Podobe, ki smo jim bili ob tem priča, so bile mešanica simbolično krvaveče (nekoč trdno konsolidirane) demokracije in bizarnih likov, podobnih tistim iz postapokaliptičnega filma Pobesneli Max 2. Trump je kmalu pozval izgrednike, naj prenehajo in naj se vrnejo domov, a se obenem ni mogel zadržati in je hitel poudarjati, da jih sicer povsem razume.
Nekateri komentatorji so s prstom pokazali na ta dogodek in vztrajali, da je z ameriško demokracijo, ki sicer po domnevah nekaterih razpada že desetletja (po mnenju spet drugih ZDA sploh niso, ali pa celo nikoli niso bile, "prava demokracija"), konec. Trdili so, da so ZDA doživele – ali pa da bodo kmalu prestale – resen in nemara uspešen državni udar, zaradi katerega bi lahko postale diktatura. Celo govor o prihajajoči državljanski vojni se je nekaterim zdel primeren.
Nič od tega se ni zgodilo, kot bi lahko (in tudi so) poznavalci s sklicevanjem na relevantno družboslovje hitro predvideli. Toda danes se iste skrbi ponovno pojavljajo, saj smo vstopili v ameriško volilno leto, ki ga bo poleg trenutnega predsednika Joeja Bidna znova zaznamoval predvsem avtoritarni Donald Trump. Vprašanje je: če bo Trump predsednik oziroma če bo poražen, ali je z ameriško demokracijo tako ali drugače konec?
Moja napoved je, da so globoke, resne skrbi najverjetneje neutemeljene – kljub temu da je Trump gotovo avtoritarec, ki škoduje idealu in praksi liberalne demokracije. Res je, da bodo ZDA v veliko ugodnejšem položaju – moralno, politično, pravno, družbeno – če namesto Trumpa zmaga Biden. Res je, da obstaja nekaj možnosti, da bo Trump udejanjil svojo neliberalno, avtoritarno vizijo, če se vrne v Belo hišo. Toda ameriška demokracija bo skoraj gotovo preživela bodisi Trumpovo zmago bodisi njegov vnovični poraz, in to brez sesutja v diktaturo, brez državnega udara in brez državljanske vojne.
Tako je ne le zato, ker trenutno sploh še ni jasno, kdo bo predsednik. Vsi zanesljivi napovedovalni viri – od resničnih tržnih stavnic, prek virtualnih stavnic in reprezentativnih anket do t. i. Tetlockovih "supernapovedovalcev" – se trenutno v grobem strinjajo, da sta Biden in Trump v svojih verjetnostih za zmago trenutno bolj ali manj izenačena. Ne, tudi če predpostavimo, da bo Trump dejansko zmagal in dobil oblast nad državnimi vzvodi, ZDA s tem najverjetneje niso na začetku svojega konca.
Tako sklepam predvsem zaradi treh temeljnih razlogov.
Prvič, zelo bogate demokracije, kakršna je ZDA, niso še nikoli v zgodovini modernosti padle. Zmerno bogate demokracije niso še skoraj nikoli padle.
V zadnjih sedemdeset letih zmerno ali bolj bogate demokracije (tj. tiste z bruto domačim proizvodom (BDP) višjim od argentinskega leta 1975, kar v sodobnejših terminih znaša približno 15.000 $, upoštevajoč pariteto kupne moči) niso še skoraj nikoli padle. Obstajata le dve izjemi: mala otoška država Antigva in Barbuda, ki pa je bila le malenkost nad spodnjo mejo ter Madžarska, če vključimo nedavno indeksno premestitev Madžarske z demokracije na raven elektoralne avtokracije (sodeč po indeksu Varieties of Democracy) oziroma na raven "delno svobodne"(sodeč po indeksu Freedom House). ZDA ima danes okoli 60.000 dolarjev BDP na prebivalca, daleč, daleč nad spodnjo mejo in obenem veliko več kot obe izjemi (Madžarska ima dvakrat manjši BDP, upoštevajoč pariteto kupne moči, kot ZDA). Ti dve redki izjemi nikakor nista nepomembni – in z zelo široko definicijo demokracije bi verjetno lahko našli še kakšno – ampak splošni trend skozi skoraj celo stoletje zelo jasno kaže, da ZDA zaradi svojih ekonomskih strukturnih pogojev najverjetneje ne bodo postale diktatura. Slavni politični znanstvenik Carles Boix je pred časom na ozadju teh in podobnih podatkov grobo izračunal, da je verjetnost, da ZDA postane diktatura v času Trumpove vlade približno 1:1000.
Drugič, bogatejša, kot je demokracija, manj verjetno je, da bo izkusila državni udar.
