Garda Slovenske vojske za zgodovino

Seveda so bili številni vojaki tako v prostem kot službenem času na Triglavu, a garde v uniformi po zbranih podatkih nikoli ni bilo. Uradno pa je vojska, pa še to jugoslovanska, na Triglavu stala pred skoraj 60 leti. Poročnica Viktorija Virag iz Garde Slovenske vojske nam je povedala, "da je bil namen tudi promocija garde in namig, da je že dolgo tega, kar so stali na Triglavu slovenski vojaki". Kot so še povedali gardisti, je bilo pomembno še, da vzamejo primat drugim vojskam, ki so na vrhu stale pred njimi. 

Gardisti sicer gredo tradicionalno vsako leto na vrh Triglava: "Tokrat pa smo se še odločili, da glede na to, da že gremo na vrh, naredimo nekaj posebnega." S seboj so nosili naše paradne oziroma gardne uniforme ter puški in se postavili v pozor ob Aljaževem stolpu. Garda Slovenske vojske sicer predstavlja najvišji zgled v vojski, med drugim je njen cilj doseči visoko raven zavesti in profesionalnega odnosa do vojske, države in njunih simbolov. In gardista, ki se prvič postavita pred enega najpomembnejših simbolov Slovenije, predstavljata ravno to. 

Ikonični dogodki na Triglavu

Večina se še spomni, nekateri pa so se učili v šoli, ko so na televiziji leta 1991 predvajali plapolanje slovenske zastave (še brez grba) na Triglavu. Misija, ki je bila pripravljena v veliki tajnosti še tedne pred osamosvojitvijo, je postala ena tistih, ki je postavila močno sporočilo združenosti in enotnosti Slovencev. 

Triglav je skozi zgodovino pogosto predstavljal sporno točko med drugimi narodnimi enotami in skupinami, ki so želele obdržati primat na najvišjem vrhu vzhodnih Alp. Konec 19. stoletja so se "borila" slovenska in nemška planinska društva, si uničevala označbe in trgala kažipote. Odločitev Jakoba Aljaža, da kupi vrh Triglava in nato leta 1895 postavi nanj stolp, ki je dobil tudi ime po njem, je bila ključna za stalno prisotnost slovenskih simbolov. Lov na "prestiž, ki ga predstavlja vrh", se je v naslednjih letih le pospešil, na vrh so se povzpele tudi številne vojske. 

Med obema vojnama je meja med Italijo in Kraljevino Jugoslavijo potekala na vrhu Triglava, sam stolp pa je bil nekaj metrov na "naši" strani, a obstaja polno fotografij iz tega obdobja, ki kažejo, da so italijanski graničarji in drugi vojaki pogosto obiskali stolp in se pred njim tudi slikali. 

Tudi govorice o številnih prepirih in pretepu med planinci glede statusa in imena vrha so pogoste in nekatere tudi zabeležene. To obdobje je bilo tudi poznano kot čas pleskarskih vojn, ko so stolp enkrat pobarvali v italijansko, drugi dan pa v jugoslovansko trobojnico.  

Ves ta čas, od 19. stoletja do druge svetovne vojne, je bil Triglav simbolno tudi v podobnih okoliščinah kot slovensko narodno vprašanje. Ko so okupatorji leta 1941 razkosali Slovenijo, je Triglav spadal v območje nemškega rajha. Zadnjič so bili nacisti na vrhu oktobra 1944, samo dan pozneje pa so bili na Triglavu že partizani, ki so odstranili okupatorjevo zastavo in obesili svojo. 

V naslednjih mesecih so marsikateri partizani odšli na Triglav, ki so ga kot simbol začeli uporabljati ravno po letu 1941 in je postal zelo znan od Mojstrane pa do Črnomlja. Leta 1947 je postal ta simbol tudi uraden, leta 2008 v času predsedovanja Slovenije Evropski uniji je pristal na številnih oblekah kot značka. Triglav in njegova podoba sta prisotna povsod.

Vojska nazadnje leta 1961, ko je streljala na Stenarja

Vodja skupine za muzeologijo major mag. Zvezdan Marković z Vojaškega muzeja Slovenske vojske je opisal tudi dogodek, ko je zadnjič vojska v posebni akciji stopila na Triglav, in to celo s topom. 3. oktobra 1961 je Franc Jeranc, komandant 345. planinske brigade iz Tolmina, 300 vojakom in 50 konjem iz še dveh vojašnic izdal povelje za premik proti Triglavu. Izvedla ga je planinska enota JLA pod poveljstvom takrat kapetana I. klase (stotnika I. razreda) Srečka Tušarja: Njihov cilj je bil, da ponovijo italijanski dosežek s topom, ki so ga v Julijske alpe metrov spravili avgusta 1939. *Sprva smo imeli napisano po prvi svetovni vojni in da so ga spravili na Triglav, a so nas z društva Rapalska meja obvestili in posredovali posnetek, ki kaže, da je to tega podviga prišlo leta 1939 in da je bil ciljna gora Mangart!  

A imeli so večje ambicije in za ta namen pripravili top M48, ki je veljal za standardni jugoslovanski gorski top. Ta tehta več kot 700 kilogramov, zato so ga spravili na osem kosov, ki pa so še vedno tehtali več kot najlažji kos s 70 kilogrami. 

Pomoč so seveda bili konji, ki so ga spravili do vznožja Triglava, a vojake je nato čakal veliko težji in bolj strm del. Do vrha so ga spravili brez posebnega orodja, le z žulji, močjo in vrvmi. Na vrhu so ga nato sestavili in ga zapustili, medtem ko so se sami vrnili v nižjeležečo postojanko. Naslednji dan, 6. oktobra, so top usmerili proti bližnjemu Stenarju in dvakrat ustrelili. 

Vojaki so se s topom srečno vrnili do Doma Planika, kjer je bila velika proslava dogodka, na kateri so bili tudi vojaška godba in planinci iz vse Slovenije.  Ob vrnitvi v vojašnice so številni dobili dopuste in priznanja, prav tako so dogodek vodili Slovenci, ki so bili v vojski. Dogodek, čeprav pod drugo zastavo, je tako imel močan slovenski prizvok. 

Garda Slovenske vojske je  tako na začetku septembra, skoraj 59 let po zadnjem vojaku, na vrhu stala v slovenskih uniformah in s slovenskimi simboli.