'Počutil sem se kot govno. Spraševal sem se, zakaj sem temu svetu v napoto'

"Star sem 14 let. Sam na ulici. Spal sem po različnih kotih v Ljubljani. Poglej, tukaj v Šiški, dva bloka stran od En-puba, na vrhu." "Tamle," pokaže proti Celovški cesti, "sem spal v kleti bloka". "Vsepovsod smo spali. Velikokrat je bil kdo z mano, ker me ni hotel pustiti samega. Včasih pa je bilo tudi tako, da sem se sam vozil med končnimi avtobusnimi postajami. Ne veš, kaj boš, brat. Ura je pol enajstih, vsi so že doma, ti greš na 'bus'. Enka je peljala do dvanajstih. Pelješ se na avtobusu gor in dol. Šofer te gleda, ni mu jasno, kaj ti je. Enkrat je voznik prišel do mene, ko sem na avtobusu zaspal popolnoma utrujen. Pravi: 'Oprosti, moram zapreti, jaz grem domov'. Dolgo se je obotavljal, ni me želel zbuditi, ampak je moral. Jaz spet tukaj – pred garažo LPP, ne vem, kaj bom. Spet peš v center. Ampak za vse to sem hvaležen. Če ne bi doživel vsega tega, bi bil morda sedaj mevža," o dogodkih pred več kot desetletjem pripoveduje danes 30-letni Besmir Racaj  'Smirbe'.

Zakaj pri teh letih na ulici? V Sloveniji? Zakaj kazniva dejanja, zaradi katerih je sledil zavod? "Čutil sem jezo in potrebo," odgovarja. Obe izvirata iz težkega in travmatičnega odraščanja v okolju, odmaknjenem od oči in zavesti mnogih. "Z očimom se nisem razumel. Pogrešal sem svojega očeta, in ko sem ga gledal, mi je šlo vse skupaj na živce. Pri 14. letih me je prvič domov pripeljala Policija. Očim se je odločil, da me bo zaradi tega vrgel iz stanovanja." Z Besmirjem je odšla tudi njegova mama. Preselili so se v Štepanjsko naselje, kjer so živeli v bloku. "Toda preprosto nisem mogel gledati, kako nimamo denarja. Zato sem mami dejal, naj se vrne." Tako je ostal sam na ulici. 

Zgodba 28-letnega Adisa 'Čira' Mujkanovića ima podobne obrise. "Oče me je pustil, ko sem bil še majhen otrok. Z mamo sva ostala sama. Mati je nato našla drugega in tako sem dobil še tri polbrate. Nekaj časa so stvari tekle normalno, nato pa se je zgodila tragedija. Umrl je Adisov najmlajši polbrat. "Takrat so se začele težave z očimom, ki je imel sicer že ves čas slab odnos do mame. Velikokrat jo je zaničeval. To sem začutil že kot otrok. Po bratovi smrti je postal še hujši. Mama je bila tiho, ni mi upala vsega povedati, ker jo je bilo strah."

 Na njihovem domu so se začeli vrstiti obiski policistov. Najprej zaradi njegovega najstarejšega brata, nato zaradi srednjega. "Ko je začela Policija prihajati še zaradi mene, pa sem slišal očima, ki je mami rekel, naj me pošljejo od doma. Potem se mi je začelo 'rolati'. Ko so me 'strpali' v Smlednik, sem bil star 14 let."  V Vzgojno-izobraževalnem zavodu (VIZ) Fran Milčinski Smlednik ni bil dolgo. "Ker se nisem poboljšal, so me poslali v Višnjo Goro. Tam sem postal še hujši. Na koncu pa so me poslali v Prevzgojni dom Radeče."  

Besmir je moral pri 16 letih oditi v Vzgojni zavod Planina, kar pa je sprejel z olajšanjem. Čeprav je bil rojen v Sloveniji in je imel tu stalno prebivališče, ni imel državljanstva. Takšna je bila odločitev njegovega očeta. Tožilka je sprva zahtevala izgon iz države. "Takrat sem se tresel. Raje me pošlji na Dob, kot pa da me pošlješ iz države, v kateri sem odraščal in v kateri imam vse. In to pri 16 letih. Ko je sodnica rekla 'dom', sem bil srečen." V nasprotnem primeru se Besmir deset let ne bi smel vrniti v Slovenijo. "Vprašanje je, kaj bi se takrat zgodilo z mano. Verjetno ne bi bilo nič iz mene. Morda bi me kdo ubil, morda bi bil gradbenik za 200 evrov na mesec." 

