Zakaj je pomembno, da v naših gozdovih živijo risi, volkovi in medvedi

Že okoli 200-krat se je srečal z medvedom, ki jih od velikih zveri tudi največ lomasti po naših gozdovih. Tudi z volkovi si je bil blizu, pred leti z volkuljo še kako blizu, ko je nanjo naletel v brlogu, ko je preverjal stanje njenih potomcev. Volkulja ga ni napadla, še več, ko se je splazil iz brloga, je celo pobegnila. Volkovi se namreč v resnici človeka močno bojijo, saj smo jih dolgo preganjali in marsikje iztrebili, pove. Tudi medved ne napade kar tako, a v gozdu je treba uporabljati zdravo pamet.

''Ne izzivam in vem, kako je treba odreagirati, tako da nikoli nisem imel težav. Lahko pa se seveda nekega dne pripeti nesreča, tako kot z avtom na cesti,'' se zaveda nepredvidljivosti življenja.

Znanje in izkušnje, ki si jih je nabral z delom s slovenskimi zvermi, zdaj z mednarodno ekipo deli naprej v Afriki in Aziji, kjer se osredotoča na leoparde, geparde in snežne leoparde. Velikim mačkam ne gre dobro, ne v tujini ne doma …

Z Mihom Kroflom smo se pogovarjali o stanju populacij medvedov, volkov in risov, kateri ukrepi so učinkoviti in kateri ne ter kaj bi se zgodilo, če bi omenjene živali izginile iz naših logov …

Kako stabilne so populacije velikih zveri v Sloveniji?

Niso. Populaciji volkov in medvedov naraščata, populacija risov upada. Od leta 2010, ko imamo natančnejši monitoring volkov, beležimo približno sedemodstotno letno rast. Za zadnja leta ocenjujemo, da je pri nas okoli 60 volkov, vendar se ta številka medletno zelo spreminja. Spomladi najprej populacija naraste, a do konca leta del mladičev že pogine, sledi še odstrel. Podobno je pri medvedu, kjer se lahko številčnost tekom leta spreminja za precej več kot 100 osebkov. Med obema genetskima vzorčenjema v letih 2007 in 2015 smo zabeležili 41-odstotni porast populacije, do danes pa se ocenjuje, da se je populacija povečala na okoli 900 medvedov.

Kakšne pa so maksimalne številke zveri, ki jih naše območje lahko prenese?

Volkovi in risi so teritorialni, to pomeni, da sami regulirajo svojo številčnost na določenem območju. Pri volkovih je teritorij velik v povprečju 400 kvadratnih kilometrov in vsakega obvladuje ena družina (trop) ter ga brani pred tujimi volkovi. Te takoj preženejo ali celo ubijejo. Tako si vsak trop zagotovi, da so oni edini volkovi na tem območju in s tem preprečijo, da bi imeli plenilci prevelik vpliv na populacije svojega plena - jelenjadi, srnjadi in divjih prašičev. Tudi risi so teritorialni, le da so samotarji in da vsak ris brani svoj teritorij pred risi istega spola. Medtem pa se samec in samica tolerirata in si delita isti teritorij ter enkrat letno tudi parita. Pri nas, kjer je risov zelo malo, pa so danes nekateri teritoriji povsem prazni.

Medved, na drugi strani, je posebnež. Ni teritorialen, kar je povezano s tem, da ni plenilec, ampak vsejed. Njihovo število na določenem območje je tako odvisno predvsem od količine hrane. Slovenija je nekoliko posebna, saj je hrane veliko, pri čemer ima ključno vlogo človek. Ljudje namreč v okviru intenzivnega krmljenja medvedov vsako leto v gozd zvozimo tone in tone koruze. Naša študija je nedavno pokazala, da medvedi s krmišč pridobijo kar eno tretjino vse hrane. Nekatera krmišča so namenjena prav za medvede, seveda pa si postrežejo tudi s krmišč za divje prašiče in drugo divjad, ki jo krmimo s koruzo. Ker smo tako umetno povečali nosilno kapaciteto okolja, lahko pri nas živi bistveno več medvedov, kot pa če bi stanje uravnavala le narava. Naravni mehanizmi uravnavanja številčnosti pri slovenskih medvedih torej zatajijo, zato se moramo vedno bolj zanašati na odstrel.

