Varuhi slovenskega neba

Letala pod zastavo zveze Nato redno vadijo prestrezanja od severnega dela Evrope do obal na Sredozemlju, Slovenija ni nobena izjema.  Vsak ponedeljek tako nad nebom Slovenije vadijo prestrezniki in "vabe" – Pilatus PC-9M "Hudournik" in Eurofighter Typhooni. "Tisti, ki prestrezajo, najpogosteje ne vedo, kaj se dogaja. Mi, ko letimo, kot tarče smo precej dobro obveščeni v naprej, kaj moramo in kaj se bo dogajalo, Italijani pa najverjetneje ne. Za njih bo to pravi scramble, obnašanje in delovanje bo, kot da bi se dogajalo zares," pove Gregor Virant, poveljnik 152. letalske eskadrilje. 

Letalske posadke Slovenske vojske so že v petek opravile večino priprav, kdo bo letel in kam se bo šlo ter kakšne so omejitve. V vojaških plovilih je letenje precej dogovorjeno vnaprej, tudi zato, da bi čim manj motili civilna plovila, ki se nahajajo nad državo. 

Rana ura, zlata ura 

Tehniki letala pripravljajo že ure pred misijami, zadnji pregled pa je seveda pred poletom, že v ranih urah. V tem so dobro izurjeni, saj ima Slovenska vojska vsak dan za potrebe nadzora zračnega prostora pripravljenega enega pilatusa, ki v pripravljenosti čaka na drugem delu letališča. Ta mora poleteti v 15 minutah po prejemu ukaza,  podobno odzivnost se zahteva od reaktivnih letal (ki so namenjena prestrezanju) po celi Evropi.

Piloti pa so se ob tem dobili v skupni sobi, kjer je debata potekala večinoma o letalih, vsi pa so čakali na predstavitev misije. Ta je nato zbrala še druge posadke, tam pa se je prebralo meteorološko napoved, ki je napovedovala hladno fronto, ki je v ponedeljek zvečer prešla Slovenijo. A pomembno je bilo le – vreme v času naloge bo zadovoljivo. Natančnih informacij o tem, od kod in kdaj bodo Italijani prileteli, ni bilo, možni sta bili dve oporišči. 

Večina je odšla v pisarne oziroma dnevne sobe, dve posadki pa sta se začeli še bolj natančno pripravljati in tudi oblačiti ter pripravljati na polet. 

Ogromna mreža ljudi

Kar na prvi pogled preseneča, je, kako razpredena je mreža nadzorno-poveljujočih, ki nadzoruje in sproži vojaške prestreznike, kadar se pojavi potreba po njih. Ko je Slovenija leta 2004 postala članica zveze Nato, je slovenski zračni prostor takrat postal skupni zračni prostor. To pomeni, da gre za povezan sistem zračnega nadzora in obrambe. Tisti element znotraj sistema, ki pa je najbolj znan, je tako imenovani air policing. Od nadzora do zračne obrambe članice zveze Nato delijo skupne zmožnosti in informacije. Tako italijanski typhooni nad Slovenijo ne letijo pod "italijansko" zastavo, ampak Natovo. 

A pomembno je poudariti, da Slovenija ni predala suverenosti zračnega prostora nikomur, tuja letala in prestrezniki vstopajo z dovoljenjem, nad Slovenijo pa jih upravljajo slovenski kontrolorji. Kdo se torej odloča, kdo in kaj? Evropa je v okviru Nata razdeljena na severni in južni del, Slovenija spada v južni del, poveljstvo pa se nahaja v španskem Torrejonu. "V primeru vojaške grožnje, vojaškega letala, se naš nadrejeni poveljnik v Torrejonu odloči, ali bo aktiviral prestreznike iz Italije ali Madžarske ali pa oboje. Naloga našega 16. centra za nadzor in kontrolo zračnega prostora pa je, da te zadeve izpelje, v tesni koordinaciji s civilno kontrolo zračnega prometa Republike Slovenije," je povedal major Samo Mali. 

Te vaje niso poceni, a so ključne za preverjanje zmogljivosti. Večino vaj in izobraževanj se naredi s pomočjo simulacij, določene, kot ponedeljkove nad Slovenijo, pa po številnih scenarijih, ki so prilagojeni temu, da motnje za civilno prebivalstvo ohranjajo na minimumu. 

Nina Režen je vojaška kontrolorka, z opravljenimi vsemi izobraževanji, ki jih zahteva Nato, da lahko 'poveljuje' zračnim silam zaveze: "Po pridobitvi Natove licence in dodatnem izobraževanjem doma te licence vsako leto obnavljamo. Te smo dolžni vzdrževati in preverjati v skladu z Natovimi standardi, zato so redna usposabljanja pomembna. Današnja vaja pa je še toliko bolj pomembna, ker preverja vse vpletene v proces." Tu gre za celotno linijo vodenja in poveljevanja, kontrolorje, radariste, pilote, tehnike … 

Reženova pravi, da se prestrezniki ne uporabljajo samo za prestrezanje nevarnosti, ampak služijo tudi kot pomoč, dodatno oko. Piloti lahko s pomočjo dogovorjenih postopkov in tehnologije sporočijo, da nekaj ne poteka, kot bi moralo. Tako lahko v transponder, napravo, ki kaže položaj in ime letala, vpišejo enega od treh dogovorjenih squakow (kodo transponderja), ki izkazujejo nevarnost: 7.500 – ugrabitev, 7.600 – težave s komunikacijsko opremo, 7.700 – plovilo v nuji. Tudi v teh primerih bi bili aktivirani prestrezniki, odvisno od tipa letala pa bi se lahko odločali tudi o aktivaciji Italijanov ali pa naših pilatusov. Če gre za komercialno potniško letalo ali letalo, ki je hitrejše od približno 250 vozlov, Hudournik nima dovolj moči, zato so italijanski typhooni ali pa madžarski gripni ključni za uspešno prestrezanje. Drugi primer je, da se letalo enostavno več ne javlja civilnim kontrolorjem. 