Besmir je v Vzgojnem zavodu Planina preživel dve leti, vendar so se težave nadaljevale. Na koncu je po dopolnjenem 18. letu tudi on pristal v Radečah in tam ostal dve leti in 15 dni. "Ničesar nisem čutil. Bil sem kot led. Za vse mi je bilo vseeno. Me pošiljaš sem? Okej. Tja? Okej. Ob prihodu te varovanci seveda preizkušajo. Ko sem pokazal zobe, so me pustili pri miru. Na ulici sem bil 'klinac', najstnik. Ko me boš dal iz zavoda, bo kaj? V zavodu mi je bilo bolje. Jedel sem petkrat dnevno, počival, imel streho nad glavo. Ko sem bil zunaj, sem ves dan taval po Ljubljani, naredil več kaznivih dejanj, tudi zato, da bi lahko prišel do hrane." 

Premeščanje iz zavoda v zavod je bilo za nekoga, ki si v najstniških letih še gradi samopodobo, katastrofalno, pripoveduje Adis."Misliš si: 'V redu, grem v ta zavod, naredil bom svoje in se potem vrnil domov.' Potem greš na sodišče, ki odloči, da moraš naprej. Mama v to ni hotela privoliti, vendar, kot pravi 'Čiro', ni imela druge izbire. "Nanjo je pritiskala socialna, pa tudi domači okoliš."  "Počutil sem se kot govno. Spraševal sem se, zakaj sem temu svetu v napoto. Kaj sem zakrivil? Kaj tako slabega delam, če kadim travo in me nekaj dni ni doma? Zakaj mora socialna vedeti, kje sem in kaj počnem?" nadaljuje Jeseničan, medtem ko podoživlja takratne misli in občutke. 

Zadnja priložnost: Prevzgojni dom Radeče. "Ko to vidiš, se ti začnejo šibiti kolena"

Leta 2010 pa je sodišče odločilo, da mora Besmir Racaj v Prevzgojni dom Radeče. "Spomnim se, kako so me s sodišča peljali tja. Imel sem dve vreči za smeti, v katerih so bile moje obleke. Peljal sem se v kombiju s pazniki. Ko smo se vozili skozi Trbovlje, sem se začel spraševati: 'Kam grem jaz, v p. m.? Zakaj me peljete sem in zakaj me niste zaprli v Ljubljani? Ko pa sem prišel pred tisti stari grad v Radečah ... " V Besmirjevo pripovedovanje o prvem stiku s prevzgojnim domom se vključi Adis. "Ko to vidiš, se ti začnejo šibiti kolena."

Besmir nadaljuje pripoved o zgodovini dvorca, o tem, da je bil to nekoč nunski samostan. "Zaslutil sem močno negativno energijo in pred vhodom me je 'presekalo'. Odpirajo se velika vrata, vstopim. Varovanci zavoda me gledajo ... Toda odleglo mi je, ko sem med njimi prepoznal fanta, s katerim sva se poznala že z ljubljanskih ulic. Prva noč je minila v znamenju pripovedovanja zgodb o duhovih." 

Novinci se nato soočijo s strogim in doslednim režimom. "Dobro jutro, ura je 6.30, treba je vstati, pospraviti posteljo in se pripraviti za zajtrk. Delati je treba. Prižgejo ti luč. Zbudiš se, imaš deset minut, da se umiješ. Zajtrk je ob sedmih, če si zamudil, ne boš jedel, ampak moraš vseeno delati. Nato delaš do 15. ure." V prevzgojnem domu se varovanci v delavnicah urijo za ličarje, lesarje, kovinarje, varilce in druge poklice. Po osmih urah dela sledijo kosilo in popoldanske aktivnosti v telovadnici. Kot poudarjata Besmir in Adis, so predvsem skrbeli, da je bil njihov dan zapolnjen. "Dajo ti največ dve uri, da sediš in ne počneš ničesar.  Ob 19. uri je večerja, do 21. si lahko na dvorišču, potem pa greš nazaj v sobo in to je to." 

