"Za štirimi stenami domov se dogaja marsikaj, česar se ne vidi v mestnih parkih, kjer prevladujejo gruče nasmejanih otrok. A vsi nismo imeli otroštva, ki bi bilo polno iger, ljubezni, topline in sprejetosti. Nekateri smo bili deležni fizičnega in psihičnega nasilja. Namesto dotika ljubezni in topline smo se dodobra spoznali z žalostjo, bolečino, poniževanjem in zapostavljenostjo. Prostor, ki naj bi mu rekli dom, je bil za nas pekel."
Tako je v svojem uvodnem nagovoru zapisal mladi slovenski pisatelj Damijan Janžekovič. Njegova prva knjiga Izgubljeno otroštvo je izšla lani, prav v teh dneh bo izšla druga z naslovom Bitka z depresijo. "Če sem v prvi knjigi opisoval, kaj se mi je v otroštvu sploh dogajalo, dokler mi ni prekipelo in sem se odselil od doma, sem se v drugi bolj osredotočil na to, kako sem se kot fant na pragu odraslosti soočal z vsemi posledicami nasilja v družini," pojasni Damijan. Poudarja, da mnogi ljudje zmotno mislijo, da je oseba, ko se umakne iz okolja, v katerem doživlja nasilje, rešena vsega, da je potem kar vse dobro. "Ne, takrat se vse pravzaprav šele začne," je jasen.
'Smo le ena od mnogih slovenskih družin, ki so padle mimo sistema'
Damijan je svoje otroštvo preživljal v majhnem, dvosobnem stanovanju v ljubljanskih Mostah, ki si ga je delil s prababico – ta je umrla, ko je bil star sedem let – babico, stricem, ki je od njega starejši devet let, in mamo. Kot pravi, je v stanovanju ves čas smrdelo po zatohlem, po pivu in cigaretah. "Mama me preprosto ni prenašala," pravi. Spominja se, da si je ves čas prizadeval biti dober otrok: "Ona pa me je iz leta v leto bolj sovražila."
Odkar pomni, ga je mama zmerjala in mu govorila, da ji je žal, da ga je rodila. Če je naredil kaj narobe, je bil hudo tepen. "Včasih pa so leteli udarci s kuhalnico samo zato, ker sem bil tam, na dosegu njene roke. Tudi brcala me je, me udarjala z glavo ob zid," opiše 27-letnik.
Včasih ga ljudje vprašajo, zakaj se je odločil, da spomine iz svojega trpkega otroštva strne v knjigi. "Hotel sem ponuditi vpogled v eno od slovenskih družin. Vse sem napisal brez olepševanja, res iskreno in neposredno, ravno s tem namenom, da ljudje izvedo, kaj se dogaja. Včasih kdo to komentira: "Dobil je dve 'šamarčini', zdaj pa se pritožuje, da ima življenje uničeno." No, jaz sem bil še vesel, če sta bili samo dve 'šamarčini'. In bojim se, da je na žalost takih otrok v Sloveniji več, kot si upamo priznati."
Babica in stric sta mu, kot pravi, bila v oporo, kot sta to najbolje znala. "Babica je tudi nekajkrat posredovala in mama me ni tepla, kadar sta bila onadva doma," se spominja. Kaj se dogaja, ko sta z mamo sama, je pred ostalimi skrival. Ker ga je bilo sram ali ker jih ni želel prizadeti. "Mnogi se najdejo, ki ob moji zgodbi kažejo na strica in babico, češ da nista nič naredila, da mame nista prijavila. Jaz do njiju nimam nikakršnih zamer. Vem, da je bilo tudi njima težko. Po drugi strani pa upam, da se bodo ljudje iz naših napak kaj naučili in se bodo v svojih situacijah odzvali bolje," poudari naš sogovornik.
Ljudem polaga na srce, naj spregovorijo o tem, če se jim dogaja nasilje ali če to zaznajo v svoji neposredni okolici. "Če bi v mojem primeru ugotovili, kaj se doma dogaja, ko sem bil, recimo, še v osnovni šoli, bi morda celo mamo uspeli rešiti, preden je popolnoma zapadla v alkoholizem. Tako pa smo le ena od mnogih slovenskih družin, ki so padle mimo sistema," opozarja Damijan. "Potem pa beremo v novicah, kako nekdo ubije svojo ženo, očeta, babico. Ali pa o samomorih otrok. Takrat vsi obžalujejo in skušajo krivdo za tragedijo naprtiti nekomu tretjemu. Urgirati je treba prej," znova poudari.
