Restavrator Aljaževega stolpa: Na vrhu je edino pravo mesto za original

Gorazd Lemajič je konzarvatov-restavrator v Narodnem muzeju Slovenije in član projekta Aljažev stolp – ohranimo naš simbol, ki ga vodi Zavod za kulturno dediščino Slovenije, Narodni muzej pa sodeluje v tem projektu. Lemajič je v tem projektu vse od leta 2011, ko se je začela faza ozaveščanja ljudi o pomenu ohranitve Aljaževega stolpa, zdaj pa je končno nastopila sklepna faza projekta, saj so se začela pripravljalna dela za odstranitev stolpa z vrha Triglava. Ta je načrtovana za 10. september, stolp pa naj bi na vrh predvidoma vrnili v začetku oktobra.

Lemajiča smo ujeli med množico planincev na Kredarici, ko se je pripravljal na vzpon na Triglav. Ob njem je bil večji pohodniški nahrbtnik, za katerega nam je pojasnil, da so v njem stvari za pritrditev stolpa, da pa ga še en podoben tovor čaka v Krmi. Izkoristili smo njegov kratek postanek in se z njim pogovorili o ‘gorskem projektu stoletja’, s katerim želijo Aljažev stolp obnoviti in poskrbeti, da bo zgodbo slovenskega ponosa in osamosvajanja pripovedoval še vrsto let.

Ves projekt je že tako daleč, da bodo ta teden stolp poskušali odvijačiti in pripraviti na polet. “Poskusili bomo. Ne vemo, če bo šlo, saj so vijaki že najmanj petdeset let močno pritrjeni in zarjaveli. Z nami gredo mojstri, ki se na to spoznajo, in upam, da jim uspe, saj si želimo čim več stolpa ohraniti takšnega kot je. Prav tako moramo stolp malo osvoboditi betona. Vse mora biti zaključeno do petka, ko bomo videli, kakšno bo vreme in ali bo helikopter lahko poletel,” pripoveduje Lemajič.

Prebrskali zapiske Jakoba Aljaža, zbrali fotografsko gradivo in različno dokumentacijo

Iz zapiskov, ki jih je Lemajič našel od Jakoba Aljaža, ki je imel pomembno vlogo pri razvoju slovenskega planinstva in je oče stolpa na Triglavu, je razbral, da je stolp sidran s petimi sidri. “Kako so te sidre pritrdili, ali so zgolj zvrtali luknje ali zabijali kline v skalo, to bomo videli šele, ko bomo odkopali temelje. V osnovi je bil sidran s petimi sidri in malo tudi zavezan iz zastavice na vrhu stolpa s petimi, včasih tudi štirimi železnimi vrvmi, ki so bolj ali manj imele namen, da odvajajo strelo, če je v stolp udarila. Nekje po drugi svetovni vojni so se jeklenice preselile pod streho – na zgornji obroč. Postale so tudi debelejše. Od takrat dalje iz poškodb, ki jih zdaj zaznavamo, ocenjujemo, da so jeklenice v glavnem stolp zvijale. Zgodilo se je, da je strela udarila v eno pritrdišče, pa sta drugi dve jeklenici vlekli stolp v drugo smer in ga zvijali,” pripoveduje Lemajič.

Originalnega stolpa še okoli 70 odstotkov

Naročili so podroben pregled in načrt statikov, ki so ugotovili, kaj bi bilo za stolp najbolje. “Pravijo, da je najbolje, da so namesto treh štiri jeklenice, ki jih bomo povezali s strelovodom, da se ne zgodi to, da udari strela v vrh stolpa in nato po najkrajši poti želi v tla, ko pa pride do zajle, pa tam zaradi nakopičene energije dobesedno eksplodira. Tako je nastala večina poškodb na stolpu,” pojasnjuje konzervator-restavrator, ki je eden glavnih operativcev tega projekta. “Po domače povedano se z leti ta naš kulturni spomenik ‘flika’, a še vedno ocenjujemo, da je originalnega stolpa okoli 70 odstotkov. Zdaj ga bomo pa temeljito restavrirali, vse dele, ki so nekakšne plastične zalivke, bomo nadomestili s kovino, da bo konstrukcijsko spet dovolj močen in v dobri kondiciji, da bo zdržal nadaljnih 50 ali celo sto let.”

