Ima država pravico, da nam govori, kako bomo živeli?

Sladke pijače in sladkarije niso zdrave, prav tako slani prigrizki in hitra prehrana ne. Alkohol škoduje zdravju … To je le nekaj trditev, ki jih najverjetneje večina med nami dobro pozna in se zaveda, da so resnične. Tema, ki je pogosto tudi na dnevnem redu medijev. A kljub temu si še vedno z užitkom privoščimo čokolado, čips, Coca Colo, pivo. Da bi zmanjšali te škodljive razvade, bi v naše odločitve rada posegla tudi država. Pa bi bilo to upravičeno, se res o svojem življenju ne znamo odločati sami?

Inštitut za svobodno kritiko Libertas opozarja, da smo v Sloveniji v zadnjem obdobju na vse več področjih priča vedno radikalnejši regulaciji države. Menijo, da nam država narekuje, kako živeti, in nam ne dopušča, da o svojem načinu življenja odločamo sami. "Začnemo lahko že pri licenciranih poklicih. V Sloveniji je trikrat več reguliranih poklicev kot v povprečni državi Evropske unije. Ali res rabimo na primer posebno licenco za knjižničarje? Kaj to pomeni, če knjižničarji ne bodo imeli posebne izobrazbe, nam bodo dali napačno knjigo? Poleg tega imamo zelo rigidno delovno-pravno okolje na področju zaposlovanja in odpuščanja novih delavcev. Pri nas delavca ne moraš odpustiti, če ga ne potrebuješ več," je svoje nestrinjanje z državno regulacijo izrazil predsednik inštituta Libertas Aleš Šarabon.

Kot tretji primer vmešavanja države je Šarabon izpostavil uvedbo zdravstvenih opozoril, ki naj bi vplivala na to, da bi manj pili, jedli in uporabljali zdravju škodljive izdelke. "Ti cilji so sicer plemeniti, a posegajo v našo svobodno odločitev in voljo, kaj bomo uživali in kaj bomo počeli," je prepričan. V resnici pa se zdi, da takšni posegi na koncu zgrešijo dober namen in cilj, da bi bili bolj zdravi, da bi bilo manj odvisnosti, da bi se več gibali ...

Marjan Batagelj, predsednik Kluba slovenskih podjetij in direktor Postojnske jame, ima občutek, da državne regulacije dajejo občutek, kot da si z njimi nekdo išče delo. "Regulacija je potrebna, kadar je logična in enostavno razumljiva. Te regulacije pa so take, da potrebujejo interpretacijo na stotih straneh. To ljudje, državljani, podjetja enostavno ne razumemo." Strinja se, da se na primer prepove pitje alkohola na javnem mestu. "Taka regulacija je namreč razumljiva vsem in bi jo vsi podprli. Drugo pa je, ko se regulacija dotakne stvari, ki omejujejo gospodarski razvoj."

Država se po Batageljevem mnenju omejitev loteva "ad hoc" – enostavno sprejme predlog in reče, tega ne bo. "In kaj dobimo? Imamo ukrep, ki ga država ne zna nadzirati. Izvede enodnevne akcije in na koncu ugotovi, da je vse narobe, čeprav je narobe že vrsto let." Batagelj problem vidi v tem, da se država problemov ne loti sistemsko. Torej, da bi postavila celoten sistem – od prepovedi, preventive, da naj se nekaj ne dogaja, do nadzora. "Država gre le v en poseg, naj se to ne dela, potem pa niti ne veš, kako."

'Pretirane regulacije peljejo v svoje nasprotje'

V inštitutu Libertas menijo, da ne rabimo države, da bi nam govorila, ali lahko pijemo alkohol in kakšno hrano lahko uživamo. Ne strinjajo se, da bi za sladke in alkoholne pijače, sladkarije, slane prigrizke, hitro prehrano uvedla zdravstvena opozorila in enotno embalažo. Kar bi preprosto pomenilo, da bi bili na primer Cocta in Coca Cola pakirani v enake steklenice ali čokoladi Gorenjka in Milka v enako embalažo. Prepričani so, da se je vsak polnoletni posameznik sposoben odločiti, kaj želi početi in točno ve, kaj ni dobro za njegovo zdravje. Za mladoletne osebe pa so odgovorni starši ali skrbniki. Mnoge raziskave so namreč pokazale, da državna regulacija ne doseže želenega učinka. Šarabon je kot primer navedel Dansko, ki je poskušala uvesti davek na maščobe, saj so ugotovili, da gospodinjstva pri kuhi uporabljajo preveč maščob. Država je torej razsodila, da je treba to navado prebivalcev spremeniti – omejiti uživanje maščob. Zaradi davka se je zvišala cena masla, kar je najbolj prizadelo finančno najšibkejše sloje.

Tudi Batagelj meni, da regulacije, ki posegajo v življenjski slog ljudi, vodijo v svoje nasprotje. "Postaviti moraš jasna in enostavna pravila. Njihova pravila pa so taka, da se na primer končajo na določitvi, kakšna naj bo embalaža izdelka, kar pa ni bistveno," je opozoril.

Kaj torej državne omejitve pomenijo za naša življenja, kdo je najbolj na udaru? Smo to potrošniki, podjetja, multinacinalna podjetja ali na koncu celo država sama? Šarabon meni, da vsi. Škodi industriji, posebno določenim vejam. Na njih se namreč vrši pritisk. "Na ravni Evropske unije se pripravljajo ukrepi, ki bi omejili uživanje alkohola in sladkorja. Uvedli bi enotno embalažo za alkoholne pijače in sladkarije ali posebne dajatve na sladkor in maščobe," je povedal. Kaj bi enotne embalaže pomenile za poslovni svet? Kaj bi pomenilo, če bi bili vsi flipsi ali piškoti zapakirani v enake škatle, vsi viskiji v enake steklenice, bonboni v enake vrečke? To pomeni, da bi izginile blagovne znamke, v katere so podjetja dolgo vlagala – na samo denar, ampak tudi svoj čas in znanje. "Po drugi strani pa smo na udaru tudi potrošniki, saj je s tem kratena naša pravica do izbire," je prepričan Šarabon.

