Družbenopolitične posledice nezdravljenih travm

Četudi je področje travm zelo kompleksno in široko, v našem razumevanju travme niso nekaj, kar se nam zgodi, ampak tisto, kar se zgodi v nas ob določenem dogodku. Travme zato najbolj ustrezno definiramo kot odzive, ki ob določeni izkušnji preplavijo naše individualne in kolektivne živčne sisteme in so tako v naših fizičnih in družbenih telesih. Ker pa pri travmah ne gre za dogodek kot tak, temveč za naš notranji fizični, čustveni, duhovni in psihični odziv na ta dogodek, lahko vidimo, da ima vsakdo med nami določen vidik nenaslovljene ali celo neozaveščene travme, pa naj gre za očiten primer, kot je denimo vojak, ki se vrne iz vojne in se sooča s posttravmatsko motnjo, ali manj očiten primer travme otroka čustveno nedostopnih staršev. Travme so lahko individualne, lahko pa tudi zgodovinske, kolektivne ali medgeneracijske in so prav zato zelo kompleksne, globoke in med seboj močno prepletene, kot take pa ne vplivajo zgolj na posameznika, ampak na celotno družbo.

Četudi se s travmami danes ukvarjamo predvsem na individualni ravni in četudi smo vse bolj informirani o travmah ter o postopkih za zdravljenje le-teh, se pojavlja vse večja potreba po umestitvi travm v širši družbeni kontekst. Navsezadnje tudi genocidi v Kongu, Sudanu, Mjanmaru in Palestini ter vsa družbenopolitična, okoljska in socialna trenja ter vojne od nas zahtevajo, da začnemo travme obravnavati v širšem kontekstu. Kajti če se s travmami ukvarjamo zgolj na individualni ravni, ne samo da jih ne moremo ustrezno nasloviti, zdraviti ali celo preprečiti, ampak spregledamo dejstvo, da živimo v močno disfunkcionalni družbi, ki normalizira vse možne oblike nasilja, potlačevanja, disociacij, izkoriščanja, zlorab, laži, vojn in navsezadnje tudi genocidov, s čimer kot posamezniki nikakor ne moremo in ne smemo biti zadovoljni. Omenjena družbena realnost tako ne vpliva samo na družbo kot tako, ampak tudi na fiziologijo in psihologijo vsakega posameznika in ni naključje, da se je v zadnjih letih povsod po svetu močno povečalo tako število kroničnih fizičnih in psihičnih bolezni kot tudi družbenopolitičnih konfliktov in vojn.

Eden izmed razlogov, zakaj se danes travm še vedno lotevamo skorajda izključno na individualni ravni, je, da živimo v atomizirani in individualistični družbi, ki nam vsiljuje idejo, da so naše duševne in fizične stiske znak osebnih težav, neuspehov in individualnih travm ter da smo zanje odgovorni sami, četudi dobro vemo, da mnoge travme posredno ali neposredno izhajajo iz družbenih ali celo ideoloških predpostavk. Zavedati se moramo, da nas obkrožajo politični, gospodarski in zgodovinski sistemi, pa tudi družbene norme, prepričanja in prakse, ki jih ponotranjamo in močno vplivajo na nas, ne glede na to, ali se tega zavedamo ali ne.

Najbolj očiten in v tem trenutku skrb vzbujajoč primer tega so dolgoletni zločini ter genocid v Palestini, kjer se jasno kaže dinamika nerešene travme holokavsta, ki je iz bolečine ljudi prerasla v okupacijo, globoko sovraštvo, dolgotrajno nasilje in navsezadnje v genocid, ob katerem je svet upravičeno obnemel. V primeru nerešene travme holokavsta pa se nam kaže še en zapostavljen vidik travme – vse več študij dokazuje, da se travme ne samo prenašajo na naslednje generacije, temveč so kumulativne. To pomeni, da če se predniki ne soočijo s travmami, in redki zares se, se travme ne samo prenesejo na njihove potomce, ampak se pri njih še poglobijo. Znanstvenikom je uspelo celo dokazati, da potomci tistih, ki so preživeli travmatsko izkušnjo holokavsta, prevzamejo fizične in čustvene simptome travm, ki jih sami niso neposredno doživeli. Judovska kultura in religija pozna celo rek, ki pravi: očetje jedo kislo grozdje, zobje otrok pa so skominasti. V primeru genocida v Palestini se jasno kaže tudi, da prav tisti, ki so neposredno doživeli travmo holokavsta ali pa so jo prevzeli od prednikov, sedaj izvajajo enake zločine nad palestinskim ljudstvom – mnogi, ki so posredno preko prednikov ali neposredno z lastno izkušnjo doživeli nacistične zločine, tako ne ostanejo nujno zgolj žrtve teh zločinov, ampak tudi potencialni storilci. Jung se prav zato nikoli ni naveličal opozarjati na nevarnost, ki nam preti, če množice ljudi potonejo v skupno nezavedno, kjer so nerazrešene travme, in določijo ali celo ustvarijo skupnega sovražnika, nato pa postanejo sokrivi in soodgovorni za zločine.