Prav zato je v strokovnih krogih vse bolj glasna ideja, da bi bilo smiselno nekoliko zmanjšati intenziteto hranjenja in tudi na ta način prispevati k omejevanju rasti populacije. V Sloveniji imamo enega najvišjih odstrelov rjavega medveda na svetu, pa populacija kljub temu narašča. Zato bi bilo treba začeti razmišljati tudi o zmanjševanju stopnje razmnoževanja, ki je pri medvedu povezana predvsem s količino hrane. Tako bi postal tudi odstrel bolj učinkovit. Ne želimo namreč, da število raste v nedogled, saj to prinaša več konfliktov z ljudmi. Poleg tega raziskave učinkov krmljenja kažejo, da ta ukrep ni tako učinkovit za odvračanje medvedov od naselij, kot se je dolgo predvidevalo. Tudi mrhovišča se v preteklosti niso izkazala za uspešna, kot si marsikdo napačno predstavlja. Dodaten problem je, da so pogosto krmišča preblizu naselij, kar lahko še dodatno proži konflikte.

Ris in volk sta plenilca, kaj bi njuno izginotje pomenilo za ekosistem?

O kakšni katastrofi ne moremo govoriti, bi pa ekosistem deloval slabše. Vrhovni plenilci imajo namreč nadpovprečno pomembno funkcijo za delovanje ekosistemov. Volk pleni predvsem parkljasto divjad in s tem nadzoruje njihovo številčnost. Za razliko od vrhovnih plenilcev namreč rastlinojedci, kot je jelenjad, niso teritorialni in dejansko potrebujejo nekoga, ki nadzoruje njihovo številčnost, bodisi naravne plenilce, bodisi lovca. Plenilci, kot je ris, tudi ne lovijo naključno. Včasih jim sicer uspe ujeti tudi povsem zdravo srno, a praviloma izbirajo tiste v slabši kondiciji. Tako prispeva k bolj zdravim populacijam divjadi. Tako ris kot volk vplivata tudi na obnašanje plena, kar se je v nekaterih ekosistemih pokazalo, da na primer zmanjša objedanje rastlinstva, to pa vodi v številne druge posredne učinke.

Ampak še pomembnejši, kot je vpliv na ekosistem, se mi danes zdi vpliv na ljudi. Vse javnomnenjske raziskave namreč kažejo, da ima večina Slovencev, ki živimo na območju velikih zveri, do teh živali pozitiven odnos. Tudi če nekdo risa ne bo nikoli videl v naravi, mu je pomembno že samo zavedanje, da ta skrivnostna mačka še živi v slovenskih gozdovih. In to mislim, da je najpomembnejši razlog, zakaj se moramo truditi ohraniti te vrste.

Tudi zato je stekel projekt doselitve risov Life Lynx, saj je naša populacija tik pred izginotjem. Kdaj lahko pričakujemo prve nove rise?

Ta projekt je verjetno še zadnje upanje, da našo populacijo obvarujemo pred izumrtjem zaradi genetskih težav, ki so povezane s parjenjem v sorodstvu zaradi majhnega števila živali. Projekt bo trajal sedem let, začeli smo julija lani. To zimo smo opravljali precej terenskega dela v Karpatih, od koder bodo prišli novi risi, ter v Sloveniji, kjer smo iskali optimalne lokacije za izpust. Računamo, da bomo z odlovom začeli decembra letos. Skupno bo k nam in na Hrvaško prišlo 14 risov - štirje na Hrvaško, pet v slovenske Dinaride, pet v alpski prostor. Če bo kateri od njih poginil pred prvim parjenjem, ga bomo nadomestili z novim. S takšno 'osvežitvijo krvi' bomo zmanjšali parjenje v sorodstvu in s tem povezane zdravstvene težave, kot so deformacije skeleta, odpovedi srca in imunskega sistema ipd. 

Dolgoročni cilj pa je, da bi naše rise povezali s katero od sosednjih populacij, na primer švicarsko, balkansko ali karpatsko. Tako bi se lahko v prihodnosti genetska pestrost ohranjala po naravni poti in ne bi bilo več potrebe po umetnih preselitvah.

Junija bo luč ugledal tudi dokumentarni film o risih, ki je nastal v okviru projekta Life Lynx:

Je do tja pot?

Proti Švici je primeren habitat, ni pa dovolj risov. Naša populacija se na zahod ne širi, v Alpah so risi praktično že izumrli. Švicarska populacija je bolj zdrava in se širi proti nam, a počasi. S pomočjo novega projekta upamo, da bi v nekaj desetletjih lahko ustvarili ta stik. Na drugi strani si tega želimo tudi za balkansko populacijo, ki je zaradi majhne številčnosti prav tako močno ogrožena. Bo pa verjetno balkanska populacija že prej ponovno vzpostavila stik s karpatsko populacijo, ki se širi preko Srbije. Pri tem se moramo zavedati, da so današnje ločene populacije posledica človekovih aktivnosti. Prvotno so bili vsi risi v Evropi del velike sklenjene populacije, ki je segala od Grčije do severa Skandinavije.

