Gozdar posnel srečanje z mladim risom: 'To si zapomniš za vse življenje'

Narava se očitno prebuja in z njo tudi živali in gozdovi. Kot smo poročali, sta imela gozdarja Denis Vrh in Štefan Lah iz podjetja Slovenski državni gozdovi, ki upravlja z državnimi gozdovi, v zadnjih dneh bližnji srečanji z medvedko in divjo svinjo z mladički, nato pa je Štefan Lah doživel še redkejše srečanje z mladim risom. To je tudi posnel. 

Kot so predstavnikom podjetja Slovenski državni gozdovi, ki je posnetek delilo tudi na svojem Facebook profilu, po ogledu posnetka pojasnili sodelavci projekta LIFE Lynx, gre zelo verjetno za 10-mesečnega mladega risa, ki je telesno slabo razvit. V tem času bi lahko bil vsaj občasno še z mamo, je pa april obdobje, ko se risi počasi osamosvajajo.

Kot izpostavlja Tomaž Skrbinšek z ljubljanske biotehnične fakultete in projekta LIFE Lynx, ki rešuje Dinarsko-JV alpsko populacijo risa pred izumrtjem, je pri nas srečanje z risom zelo redko: "To je srečanje, ki si ga zapomniš za vse življenje. Tudi če risa srečamo, ga pogosto ne bomo opazili, ker je v svojem pegastem kožuhu v gozdu zelo težko opazen. Običajno tudi ne pobegne, ampak samo obstoji, zato ga preprosto spregledamo. Imeti priložnost opazovati ali celo posneti risa je izjemna redkost."

Mladi risi so zdaj v času osamosvajanja, risinja z mladičem se pred človekom umakne

Pozno pozimi, običajno februarja in marca, se risi parijo, ampak paritve je zdaj že konec. V aprilu že živijo svoje običajno samotarsko življenje. Risi so teritorialni in branijo svoje ozemlje pred vsiljivci istega spola, tolerirajo pa osebke nasprotnega spola. Mladi risi so zdaj v času osamosvajanja – v času paritve se ločijo od matere in bi morali biti po velikosti že blizu odraslim živalim, so pa nekoliko lažji, pojasnjuje Skrbinšek.

Za razliko od medvedke z mladiči, ki je praviloma napadalna, se risinja pred človekom umakne, tudi če se približamo mladičem: "Običajno je ne bomo niti opazili. Ne poznam primera, da bi na prisotnost človeka reagirala kakor koli drugače kot z umikanjem, tudi ko smo mladiče merili in jim jemali vzorce. Ko smo odšli, se je vrnila k njim (v takšnih primerih smo risinjo imeli na telemetrični ovratnici in smo lahko opazovali gibanje)", je povedal Skrbinšek.

Trdnih podatkov o tem, koliko mladičev risov se je v Sloveniji skotilo v zadnjih letih, žal nimajo: "Na žalost trdnih podatkov nimamo, vendar glede na velikost populacije težko govorimo o več kot dobrih 10 mladičih na leto." Kot je povedal, v celotni dinarski populaciji, ki zajema Slovenijo, Hrvaško in BiH, ocenjujejo, da je 120–130 osebkov risov, vendar so te ocene zelo nezanesljive: "V Sloveniji ocenjujemo 15–25 osebkov, vendar tudi te številke niso zanesljive. Najbolj ustrezen odgovor za število risov pri nas je 'zelo malo'. Trenutno delamo na bolj robustni oceni številčnosti, ki pa je pri risu tehnično zelo zahtevna."

Zahtevna vrsta za preučevanje in sledenje

Risi so tudi zahtevna vrsta za preučevanje, tudi če odmislimo, da jih je tako zelo malo, dodaja Skrbinšek. Pomagamo si s sledenjem v snegu in z genetskimi vzorci, ki jih živali pustijo v okolju, to so največkrat dlaka, urin in iztrebki. Iz genetskih vzorcev lahko prepoznamo osebek, pa tudi rekonstruiramo rodovnike, če poznamo dovolj osebkov z določenega območja. Težava je, da je za razliko od medveda in volka takšne vzorce zelo težko najti. Pomagamo si tudi s foto pastmi – samodejnimi fotoaparati, ki jih nastavljamo po gozdu ob stečinah, kjer pričakujemo prisotnost risa. Iz fotografij lahko rise po vzorcu na kožuhu individualno prepoznamo. Te študije potekajo v okviru projekta LIFE LYNX, je pa še zgodaj, da bi lahko predstavljali bolj konkretne rezultate.

V najslabšem primeru bi risa lahko izgubili že v naslednjem desetletju

Če se ne bi ukrepalo, so risi genetsko že zdaj na točki, kjer lahko pričakujemo propad populacije, opozarja Skrbinšek: "Kako daleč smo, je težko natančno povedati, so pa naši risi v povprečju bolj sorodni, kot če bi se parila brat in sestra. Precej je v takšnih primerih odvisno od naključij, bi pa težko pričakovali, da bi populacija v najboljšem primeru obstala več kot nekaj desetletij. V najslabšem primeru bi risa lahko izgubili že v naslednjem desetletju."

Glavni razlog upada populacije sorodnost med osebki

Kot dodaja Skrbinšek, glede na empirične podatke sklepajo, da je glavni razlog upada populacije rast sokrvja – sorodnosti med osebki – kar privede do "depresije zaradi sokrvja" (s tujko "inbreeding depression"), kjer škodljivi geni, ki so v velikih populacijah skriti in se izrazijo zgolj izjemoma, pridejo na plano in znižujejo uspešnost preživetja in reprodukcije. Sokrvje se v populaciji iz generacije v generacijo nabira do točke, ko smrtnost preseže uspešno reprodukcijo in se populacija "sesede sama vase". Pojav je dobro znan in opisan tako pri domačih kot pri divjih živalih, pojasnjuje in izpostavlja: "Evolucijsko so se pri veliko vrstah razvili močni mehanizmi za izogibanje parjenju v sorodstvu, nenazadnje pa je incest tabu tudi v praktično vseh človeških kulturah, z dobrim razlogom."

Kot sklene, je "rešitev pripeljati nove osebke iz velike populacije in znižati sorodnost med risi, ki živijo pri nas. To pravkar počnemo v okviru projekta LIFE LYNX, kjer si prizadevamo, da populacijo rešimo pred izumrtjem."