Podobnim praksam smo lahko priča tudi v Sloveniji, ki je za izboljšanje njihovega položaja sprejela celo poseben zakon in jim pravno enakost zagotovila z ustavo. Vse to nikakor ni dovolj, da bi lahko dejansko živeli z enakimi pravicami, enakimi možnostmi in enako obravnavo.
Kolektivnemu neznanju o zgodovinskih migracijah in nastajanju narodov ter slepemu verovanju v najtrdovratnejše stereotipe se lahko zahvalimo za modernost, v kateri naprednejši in domorodni zavzemajo položaje pravičnih razsodnikov. Ti v dobri veri skrbijo za obstoj prave večinske družbe, zgrajene na pravih vrednotah izključevanja in diskriminiranja. Kako znotraj takšne skupnosti živijo nevidne Rominje? Njihovim težavam in izzivom – ki so posledica naših predsodkov in prepričanja v legitimnost diskriminiranja – ne posvečamo dovolj pozornosti.
Politika strahu v imenu razvoja?
Rominje so žrtev večplastne diskriminacije, ki so ji podvržene zunaj in znotraj svojih skupnosti: najprej so diskriminirane na podlagi svoje etnične pripadnosti, nato še na podlagi svojega spola. Kljub temu, da je približno 80 odstotkov Romov in Rominj nezaposlenih, je večina zaposlenih seveda moškega spola. Rominje se namreč spopadajo z realnostjo, ki jim jo kreirajo posledice zgodnjega poročanja, tradicionalna delitev dela pri skrbi za otroke, moški in starejši člani skupnosti ter visoko razvita kultura molka. Prav zadnja pomaga normalizirati nasilje na podlagi spola znotraj romske skupnosti in vsakdanjost neenake obravnave zunaj nje.
Analiza anonimnega vprašalnika, ki so ga med več kot sto pripadniki opravili v projektu NAPREJ (Na presečišču (ne)enakosti: opolnomočenje Rominj in romskih skupnosti za vprašanja enakosti spolov), je razkrila, da se Rominje ne soočajo zgolj s posledicami neenake obravnave v zasebnem prostoru, ampak tudi v javnem življenju. V oči bode veliko število sodelujočih v anketi, skoraj petina, ki niso prepričani, ali so že kdaj bili podvrženi tovrstni diskriminaciji.
Vsi skupaj, vključno z izvajalci ključnih javnih storitev, ki skrbijo za človekove pravice, bi morali onemeti tudi ob podatku, da bi le nekaj več kot 15 odstotkov sodelujočih ob doživljanju diskriminacije poiskalo pravno varstvo, zaščito in pomoč. Morali bi se vprašati, zakaj je tako, in temu primerno prilagoditi javne politike, strateške usmeritve in razvojne programe. Ob pobudah za opolnomočenje romske skupnosti je nujno treba vzporedno osveščati večinsko prebivalstvo o nedopustnosti institucionaliziranega rasizma in anticiganizma, saj predstavljata veliko prepreko.
Omenjena raziskava je potrdila še zakoreninjenost spolnih stereotipov. Ta je najbolj prisotna pri Romih z nizko ali nedokončano izobrazbo: skoraj polovica sodelujočih moških (49 odstotkov) se je strinjala s trditvijo "Za mlade moške je bolj pomembno, da se odločijo za izobraževanje in zaposlitev kot za mlade ženske". Več kot polovica moških (55 odstotkov) se je strinjala s trditvijo "Moški so boljši pri sprejemanju odločitev kot ženske"; s tem se ni strinjalo kar 80 odstotkov sodelujočih žensk. Prav tako se je več kot 43 odstotkov moških strinjalo s trditvijo "Sprejemljivo je, da se dekleta zgodaj poročijo in se ne izobražujejo", medtem ko se s tem ni strinjalo več kot 80 odstotkov žensk. Kaj lahko potemtakem Rominje praznujejo 8. aprila ter kaj točno lahko k temu prispevamo mi?
Od dvojke do zdravstvene oskrbe
Rominje, podobno kot 'civilke', ostajajo primarne skrbnice svojega potomstva. Gotovo otroke pospremijo čez prag izobraževalnega sistema v dobri veri, da bi jim izobrazba omogočila zaposlitev in lažje krmarjenje skozi življenje. Vendar se slednji vseeno srečujejo z različnimi praksami ohranjanja romske drugosti.
Romski otroci niso le grešni kozli za odklonska ravnanja znotraj razredov. Njihova pot do izobrazbe je marsikje še vedno otežena zaradi tako imenovane romske dvojke: to je najvišja možna ocena, ki jo dosežejo in s katero lahko napredujejo v višji razred. To je posledica zavestnega zniževanja standardov zanje, ki se kaže celo v drugačnih primerih testnih nalog, ki jih morajo pisati. Z dvojkami tako napredujejo v višje razrede, a brez ustrezno utrjenega znanja. To pomembno vpliva na osip pri šolanju, ko snov postaja vse težja oziroma ko se količina potrebnega znanja poveča.
V praksi romsko izključenost vidimo tudi v veliki neenakosti pri zdravju. Slovenski statistični podatki kažejo, da umirajo kar 22 let prej kot splošno prebivalstvo ter da je umrljivost otrok do petega leta starosti štirikrat višja kot pri enako starih slovenskih otrocih. Anketiranke, ki so sodelovale v prej omenjeni raziskavi, so večinsko omenjale neprimeren odnos zdravstvenega osebja do njih, kadar so iskale pomoč; da jim niso verjeli, da jih niso napotili na nadaljnje preiskave ali pa so jih enostavno odslovili iz svojih ordinacij. Kako so se ob tem počutile? "Žalostno, nemočno in čisto ničvredno."
Romi in Rominje, podobno kot podalpske domorodke in domorodci, seveda ne predstavljajo homogene skupine. Njihovih izkušenj ne smemo posploševati; odvisne so od različnih dejavnikov in okoliščin. A njihove prihodnosti ne bi smeli prepustiti sreči ali nesreči, v katero se rodijo, dobri roki pri izbiri šole, zdravniškega osebja ali naklonjenosti zvezd.
Ali bomo njihovo usodo mirno prepustili tistim, ki skrbno pazijo na to, kdo postanejo njihovi sosedje?! Ker jih je več in ker zgodovine ne jemljejo kot učiteljice, so glasni in lahko se odločijo, da nekaterih pač ne želijo blizu svojega dvorišča – ker so drugačni, ker bi lahko njihovi otroci slabo vplivali na njihove svetle upe ali ker ne govorijo njihovega jezika.