‘Kar lahko ohranimo, bomo ohranili’

Se lahko zgodi, da česa ne boste mogli obnoviti? “Streha je že bila zamenjana po drugi svetovni vojni. Sicer o tem ni nobenih zapiskov, a iz fotografij, ki sem jih pridobil, se da razbrati, da je bila po vojni na strehi zelo velika luknja, a danes se na strehi stolpa ne vidi, da bi bila kje dopolnjena. Takoj za tem obstaja tudi cela serija fotografij, ki kažejo zelo napeto in okroglo stožčasto streho. Danes je ta streha že vsa zvita. Ugotovili smo tudi, da je kovina na strehi drugačna od kovine na obodu stolpa,” pojasnjuje Lemajič in dodaja, da je plašč stolpa tako konstrukcijsko kot materialno še originalen. “Eni deli so zamenjani, dopolnjeni z drugo pločevino, a tega je malo in ne dvomim v to, da nam ga ne bi uspelo restavrirati. Videli bomo, če lahko to streho spravimo v stanje, da bo lepa, napeta, če ne, jo bomo zamenjali, saj niti ni več originalna. Tukaj ne bomo kaj dosti komplicirali. Vse ostalo, kar lahko ohranimo, pa bomo ohranili.”

Malarska vojna na Triglavu

Aljažev stolp je svojo podobo skozi desetletja večinoma ohranjal, le barve je spreminjal, opozori Lemajič. Tako so med enim od testiranjem in odvzemanjem vzorcev našli kar 18 slojev barve. “Najmanj tolikokrat je bil barvan. Vmes smo našli tudi rdečo barvo. Po drugi svetovni vojni so namreč stolp pobarvali na rdečo, namesto zastavice pa so mu na vrhu pritrdili zvezdo. Nato so ga prebarvali na sivo,” pripoveduje Lemajič in dodaja, da v osnovi stolp ni bil pobarvan. To so razbrali iz prve fotografije stolpa in zapiskov Jakoba Aljaža. “Če pogledate dobro prvo fotografijo, ki je bila objavljena v prvi številki Planinskega vestnika, stolp, ko so ga postavili na vrhu Triglava, ni bil pobarvan. Se da pa iz te fotografije videti, da je bil pobarvan okoli okencev in vrat, torej tam, kjer je bila rezana pločevina, kar pomeni, da je bilo to namenjeno kot zaščita.”

Kdaj naj bi ga torej prvič pobarvali? “Prvi zapis, ki smo ga našli o barvanju stolpa, navaja, da je Anton Knafelc (oče slovenske markacije op. a) par let po postavitvi stolpa šel na Triglav in ‘si vzel čas, užival na Triglavu, s seboj pa je vzel belo barvo in ga z njo na belo prebarval’. Tako navaja zapis,” pravi Lemajič. A je stolp kar nekaj barvnih odtenkov zamenjal v času med vojnama. “O tem pričajo številne fotografije. Ko je tukaj tekla Rapalska meja, so ga Italijani prebarvali v svoje barve, Slovenci potem spet v svoje. Temu se je takrat reklo malarska vojna. No, potem je bil še ves rdeč, pa spet nazaj siv,” pripoveduje Lemajič. “V enem obdobju je bil ves prelepljen, zdaj pa mislim, da se je že dvignila ta zavest po ohranitvi kulturne dediščine in ljudje ne lepijo več toliko nalepk, prav tako se ne podpisujejo več toliko nanj. Namreč, vsi ti podpisi naredijo na stolpu poškodbo – razo, kjer stolp nato začne rjaveti. Opažamo, da se stanje izboljšuje, kar nas izredno veseli.”

Ideja, da bi stolp preselili v muzej, sprožila odpor

“Ko se je ta projekt začel leta 2012, je bil velik zaplet okoli ideje, da bi šel stolp v Planinski muzej. Takrat se je slovenska javnost, predvsem planinska, razdelila na dva pola. Eni so bili proti, eni za. Stroka pa tu ni imela nobene besede,” začetke projekta oziroma ideje o zaščiti stolpa opisuje Lemajič. “Žal se takrat, razen močnega čustvenega naboja v družbi, ni zgodilo nič za zaščito Aljaževega stolpa. Vse do lanskega leta stolp ni imel upravljalca. Imel je ljubitelje, ki so ‘skrbeli’ zanj, kar je dobro, a premalo za nek strokoven pristop in saniranje poškodb, ki so skozi desetletja nastajale na stolpu.”

“Na začetku projekta smo želeli predvsem ozaveščati širšo javnost, da gre pri Aljaževem stolpu res za majhno zatočišče, a da je to po drugi strani naš simbol. Vso to zgodbo, ki jo stolp nosi s sabo, to moramo ohraniti. Najprej smo naredili film Aljažev stolp – ta pleh ima dušo, nato je po Sloveniji, tujini in zamejstvu potovala istoimenska raziskava. Upam, da smo s tem vzbudili odnos do naše skupne kulturne dediščine,” pravi. Aljažev stolp je svojega upravitelja dobil šele lansko leto. Ministrstvo za kulturo je za upravitelja izbralo Zavod za kulturno dediščino Slovenije, s tem pa so omogočili, da je projekt sanacije stolpa prešel v svojo praktično, terensko fazo.