Med varovanci nastajajo nesporazumi in včasih se zgodi tudi 'kratki stik'. Kdor ubere to pot, ga seveda čakajo posledice. Besmirja so zaradi pretepa premestil v posebno vzgojno skupino (PVS). "Tukaj se pa igra začne. Tukaj vidiš pravo plat. Sedem mesecev sem bil samici. Če kaj rečeš pazniku ... Tuf, en teden več v samici. Spet kaj, znova en teden več. Skupaj sem bil v samici devet mesecev. Tam sem veliko treniral in se tudi naučil žonglirati."  

Do vzgojiteljev imata še danes mešane občutke. Nekaterim sta hvaležna, za nekatere pa menita, da so predvsem preračunljivi. "Nekaj je pa vseeno takih, ki želijo varovancem pomagati in iz njih nekaj narediti," pravita. 

Tako 'Čiro' kot 'Smirbe'  sta danes po več letih in mesecih institucionalizacije za nekatere stvari in dogodke zelo hvaležna. Spoznala sta se v Radečah, kamor je nekaj mesecev za Besmirjem prišel tudi Adis. "Vesel sem za Radeče, ker sem tam spoznal Čira," pove Besmir. "Že takrat sem bil v sebi skriti raper. V zavodu sem pisal komade. Ko je prišel Čiro, sem ga najprej vprašal, ali ima rad rap. To sem spraševal vsakega in na ta način tudi razdelil ljudi v svoji glavi."

"Jaz pa sem komaj čakal, da me nekdo to vpraša. Predstavljaj si: zaklenjena vrata ... jaz tukaj v sprejemni sobi. 'Tip' pride na vrata in začne rapati. On meni, jaz njemu, vsak na svoji strani zaklenjenih vrat. Osebje v Radečah naju je pri temu spodbujalo. Celo peljali so naju v Celje snemat pesem. Posnetek se je na žalost izgubil, a vsaj refren bova uporabila v novem komadu," pa pove o raperski navezi, ki se je spletla za hladnimi zidovi radeškega prevzgojnega doma in deluje še danes.

Kot pripovedujeta, v vseh letih nista imela nikogar, ki bi jima nudil podporo, razen mame. "Kot otrok res nimaš nikogar drugega. Sedaj smo stari 30 let, obstajajo ljudje, ki bi pomagali, če bi bilo treba." 

Na svobodi. "Pričakoval sem, da me bodo poslali nazaj, a se to k sreči ni zgodilo"

Po desetih mesecih v prevzgojnem domu je Adis pri 18 letih odšel na prostost. Ves čas je pričakoval, da ga bodo poslali nazaj, ker da se bo "zagotovo nekaj zgodilo". K sreči se ni. Začel je redno trenirati in delati. "Postal sem dober človek." Kot pravi, je bil pred tem "razpuščen 'klinc'," ki je mislil, da mu nihče nič ne more. "Ampak kdo si ti, sine, v tej džungli? Veliko dobrih izkušenj sem povlekel iz tega in si jih zapomnil. Ne moreš se kar nekaj postavljati, ker nisi nič."

Besmirju je kazalo slabše. "Še naprej sem bil sam, ko sem prišel ven. Poskušal sem se znajti. Ko sem prišel iz Radeč, sem bil še vedno na ulici. Star sem bil 21 let." Pove, da je nekajkrat obiskal center za socialno delo. Postpenalna obravnava je v Sloveniji deležna številnih kritik, nekateri celo poudarjajo, da je praktično neobstoječa. Gre za proces, ko se obsojencu ali obsojenki nudita pomoč in podpora med odpustom iz zavoda in po njem. Vključuje pomoč pri iskanju zaposlitve ter urejanju družinskih razmer in nastanitve. Besmirjeve in Adisove izkušnje s tovrstnimi postopki pa so zelo medle. Predvsem je šlo za vprašanja o tem, ali jima gre dobro in kako se počutita.