Če se sprašujete, kje je v tej žalostni zgodbi Damijanov oče – zapustil ga je, ko je bil še dojenček. Sicer ga je pri svojih 12 letih, ko so njegovi starši skušali na novo začeti zvezo, spoznal, a je bilo to kratkotrajno obdobje. "Po pol leta mi je rekel, da ga ne zanimam več. Tako hitro, kot je prišel v moje življenje, tako hitro je tudi odšel." Danes z njim nima nikakršnih stikov. "Ne vem niti tega, ali je še živ," pove.
'Zbudil sem se, tik preden bi vame zapičila nož'
Damijan je tudi stike z mamo popolnoma pretrgal. Povod za to je bil dogodek, ki se je zgodil pri njegovih 18 letih. "Mama je iz lokalov prihajala ponoči, ko smo že vsi spali. Vedno je bila zelo glasna in vedno sem se delal, da spim in upal, da me ne bo spet napadla. A tiste noči ni bilo tako. Nisem slišal, kdaj je prišla. Spal sem, nato pa me je nekaj prebudilo," se spominja. Nad svojim obrazom je zagledal mamin divji izraz in lovski nož v roki, uperjen proti njemu. "Nagonsko sem ji zbil nož iz rok in jo v agoniji pretepel," prizna.
Že konec osnovne šole je pri sebi vedel, da njegovo psihično stanje ni dobro, rezal se je po telesu. Po tem dogodku pa je padel v še globljo depresijo. Tudi sam se je začel predajati alkoholu, v šolo je nehal hoditi. "Nekajkrat sem sicer prišel v šolo – pisat test, seveda je bil negativen – in se izgovarjal, da imam veliko dela z dijaško skupnostjo."
V tistem obdobju, za katerega pravi, da je bilo najtemačnejše v njegovem življenju, je večkrat skušal narediti samomor. "Resnično sem verjel, da je samo tako tudi prav. To je približno takšen občutek, ko pri sebi veš, da je čas, da odideš iz neke zveze, ali da recimo moraš zamenjati službo. Preprosto si prepričan, da se tako mora zgoditi," opiše sogovornik. Nekoč je pojedel 30 tablet naenkrat, prepričan, da bo med spanjem umrl. Naslednjič je stal na vrhu stolpnice, da bi se vrgel v globino. Spet tretjič se je usedel na tirnice in čakal, da pripelje vlak. "A nikoli mi ni uspelo narediti usodnega koraka, nisem imel dovolj poguma."
V sredo vabljeni na predstavitev Damijanove druge knjige Bitka z depresijo
Damijan Janžekovič se je v dneh, ko smo z njimi opravili intervju, pripravljal na izid svoje druge knjige Bitka z depresijo. Predstavitev bo v sredo, 1. junija, ob 17. uri, v novi cerkvi v ljubljanskih Dravljah. "Dogodek je odprtega tipa, tako da vabljeni vsi," pravi Damijan.
Nato so ga pod svoje okrilje vzeli starši njegovega najboljšega prijatelja. "Neskončno sem jim hvaležen, saj sem od njih dobil vse, česar prej nisem bil deležen – toplino in ljubezen staršev, skrb za šolo tako v finančni obliki kot tako, da so zame hodili na govorilne ure, plačevali so mi psihoterapijo," pove Damijan.
Kot pravi, je vse to na nek način težko sprejemal, tudi oni so se naenkrat morali navaditi, da imajo doma povsem drugačnega fanta. "A so vse to zmogli z veliko ljubezni. Čeprav sem se veliko zadrževal v svoji sobi. Čeprav nisem zmogel hoditi z njimi na izlete. Še vedno so bili zame to zelo težki časi, skozi katere so mi pomagali hoditi ta ljubeča družina, prijatelji, šport, učitelji in šolska svetovalna delavka, pa tudi pogovori z župnikom in Bogom."
Damijan ob tem poudarja, da je po številnih letih psihoterapije spoznal, da samomor nikoli ni rešitev in da nič na svetu ni tako hudo in grozno, da bi bilo vredno zavreči kaj tako dragocenega, kot je življenje.
Z ogromno truda in vloženega dela na sebi je danes srečna in stabilna oseba, ki živi lepo življenje, polno smeha, uspehov in zadovoljstva. "S svojo zgodbo bi rad pomagal vsem, ki za štirimi stenami doživljajo kaj podobnega, kot sem jaz. Čas je, da si nehamo zatiskati oči in podamo roko in ramo žrtvam nevarnega domačega okolja," je zaključil mladi pisatelj.
KOMENTARJI (35)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.