Pri vsem tem igra pomembno vlogo tudi popularna ideja, ki pravi, da čas celi rane – travme ter da v odnosu do travm ni treba ničesar storiti, ker se bodo s časoma že same razrešile. Ta ideja ni samo napačna, ampak tudi zelo nevarna. Danes namreč živimo v času močno poglobljenih travm, ki neosvetljene in nenaslovljene prebivajo tako v nezavednem posameznika kot tudi družbe. Razumeti pa moramo, da prav tragične individualne izkušnje in nerešene kolektivne travme ustvarjajo plodna tla za pojav (novih) zločinov. Ti zločini, ki smo jim v tem trenutku priča povsod po svetu, pa ne samo poglabljajo že obstoječe travme, temveč ustvarjajo vedno nove in nove.

Na tej točki se znova srečujemo s Heglom, ki pravi, da nas zgodovina vedno znova uči, da se ljudje, narodi in vlade iz zgodovine nikoli niso ničesar naučili in da se zgodovina vedno znova ponavlja. Vendar ali je res zgodovina tista, ki se ponavlja ali gre za to, da se ponavljajo vzorci nerešenih travm, ki se skozi zgodovinski proces le še poglabljajo? Bell Hooks opozarja, da mnogi zmotno verjamejo, da je najbolje, da preteklost pustimo za seboj in se prenehamo ukvarjati s travmami, bodisi na individualni bodisi na kolektivni ravni. Vendar prav s tem tvegamo, da se nerešene zadeve prenesejo na nov čas, kjer se ojačajo in imajo še hujše posledice, čemur smo danes priča. Krog travme je tako sklenjen in se vrti, vse dokler toka travme in ponovitve ne prekinemo.

Kako pa je sploh mogoče prekiniti tok travme?

Četudi danes poznamo mnogo pristopov za obravnavo in zdravljenje travm, se jih še vedno lotevamo predvsem na individualni ravni ter v okviru obstoječih terapevtskih pristopov, ki niso nujno najbolj uspešni in so običajno precej dolgotrajni. Mnogi zato poudarjajo, da prekinitev kroga travme ni možna zgolj v okviru ustaljenih individualiziranih pristopov in praks, ki posameznika izolirajo in ga iztrgajo iz zgodovinskih in aktualnih družbenih pogojev, ki so največkrat ključen del travme ali celo vzrok zanjo. Prekinitev kroga travme posameznika lahko poteka le ob sprotnem zdravljenju in spreminjanju družbenih pogojev, ki te travme ne samo dopuščajo, ampak tudi povzročajo, prav tako pa je prekinitev kroga kolektivnih in družbenih travm mogoča le ob zdravljenju posameznika; iti mora torej za vzporeden, dvosmeren proces.

Soočeni smo torej s precej težko nalogo, kajti če se želimo celovito lotiti individualnih travm, ki so v mnogih primerih družbeno pogojene in posledično vplivajo nazaj na družbo, moramo ne samo razumeti, kako travme vplivajo na psihologijo, biologijo in duhovnost posameznika, ampak moramo to znanje vključiti v širši družbenopolitični in navsezadnje tudi okoljski kontekst. Ljudje namreč nismo osamljeni otoki, individualizirana in izolirana bitja, temveč smo večdimenzionalna bitja, ki smo ne samo vključeni v naravne in družbene sisteme ter skupnosti, temveč smo tudi njihov sestavni del.