Rise imamo torej radi, kaj pa volkove in medvede? Zdi se, da se sliši oziroma se je slišalo veliko negativnih kritik na njihov račun?

Javnomnenjske raziskave so pokazale, da do medvedov Slovenci čutimo kar nekaj strahospoštovanja. Kljub temu, pa je odnos tako do medveda kot do volka med lokalnim prebivalstvom večinoma pozitiven. Obstaja pa tudi del javnosti, ki je do teh živali negativno nastrojen. Danes je ta del v manjšini, je pa zato bolj glasen, kar potem daje napačen občutek, da je večina javnosti proti zverem.

Moramo se tudi zavedati, da v končni fazi ni toliko pomembno, koliko je volkov, risov in medvedov, ampak predvsem, koliko težav imamo z njimi. Kljub povečanju števila volkov in medvedov, se število konfliktov z njimi zmanjšuje. To gre predvsem na račun učinkovitih ukrepov - od električnih ograj do medvedo-varnih zabojnikov in pastirskih psov - ki se v zadnjih letih uveljavljajo na najbolj kritičnih območjih. Tu moram pohvaliti kolege z Zavoda za gozdove, ki se tej problematiki v zadnjih letih precej posvečajo in dosegajo izjemne rezultate. Do leta 2010 smo na primer v Sloveniji imeli zelo zaskrbljujoč trend povečevanje škod na drobnici zaradi napadov volkov. Takrat se je začelo več pozornosti posvečati kakovostnim nočnim elektro-ogradam, pastirskim psom ter delu z rejci na terenu, spoznali pa smo tudi, da odstrel volkov ni učinkovit ukrep za preprečevanje napadov. V naslednjih štirih letih so se škode zaradi volkov zmanjšale za 74 odstotkov, na tej ravni pa ostajajo tudi do danes, kljub povečanju populacije volkov.

Sodelujete tudi v tujini, v Afriki in Aziji. Pri katerih projektih in za kaj gre?

Gre za podobne raziskave kot jih izvajamo pri nas, tja tudi prenašamo metode, ki so se izkazale za uspešne v Sloveniji. V Kalahariju se ukvarjamo predvsem z leopardi, ki živijo na ekstenzivnih farmah v afriških savanah in prihajajo v konflikt s kmetijci zaradi plenjenja govedi. Ugotavljamo, zakaj pride do plenjenja domačih živali, kako se leopardi razporejajo v prostoru ter kaj se zgodi, ko je katera od teritorialnih živali odstreljena. Na podlagi tega svetujemo lastnikom, kako prilagajati živinorejo, da se čim bolj izognejo škodam.

V Mongoliji se ukvarjamo predvsem s snežnim leopardom, ki je med vsemi velikimi mačkami na svetu najslabše raziskana vrsta. Ne ve se niti, koliko jih sploh še živi. To je predvsem posledica težke dostopnosti terena, saj vrsta živi v visokogorskih masivih Centralne Azije.

Z uporabo avtomatskih kamer smo ugotovili, da jih je na našem raziskovalnem območju na Altaju bistveno manj, kot se je domnevalo prej. Kot z večino velikih zveri po svetu, je tudi tam glavni konflikt z živinorejo. Zaradi vedno večjega svetovnega povpraševanja po kašmirju, se je v Mongoliji močno povečala reja drobnice in pašniki za domače živali se vedno bolj širijo na območje habitata sibirskega kozoroga in divjih ovc, ki sta naravni plen za snežnega leoparda. Ker je teh živali manj, se divja mačka zateče k plenjenju domačih živali, njihovi lastniki pa se na to odzovejo z ubijanjem leopardov.

Mnogo ljudi si predstavlja, da velike afriške in azijske mačke živijo v neokrnjeni divjini. Vendar ta praktično ne obstaja več in vrste bodo dolgoročno preživele le, če jih bomo ljudje tolerirali in bili pripravljeni na sobivanje z njimi. Enako velja za Slovenijo. Pot do sobivanja ni enostavna, vendar z naraščajočim znanjem o tem, kateri ukrepi so uspešni, kateri pa ne, oziroma kateri lahko celo škodujejo, se ponekod že uspešno zmanjšujejo težave, ki jih naravni plenilci povzročajo ljudem. Je pa za to poleg znanja potrebna tudi volja in seveda finančna podpora.