Na lovu: 'Če nisi prepričan, odloži puško'

Ko se z Valentino Šmid srečamo pred lovskim domom njene lovske družine Bohor, mi v hipu postane jasno, da je moje mnenje o lovcih utemeljeno na stereotipih in da o tem nenavadnem hobiju ali raje rečeno poslanstvu ne vem prav veliko. Energična 23-letnica dolgih skodranih las z rdeče nalakiranimi nohti o lovstvu, za katerega jo je navdušil oče, za rubriko Vaš Svet v oddaji Svet na Kanalu A pripoveduje z iskrivimi očmi in nasmeškom: "Da sem se odločila biti lovec, ni bilo nič presenetljivega za moje doma. Namreč že ati me je kot malo punčko vedno vzel s sabo v gozd, mi je pokazal čar lovstva in me navdušil nad njim."

Med kramljanjem o njenih lovskih začetkih napolniva vedro s soljo in sedeva v njen avto. "Opravili bova obhod lovišča in mimogrede založili še solnice. Srnjad namreč spomladi potrebuje ogromno mineralov, zato bova kristale soli naložili v posebna stojala v gozdu, ko bo padal dež, bo to sol raztapljal, zataknila se bo v lesene zareze pod stojalom in srne bodo nato to lizale in dobile potrebno količino mineralov. S tem lovci tudi preprečimo tudi marsikatero smrt divjadi na cesti, saj srnjad na prehodu zime v pomlad ob cestah išče prav sol in pogosto konča pod kolesi avtomobilov," opisuje, medtem ko se voziva v osrčje gozda.

Takoj, ko je smela, je začela z zahtevnim postopkom uradnega pridruževanja lovski družini. Oddala je prošnjo, dodeljena sta ji bila dva mentorja, ki sta jo spremljala dve leti. "Potem te čaka izpit v domači lovski družini, nadaljuješ na lovski zvezi, kjer hodiš na predavanja iz kinologije, orožja, balistike, vse vrste divjadi spoznaš in seveda moraš nato znanje pokazati na precej zahtevnem izpitu. Na koncu pa te čaka zaprisega in podpis etičnega kodeksa," opisuje in naju že na začetku druženja pripelje do najbolj stereotipnega pripomočka vsakega lovca – puške. 

Na vprašanje, kako pogosto je morala pojasnjevati in utemeljevati dejstvo, da lovec ubije žival, odvrne, da prevečkrat. "Res si želim, da bi se to zmanjšalo. Želim si prikazati zgodbo lovstva celostno, pokazati, da je to, kar mi uplenimo, le nekaj odstotkov tega, kar delamo skozi vse leto," pripoveduje, medtem ko na enem od registriranih krmišč preverjava količine koruze in sena za divjad. "Že, ko si lovski pripravnik, se učiš varno rokovati z orožjem, opraviti moraš tudi psihološki test. Šele na podlagi tega lahko dobiš orožni list in kupiš orožje, a še vedno ne smeš samostojno upleniti živali – za to je treba opraviti še lovski izpit," razlaga. 

"V Sloveniji so določene lovne dobe in trenutno smo v sezoni lovopusta,"  še pojasnjuje. Pravila, katere vrste lahko lovijo, kdaj in koliko, določa zavod za gozdove in so zelo stroga. "Divji prašič je denimo vrsta divjadi, ki bi jo lahko lovili čez vse leto, ampak izključno samce, mladiče ter enoletne in odrasle merjasce. V nobenem primeru pa v tem obdobju ne smeš loviti samic, ker je velika verjetnost, da imajo nekje mladiče," nazorno pojasnjuje in se na vprašanje, kako jih na daleč ločiš, odzove z besedami: "Ključno je potrpljenje, opazovanje. Ko pride recimo divji prašič na krmišče, ga spremljaš. Nikoli ne streljaš največjega, ker ima ta v naravi najboljše možnosti za preživetje. Nikoli ne ustreliš mame, ker mladiči brez nje ne bi preživeli. In če nisi stoodstoten, puško odložiš. Nikoli ne streljaš na pamet, tudi če si skoraj prepričan, to ni dovolj. Lovec ne pride vedno s plenom domov. To ni in ne sme biti bistvo lovstva."

Mlada lovka je prepričana, da z upoštevanjem načrtovanega odstrela uravnavamo populacijo: "Če bi samo za eno leto nehali streljati, bi videli, kako bi bilo vse prenamnoženo in posledično bi se vse med seboj tudi križalo, nastal bi kaos, pojavljale bi se bolezni in preprosto bi bilo premalo prostora za tako številčno divjad." Tu je še vprašanje škode, ki jo povzročijo gozdne živali – njeno kritje je na plečih lovske družine, razen v primerih, ko jo povzročijo zavarovane vrste. "Se pravi, na primer, če škodo povzroči medved, jo krije država, če jo povzroči divji prašič, jo krije lovska družina. In lovci se res trudimo to škodo preprečevati, sodelujemo z lastniki, jim pomagamo zagrajevati njive. Kadar je na primer koruza najbolj mlečna, je povečan tudi lov na tistem območju," pojasnjuje razloge, zakaj je sploh treba loviti. 

Valentina gre v gozd vsaj štirikrat na teden, rada bi šla še večkrat, a ji trenutno to ne uspe. V Ljubljani namreč končuje študij gozdarstva. Že pri osemnajstih, ko je zaključevala Srednjo lesarsko in gozdarsko šolo v Mariboru, je bila izbrana za naj gozdarko leta. Po diplomi bi se rada vpisala še na magisterij, nato pa bi delala v gozdu – kaj točno, še ne ve, a nič hudega. Je namreč potrpežljiva, tega jo je, pravi, naučilo prav lovstvo. Lovec sme od blizu opazovati življenje v gozdu, ve za vsakega novega prebivalca, pozimi prvi gazi po neshojenem snegu, po poletnem dežju opazuje živali pri hranjenju in to je, sklene, bistvo lovstva.