Še posebej imajo zaradi regulacije lahko težave manjša podjetja in sicer takrat, ko so sankcionirana. Zato Batagelj opozarja: "V nekem trenutku se mora to ustaviti, če ni nujno potrebno."

Kljub temu, da nekateri strokovnjaki za marketing, na primer Aljoša Bagola, menijo, da vse ne sme biti v prid kapitalizma, ker nekatera podjetja to neetično izkoriščajo,  pa se postavlja vprašanje, kje je meja, ko si država lahko privošči poseg v naše vsakdanje življenje. Kot pravi Bagola, država namreč največkrat želi zdraviti simptome, ne odpravlja pa resničnih vzrokov. "Za vse sladke pijače bi rada uvedla enotno embalažo ali na njih nalepila opozorilo "tihi ubijalec". V resnici pa bi se morala vprašati, zakaj je to problem, zakaj mladi popijejo preveč sladkih pijač," je prepričan.

Šarabon meni, da ni vloga države, da za nas skrbi kot "mamica", nas drži za roko in nas vodi skozi vse naše odločitve. Ravno na ta način bi ljudje lahko postali bolj dovzetni za morebitne manipulacije, katere podjetja uporabljajo, da bi pritegnila našo pozornost in da bi kupili prav njihov izdelek. Verjame, da se je vsak posameznik sposoben odločiti, kaj želi. "Če sem sam odgovoren za svoje odločitve, bom zelo dobro premislil, kaj počnem," je povzel. Seveda ostro obsoja podjetja oziroma korporacije, ki namerno zavajajo potrošnike, vendar je prepričan, da smo načeloma zelo dobro obveščeni, kaj je dobro za nas in kaj nam škodi. "V preteklosti smo naredili raziskavo in ljudje so se zavedali škodljivosti maščob, sladkorja in alkohola, pa so se vseeno zavestno odločili, da bodo te stvari uživali. Ali torej res potrebujemo neka dodatna zdravstvena opozorila na izdelkih?" se sprašuje Šarabon.

Država bi rada prevzela vlogo staršev

Eden od primerov regulacije je, ko je naša država julija 2016 pripravila prehranske smernice za oblikovanje pravil ravnanja za zaščito otrok pred neprimernimi komercialnimi sporočili. V dolgem elaboratu je ministrstvo za zdravje postavilo cilj, da je potrebno omejiti trženje živil, ki škodijo zdravju otrok. V nadaljevanju so jih celo našteli. "Čokolada in bonboni, energijske tablice, sladki prelivi in deserti, sladki piškoti, pecivo, kolači, drugi sladki pekovski izdelki in suhe mešanice za njihovo pripravo, energijske pijače, sladoledi, smetana in maslo" so sovražniki otrok, za katere država predlaga, naj se ne spodbuja njihovega uživanja. Ali je smiselno, da se država vmešava v vzgojo otrok? Gre lahko tako daleč, da prevzame tudi to vlogo? Šarabon meni, da ne. "To je naloga, dolžnost in tudi pravica staršev. Na njih je, da premislijo in se odločijo, kako bodo dosegli, da bo njihov otrok zdrav." A ob tem je poudaril, da ne zagovarja, da ne bi smele države regulirati ničesar. Smiselno in prav se mu na primer zdi, da otroci ne smejo kupovati alkohola do 18. leta.

Kar bode v oči je, da ima država občutek, da nas mora vedno bolj opozarjati, da bomo zares vedeli, kaj je škodljivo. "Potem, ko ugotovijo, da to ne deluje, da še vedno želimo posegati po 'nezdravih' stvareh, bi jih na koncu že radi prepovedali. Poleg tega bi še dvignili davke, zato da bi imeli še manj želje, da bi jih kupili. In s tem nam dejansko omejujejo svobodo," je prepričan Šarabon.

Država nas k odpravi slabih navad ne spodbuja z dobrim, ampak s "palico", in to je tisto, na kar opozarjajo v Inštitutu Libertas. Ne nasprotujejo vsem regulacijam, ampak temu, da se prepoveduje vse povprek. Pretirana regulacija ne vodi nikamor in lahko prinese nasprotne učinke. Država bi zato po njihovem mnenju morala polnoletnemu državljanu dopustiti, da sam odloča, kako bo živel in kaj bo jedel. "Za izboljšanje zdravja ljudi in za zmanjševanje tveganja pojava kroničnih bolezni, ki so povezane z nezdravim življenjskim slogom, pa naj država ukrepa tam, kjer je to najbolj učinkovito in smiselno. To je izobraževanje," predlagajo v Libertas.

Batagelju se kljub dolgoletnim izkušnjam v podjetništvu še vedno zgodi, da je zaradi birokracije zmeden. "Birokrati niso življenjski in ne vedo, kaj to potegne za sabo, ko moraš nekaj implementirati v prakso. Ko jih vprašaš, kaj predlagate, ti povedo, kaj piše v predpisu, ko so na terenu, pa ti ne znajo povedati, kako nekaj hitro odpraviti. Rečejo ti, da je to vaš problem. A to ni res! Če si nekaj predpisal, potem mi tudi povej, kako naj to speljem do konca," je zaključil.