Jeffrey Wigand, vrhunski kemik, ki se je postavil po robu neizmerno močni in bogati tobačni industriji, prvi, ki je razkril, da proizvajalci prav dobro vedo, kako škodljive so cigarete, in ne samo to, tudi, da dodajajo snovi, ki povečujejo odvisnost.
Florence Hartmann, kot novinarka francoskega časopisa Le Monde je poročala o vojni na Balkanu, potem je bila predstavnica za medije pri legendarni tožilki na haaškem sodišču za vojne zločine, Carli del Ponte. Ker je razkrila dokumente, ki so pokazali, kako so se zahodne države odločile za gnili kompromis in zadržale dokumente, ki so jasno dokazovali neposredno krivdo in vpletenost Srbije v pokol v Srebrenici, je bila obsojena na denarno in zaporno kazen.
James Wasserstrom, dolgoletni uradnik pri Organizaciji združenih narodov, je eden izmed prvih, ki je pokazal na korupcijo v lastnih vrstah, šlo je za misijo na Kosovu. Po razkritjih so se ga, kot je pripovedoval sam, kolegi iz lastnih vrst lotili prav neverjetno zlobno.
Ankica Lepej, bančna uslužbenka iz Zagreba, ki je medijem posredovala račun takratnega hrvaškega predsednika Tuđmana, na katerem je bilo ogromno neprijavljenega denarja. Za mano so razpisali tiralico kot na Divjem zahodu, pripoveduje.
Gre prav gotovo za ljudi, ki jim je skupen velik osebni pogum.
O žvižgačih smo poročali v naših oddajah, o nekaterih izmed njih tudi celovito v oddaji Preverjeno, v nekaj izmed na tisoče zgodb, ki smo jih ustvarjalci Preverjeno naredili v zadnjih 19 letih.
In v vseh teh letih smo seveda do nekaterih zgodb tudi sami prišli tako, da so se na nas obrnili žvižgači z različnih področij. Odlično in izjemno pomembno je, da se zdaj položaj žvižgačev ureja tudi z zakonom, toda za nas, ustvarjalce Preverjenega, je bilo varovanje virov že od nekdaj nekaj absolutno samo po sebi umevnega, eden temeljnih kanonov in postulatov našega dela.
Ko potem od nekod prileti obtožba, da naj bi izdali nekakšen vir, je prvi odziv seveda popolna osuplost, potem jeza in ogorčenje. Ko podrobno prebereš še utemeljitev, zakaj naj bi domnevno to storili, te morda tudi že popade prvi smeh in se sprašuješ, če se je morda avtorju teh obtožb nekoliko zamajala realitetna kontrola.
Stvar, o kateri želim podrobneje govoriti, pa je potem razmislek, kako in če sploh odgovarjati na takšne absurdne obtožbe.
Prvi odziv je seveda, da se ne boš odzval, zakaj bi se spuščal na to raven, zakaj bi z odgovorom sploh dajal pomen in na nek način tudi kredibilnost nekomu, ki si tega na nobenega izmed načinov ne zasluži. Ker je povsem jasno, da bi se vsak odgovor znova pogreznil v močvirje neresnic in novih nesmiselnih obtožb.
Zavedaš se tudi, da si morda samo kolateralna škoda pri obračunavanju z nekom drugim ali pa da gre za klasičen manever preusmerjanja pozornosti, v smislu, meni se res očita to in ono, ampak poglejte, drugi so še hujši od mene.
Torej si tiho, nenazadnje veš, da je to, da te kritizirajo, tudi blatijo, del novinarskega poklica. Misliš si, saj bodo tako ali tako bralci, gledalci na koncu sami videli skozi laži, prepoznali resnico in to je edino, kar šteje.
Pa vendar, ali je res tako? Ali je molk res še pravi način za odgovor novinarjem, ki to niso, manipulatorjem, ki se ne držijo niti najmanjših novinarskih kodeksov? Ki morda dobivajo plačilo za to, da ne razkrijejo umazanij, ki dobijo plačilo za umazano, lažnivo poročanje ali pa prijazno in naklonjeno, vse odvisno od plačila in želja naročnika? Pravi odgovor tistim, ki jim ustreza napad na integriteto drugih medijev, ki so del kampanje, kako načeti legitimnost medijev?
Mislim, da je v resnici skrajni čas, da spregovorimo tudi mi, da rečemo, dosti je! Če namreč slišiš neresnice, manipulacije vedno znova in znova, jim na koncu ljudje začnejo verjeti, tako se tudi nevarno začnejo premikati meje etičnih standardov.
In čeprav bi si človek, čisto tako zasebno, želel tistim, ki ga blatijo, sporočiti kaj, recimo, sočnega in krepkega, je seveda naš najboljši in pravi odgovor še vedno v našem vsakodnevnem, včasih težkem in mukotrpnem delu, v iskanju dejstev, njihovem preverjanju in na koncu poročanju o njih. Vem, nekaj, kar zveni kot preprosto, je pa verjetno težko razumljivo tistim, ki se v praktično zasebne namene igrajo in pretvarjajo, da so novinarji.