‘Generalka’ že leta 2013

“Nič ne sme iti narobe. Vse imamo zelo dobro premišljeno,” zatrjuje Lemajič. V bistvu so imeli leta 2013 generalko, saj so takrat snemali dokumentarni film in so imeli na vrhu Triglava kopijo stolpa, ki jo je tja pripeljal in z vrha tudi odpeljal helikopter. “Zato imamo že nekaj izkušenj. Točno vemo, kako zadevo pripraviti.”

Projekt ohranitve Aljaževega stolpa zahteva ogromno terenskega dela in to zelo napornega, saj dela potekajo na višini 2864 metrov. Lemajiča, ki je tudi sam velik ljubitelj gora, smo ujeli, ko je iz Krme na vrh Triglava v nahrbtniku nosil del opreme – približno 18 kilogramov povezovalnih trakov, s katerimi bodo pritrdili stolp, da ga helikopter nato zapne z zajlo, dvigne in odpelje predvidoma v Mojstrano, kjer bo na stolp čakal tovornjak in ga odpeljal v prostore, kjer bodo predvidoma tri tedne potekala restavratorska dela. “Še ena takšna pošiljka me čaka v Krmi, da jo danes, če bom imel dovolj moči, še odnesem na vrh,” je dejal Lemajič, ki z velikim navdušenjem pripoveduje o zadnjem tednu, ko bodo na vrh Triglava prišli še mojstri in stolp poskušali odvijačiti, prav tako bodo preizkusili tudi zapenjanje. “Potem čakamo samo še zeleno luč, da poleti helikopter.”

Odstranitev načrtovana za 10. september

“Seveda bomo javnost prek medijev obvestili, kdaj točno se bo to odvijalo. Predvidevamo, da bomo v ponedeljek, 10. septembra, če ne bo slabega vremena in če ne bo helikopter zaseden z reševanjem, da bomo takrat okoli poldneva uspeli izvesti celotno akcijo,” pravi Lemanič. V restavratorskem centru bodo stolp najprej temeljito pregledali in dokumentirali. “Vsega na terenu pač ne moreš izmeriti,” pravi in dodaja, da bodo vsak kos stolpa temeljito izmerili in dokumentirali, saj bodo na takšen način lahko del stolpa na terenu popravili ali zamenjali, če bo potrebno. “Trikrat letno bo na terenu potekal monitoring stolpa – na začetku turistične sezone, sredi sezone in ob koncu. Ocenjevali bomo, kakšne poškodbe so nastale. Če bomo ocenili, da je določena poškodba tako velika, lahko po načrtu izdelamo kos v dolini in zgolj zamenjamo na vrhu. Ni nam potrebno celega stolpa spet v dolino prestaviti.”

Po približno treh tednih se stolp vrača

“Zavedamo se, da Triglav brez Aljaževega stolpa ni isto, zato bomo poskušali vsa restavratorska dela končati v treh tednih. Takšen je načrt. Imeli smo prvoten načrt, da na vrhu pustimo kopijo stolpa, ki smo jo izdelali za potrebe dokumentarnega filma, a smo si premislili, ker moramo delati tudi na temeljih stolpa, zato bi nas kopija pri tem ovirala,” pojasnjuje Lemajič in dodaja: “Kdor koli bo v času, ko bo stolp v dolini, prišel na vrh Triglava, bo imel izkušnjo prvopristopnikov, ko na vrhu še ni bilo stolpa.” Bodo pa zagotovo vse planince obveščali o tem, zakaj na vrhu ni stolpa oziroma, da na stolpu potekajo restavratorska dela.

Ko je postal restavrator, je stolp videl z drugačnimi očmi

To, da ima tako pomembno vlogo v tem projektu, ni naključje. Je planinec in velik ljubitelj gora. “Veliko hodim po hribih. Na Triglav sem večkrat prišel še preden sem postal restavrator-konzervator. Po pridobljeni izobrazbi pa sem ga začel gledati z drugačnimi očmi. Vedel sem, da je že od leta 1999 razglašen za kulturni spomenik državnega pomena. Prav tako vem, kakšen je postopek okoli kulturnih spomenikov in kakšna je procedura, a tega tukaj gor nisem videl. Začel sem spraševati, če ne bi bila to takšna zelo zanimiva izkušnja, da bi se jaz tudi čisto strokovno tukaj vpletel. V hribih sem pa itak zelo rad,” z nasmeškom pripoveduje Lemajič, ki je navezal stik z Zavodom za kulturno dediščino Slovenije in skupaj se je rodila ideja, da je potrebno nujno nekaj ukreniti. Povezali so se z vsemi, ki so kakorkoli povezani s Triglavom in Aljaževim stolpom. “Počasi se je začel rojevati ta projekt, ki je sedaj končno v operativni fazi, ko je le še vprašanje nekaj dni, da se zadeva izvede.”