Od leta 1950 se je na svetu zgodilo nekaj več kot 450 poskusov državnega udara, med katerimi je bilo okoli pol uspešnih. Manj kot 25 odstotkov poskusov se je zgodilo v demokracijah. Skoraj vsi poskusi v demokratičnih državah so se zgodili v revnih demokracijah. Res je, da če se osredotočimo zgolj na zadnjih nekaj desetletij (po letu 1997), je odstotek poskusov državnega udara v demokracijah in diktaturah bližje razmerju 50 : 50. Tako je predvsem zato, ker je demokracij od devetdesetih let naprej v svetu veliko več kot v preteklosti (približno dvakrat do trikrat več kot v šestdesetih ali sedemdesetih letih in približno polovica vseh držav na svetu je od takrat naprej demokratičnih). Toda enako pomenljivo je tudi to, da je absolutno število državnih udarov v zadnjih desetletjih v obeh tipih režimov (tj. demokracijah in diktaturah) izrazito nižje kot v preteklih desetletjih (v 20. stoletju). Nekoč jih je bilo na letni ravni po svetu med 6 in 10, nekatera leta tudi 13, 14 ali celo 15, danes zgolj med 1 in 3, z več leti, ko ni bilo sploh nobenega udara.
Toda ključno je nekaj drugega. Bogate demokracije (in zelo bogate demokracije še toliko bolj) imajo v primerjavi z revnimi demokracijami izjemno nizko verjetnost, da izkusijo državni udar. Po eni nedavni študiji verjetnost državnega udara za revne demokracije znaša 0,17, za bogate pa 0,0009. Drugače rečeno, bogate demokracije imajo 99,4 odstotka nižjo verjetnost, da doživijo državni udar kot revne demokracije. Bogate demokracije imajo tudi v primerjavi z revnimi in bogatimi avtokracijami manjšo možnost, da jih doleti udar (v primerjavi z revnimi avtokracijami je možnost veliko manjša, v primerjavi z bogatimi avtokracijami pa nekoliko manjša).
Tretjič, bogatejša, kot je država, manj verjetno je, da bo zdrsnila v državljansko vojno.
Bogate države, kot je ZDA, imajo izjemno nizko verjetnost, da doživijo državljansko vojno. Kvantitativne študije (in kvalitativne študije primerov) pravzaprav razkrivajo več robustnih vzorcev glede družbenih in strukturnih pogojev za državljansko vojno. Prvič, od leta 1945 naprej se je večina teh konfliktov zgodila v državah (in predvsem regijah držav) z neugodno geografijo, kot so težko prehodni gorati predeli. Drugič, med letoma 1945 in 1999 je imela spodnja petina držav (po bogastvu) skoraj 10-krat večjo verjetnost, da bo v naslednjih 5 letih izbruhnila državljanska vojna, kot pa da se bo to zgodilo v zgornji petini držav (tj. pri najbogatejših). Tretjič, BDP na prebivalca je med najboljšimi empiričnimi napovedniki verjetnosti izbruha državljanske vojne. Po napovedovalni moči nadvlada celo stopnjo demokracije v državi, stopnjo etnične ali verske raznolikosti in stopnjo dohodkovne neenakosti.
(Mimogrede, ameriška državljanska vojna se je zgodila pred več kot 150 leti, ko je bila po bogastvu ZDA primerljiva z današnjimi državami v razvoju.)
Orbanovska pot iz (zmerno) razvite liberalne demokracije v avtokracijo je seveda vselej možna, a v praksi je izrazito redka. Slavni politični znanstvenik Adam Przeworski je že pred desetletji s pomočjo teorije iger razložil, zakaj je tako. Bogata demokracija je strukturno gledano v ravnotežju (ekvilibriju), saj nobena stran (volilni poraženci ali zmagovalci) nimajo interesa – strukturne spodbude – da bi jo zrušili. Interesa nimajo zato, ker je v bogatih demokracijah življenje vseh – poražencev in zmagovalcev – dobro in ker je tveganje za uničenje gosi, ki nese zlata jajca prav tako preveliko za oboje. Zelo drugače je v revnih, nerazvitih demokracijah, kjer je privlačnost absolutnega vladanja (sploh za poražence) v luči siceršnjih slabih življenjskih pogojev primerjalno veliko višja, "gosi, ki bi nesla zlata jajca" in ki bi jo lahko z nevarnim političnim obnašanjem ogrozili, pa sploh ni. Morebitne koristi uspešnega udara so torej visoke, oportunitetni strošek in tveganja pa relativno nizka, zato marsikdo preizkusi svojo srečo.
Škoda in ne popolnoma brez nevarnosti bi bilo, če bo Trump 5. novembra letos zmagal. Trenutno v primerjavi z Bidnom nima nič boljših verjetnosti za ta izkupiček. Toda če bo postal predsednik, se svet ne bo končal. In tudi ameriška demokracija skoraj gotovo ne bo padla.
KOMENTARJI (31)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.