V večini primerov so sicer prestrezanja zaradi težav s komunikacijsko opremo, a prestreznik mora kljub temu pogosto poleteti proti letalu, ki se ne oglaša – saj se ne ve, kakšne težave bi lahko bile. Je posadka brez zavesti, ko je bil primer letala Helios Airways 552? Je letalo ugrabljeno? Lahko se zgodi, da pilot ne more vnesti pravilne kode oddajanja transponderja, da je komunikacijska oprema popolnoma odpovedala. V tem primeru bo prestreznik z vizualnimi znaki komuniciral s posadko in jim tudi pomagal pri pristajanju. To je v civilnih koridorjih pomembno, da se izogne neprijetnim dogodkom, pa tudi zagotovi varnost letala, ki ne more komunicirati s tlemi. 

Prestreznik lahko s pomočjo znakov, nekateri so mednarodno dogovorjeni, pa tudi s pomočjo kretenj rok, prenese določena sporočila kontrolorjev. Če spoznajo, da bi letalo rado nekje pristalo, tako prestreznik poskrbi, da vsi na tleh vedo, kdaj in kje bo pristalo letalo – če ne drugače, ker bo od letala zahteval, da nekje pristane. Vse seveda v koordinaciji s civilno kontrolo zračnega prometa. A simulacije so nekaj, praksa pa nekaj drugega: "Sami veste, da ko morate nekaj narediti ali predstaviti, da je desetkrat lažje, če pred tem vadite. Enako kot igra, če lahko stisnete premor, je zelo drugače, kot pa če je vse v živo in teče naprej," pove še Virant. 

Počasnejša letala pa prestrezajo tudi Hudourniki. Na oporišču v Cerkljah ob Krki je v 15-minutni pripravljenosti eno letalo, tako kot zahtevajo v zvezi Nato. Ta se lahko nato hitro odzove in prestreže plovilo, ki je v našem zračnem prostoru ali pa vanj vstopa – in predvsem pri slednjem se izkaže pomembnost skupnega nadzora zračnega prostora zaveznic. 

'Slovenija je premajhna'

 Številni radi povedo, da je Slovenija premajhna, da bi lahko ujela letala nad svojim zračnim prostorom. To je (delno) res, a ni zgolj povezano z našo državo. Potniško letalo, ki je ravnokar vstopilo v zračni prostor pri Prekmurju in ga namerava zapustiti pri Portorožu, prečka državo v pičlih 20 minutah. Ključen predpogoj za prestrezanje so prave informacije. 

Kontrolorji, ki nadzorujejo zračni prostor ne aktivirajo prestreznikov za vsako napako ali nejavljanje letal, saj bi v tem primeru bili v zraku ves čas. Civilni kontrolorji, ki nadzorujejo potekanje prometa nad državo, skrbijo, da komunikacija poteka redno, z letali, ki letijo nižje, naj bi vzpostavili stik na nekje pol ure. Če bi teoretično letalo vstopalo v zračni prostor in se ne bi javilo slovenskim kontrolorjem, bi oni še vedno poskušali vzpostaviti stik na drugačen način, recimo na drugi frekvenci. Če ne bi bili uspešni, pa bi obvestili vojaške kolege. Ti pa bi v poseben sistem zapisali, da se določeno letalo ne javlja. Ta sistem bi omogočal, da sosednja država pripravi prestreznike, če Slovenija ne bi bila uspešna pri prestrezanju. Od tega lahko preteče že toliko časa, da bi letalo zapustilo zračni prostor, a sistem za delitev informacij med zaveznicami je v Evropi, ki ima številne majhne države, zato ključen.

V preteklosti so bili tako že primeri letal, s katerim so izgubili stik na jugu Nemčije, pa so v skupnem centru zveze Nato v Španiji aktivirali tudi naše prestreznike, ki so ga počakali na meji. Ravno ta skupni sistem, preko katerega si delimo tudi radarske slike z nekaterimi državami, nam omogoča, da smo uspešni pri varovanju našega zračnega prostora. Omogoča nam, da še pred vstopom letala, vojaškega ali civilnega, vemo, za kakšno letalo gre in kaj se pričakuje. V nasprotnem primeru pa bi letala veliko bolj pogosto preletela državo, še preden bi se lahko učinkovito odzvali. Poznamo primere, ko smo nad ozemljem države zaznali, da je letalo treba prestreči, a je bilo že na Hrvaškem, ko bi se lahko odzvali – a so ga na drugi strani meje že pričakali hrvaški prestrezniki.

Ponedeljkova vaja se je končala, kot je bilo pričakovano, pilatusi so bili prestreženi, typhooni pa so poskrbeli, da so varno pristali na Cerkljah ob Krki. Vojaška lovca sta našim letalom sledila vse do pristanka in gledala, dokler nista zapustila piste, nato pa reaktivne motorje v pozdrav pognala na polno moč in odletela nazaj domov.