podjetja. Ta so med največjimi ponudniki lesa v lesnopredelovalni industriji. Slednja je izvozno usmerjena in ena tistih, ki zaposluje največ ljudi v državi. 

Po besedah Nike Krajnc iz Gozdarskega inštituta Slovenije se zasebni lastniki v Avstriji povezujejo, kar poveča tudi njihovo pogajalsko moč na trgu. Eden od primerov je Avstrijska Štajerska, kjer je društvo lastnikov gozdov ustanovilo svoje podjetje. Člani društva preko podjetja nato prodajajo svoj les, hkrati pa imajo boljša izhodišča pri večjih žagah in si že vnaprej izpogajajo boljše cene. "Če bi pa prišel lastnik sam z nekaj kubiki, pa ga žaga verjetno sploh ne bi sprejela," poudarja. 

V krovno interesno organizacijo Združenje lastnikov gozdov Avstrije je vključenih več kot 66.000 zasebnih lastnikov gozdov. Namen združenja lastnikov je predvsem izboljšati tržni položaj članov, zastopanje lastnih interesov na državni ravni in zagotavljanje dobave lesa industriji. Na avstrijskem Štajerskem so lastniki že leta 2002 ustanovili podjetje za sečnjo in spravilo lesa Forstservice, ki se je tri leta kasneje preimenovalo v Waldverband Steiermark. Lastniki gozdov prek združenja letno prodajo okoli milijon kubičnih metrov lesa, podjetje pa nudi med drugim tudi bančne garancije in zavarovanja v primeru finančnih težav kupcev lesa. 

Avstrija slovi tudi po dobro razviti žagarski industriji, ki jo predstavlja okoli 1000 podjetij, večina pa je v rokah družin. Po besedah dr. Mihe Humarja so v Avstriji naredili veliko na področju primarne predelave lesa, posodobili so žagarske obrate in danes je gozdno-lesno predelovalna industrija v Avstriji na drugem mestu za turizmom po prihodkih in zaposlenosti. Na ta način jo tudi spodbujajo. Lastniki gozdnih posesti in lesarji so med seboj tesno povezani, skupaj vlagajo v promocijo, od vsakega prodanega kubičnega metra lesa pa odvedejo določen odstotek sredstev za promocijo in raziskave. "Rezultat 15 ali 20 let trdega dela je to, kjer so prisotni danes."

Avstrija velja za eno najpomembnejših svetovnih izvoznic žaganega lesa, znani so tudi po proizvodnji sekancev, gradbenemu lesu, pohištvu, pomemben segment pa predstavlja tudi proizvodnja celuloze in papirja. 

"Če vzamemo za zgled Avstrijo, vidimo, da iz enega hloda ne dobijo 100 odstotkov, ampak 120 odstotkov. To se moramo v Sloveniji naučiti. Hlod ne pomeni, da bomo dobili samo en izdelek iz njega, ampak cel spekter izdelkov. Če se osredotočimo samo na en izdelek, vidimo samo en način rabe, zato smo ekonomsko zelo težko konkurenčni," še dodaja Humar.