"Povedal sem jim, naj se ne obremenjujejo zaradi mene, in to je to." Sčasoma so se stvari tudi zanj obrnile na bolje. Sicer je potreboval nekaj časa, da je začel funkcionirati, odkrivati svoje trenutke in prostore miru ter si ustvaril družino. "Po tem, ko sem prišel ven, sem se 'skuliral', si  v zadnjih petih letih utrdil svojo pot in hvala bogu je zdaj vse tako, kot je treba. Zdaj, ko imam otroka, vem, kako je to, ko si predstavljam, da bi on recimo pri 14 letih odšel in se ne bi vrnil domov po več dni ... Nič od vsega tega, kar sem doživel, ni zares dobro, ampak tako, kot se je izšlo na koncu, je dobro," pod otroška in mladostniška leta preizkušenj in negotovosti črto potegne Besmir, ki pravi, da je imel v zavodu veliko časa za razmišljanje.

V tistem času sta najbolj pogrešala svobodo, a tudi ljubezen. Najbolj so ju osrečevali izhodi ob koncu tedna. "Pol petka je mojega, vsa sobota in pol nedelje. Potem se moraš ob štirih oz. petih popoldne odpraviti nazaj. Najlepša leta, ko hočeš biti zunaj, pa večino dni v tednu ne smeš," pripoveduje Besmir. Adis pa dodaja, da ju je glasba povlekla v studio in ju tako zelo zaposlila, da nista imela časa razmišljati o drugih stvareh.

O zavodskem sistemu pravita, da je včasih precej gluh za težave varovancev. "Nihče te ne posluša. Kar koli rečeš, je kot molitev v nebo. Smirbe ti lahko pove, kako so enkrat klicali zaradi kršenja pravic in se pritoževali zaradi domnevne brutalnosti paznikov. Odgovor je bil: 'Dogovorite se sami'. Nihče ne posluša, ti si tam izmeček." Besmir na drugi strani pravi, da ni veliko stvari, ki se lahko izboljšajo, a prizna, da o tem ne izgublja preveč misli. "Vse imajo, vse je v redu. Pojdi v zavod v kakšno drugo državo. Pojdi v zavod v Bosno ali pa na Kosovo. Tam bi ti takoj naštel 15 stvari, ki bi jih lahko izboljšal. Ješ petkrat na dan. Podobno bi bilo, če bi govoril, kaj bi jaz izboljšal v državi. Nemogoče, to nikogar ne zanima. Oni imajo svoj sistem in to je to." 

Na vprašanje, ali bi kdaj delala v zavodu, odgovarjata z "ne", bi pa varovance obiskala in jim dala kakšen nasvet kot občasna svetovalca. Vsem, ki so trenutno v zavodih, pa sporočata, naj začnejo čim prej funkcionirati in tako zapustijo zavod. "Bodi priden, glej, da boš čim prej prišel ven, in to je to. Največ daj nase, ne vtikaj se v nikogar, imej svojo pot." 

Zgodbe njunih zavodskih tovarišev so različne. Nekateri so postali uspešni ljudje, drugi ne, nekateri pa se še danes niso izvili iz primeža demonov vseh treh časov – preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Z mnogimi še danes ohranjata stike. Brez dvoma so številni nanju tudi ponosni, ko vidijo, kako daleč sta prišla – od rimanja pri zaklenjenih vratih prevzgojnega doma do polnih koncertnih klubov in tisočev poslušalcev. Danes ju na pravi poti ohranjata ambicija in jasen cilj. 

V letu 2020 je bilo po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije mladoletnikom izrečenih 193 vzgojnih ukrepov, kar je za približno deset odstotkov manj kot v letih pred epidemijo. Največ je bilo odrejenih nadzorstev organa socialnega skrbstva (116), izdanih je bilo 36 navodil in prepovedi ter 25 ukorov. V vzgojni zavod je odšlo 12 mladoletnikov, v prevzgojni dom pa so bili oddani štirje.