Na vprašanje, ali je še kakšen objekt v naših gorah, ki ima takšen pomen in zgodbo, Lemajič odgovarja: “Takšnega statusa in takšne zgodbe, kot jo ima Aljažev stolp, nima noben objekt v Sloveniji, pa tudi širše v Alpah ne. Noben narod nima takšne povezave z eno zgodbo na svojem vrhu kot jo imamo mi Slovenci.”

‘Če ga damo v muzej, povzročimo shizofreno stanje’

Ko so razmišljali, da bi stolp prestavili v muzej, se je razvila huda razprava med tistimi, ki so bili za in tistimi, ki so bili aboslutno proti. O tem, ali bi raje videl, da je na vrhu Triglava kopija, Lemajič pravi: “Aljažev stolp, če ga premaknemo v katerikoli muzej, bo to povzročilo shizofreno stanje. Spodaj imamo tako original, ki je ne samo pričal temveč tudi kreiral osamosvajanje Slovenije še v časih pod Avstroogrsko, na vrhu imamo pa kopijo. Mislim, da vrednost stolpa ni toliko v plehu, ampak v plehu, ki ima dušo. Nekaj drugega je, ko prideš v dolini v muzej in vidiš objekt, kot pa to, da napneš vse svoje moči in splezaš na Triglav ter tam vidiš stolp. Ta obisk pomeni čisto nekaj drugega. Moment je na vrhu Triglava popolnoma drugačen kot če si obiskovalec v muzeju. Zato menimo, da je na vrhu edino pravo mesto za original.”

Zlasti tujci premalo poznajo zgodbo Aljaževega stolpa

Ker smo ga ujeli v času čistilne akcije na Triglavskih podih, smo ga povprašali tudi o odnosu planincev do gora. “Pozitivno je, da so ljudje začeli uporabljati zaščitno opremo. Zelo veliko ljudi nosi čelado, prav tako uporabljajo varovalni pas. Jaz ga ne uporabljam, pa ga imam vedno s sabo. Nikoli ne veš, kdaj ti pride prav. Kot planinec vidim kdaj tudi smeti, ampak vidim tudi, da imajo Slovenci dober odnos do naših gora. Tujci pa niti ne vedo vsega tega, na poznajo vseh zgodb. Ko smo na vrhu snemali dokumentarni film o stolpu in sta bila tam dva stolpa, je prišel tujec, ki me je po angleško vprašal, kateri je moški? Nič mi ni bilo jasno, pa sem ga vprašal, kaj s tem misli, in mi je odgovoril, da ga zanima, kateri od stolpov je moško stranišče. Seveda sem mu potem pojasnil, kaj simbolizira stolp, mu povedal vso zgodbo in je bil ves zadovoljen. Tujci še premalo vedo, da je to kulturni spomenik. Država bi lahko s širšo promocijo naredila več o tem, jim predstavila celotno zgodbo, da ni to le vrh, ki ga osvojiš, pač pa da ta gora s stolpom nosi slovensko zgodovino.”

Podrobna časovnica odstranitve stolpa bo znana v prihodnjih dneh. Takrat bo znano tudi, koliko časa bo dostop na vrh Triglava omejen. Seveda si želijo, da bi bil ta čas čim krajši. Bo pa to seveda potrebno zaradi zagotavljanja varnosti obiskovalcev Triglava. Predvidoma konec septembra oziroma v začetku oktobra bodo vrnili stolp na Triglav. Lemajič nam je še povedal, da bodo ohranili njegovo sivo barvo in hkrati poskrbeli za njegovo temeljito zaščito. S tem bo poskrbljeno za pleh, naš spoštljiv odnos do stolpa pa bo poskrbel za njegovo dušo.

Nekaj dejstev o Aljaževem stolpu:

190 centimetrov visoki stolp s premerom 1,25 metra je najvišje ležeča zgradba v Sloveniji in kulturni spomenik državnega pomena. Je tudi simbol slovenstva že 123 let.

Idejo zanj je dobil župnik na Dovjem Jakob Aljaž, ki ga je motila nemška lakomnost v naših gorah. 16 kvadratnih metrov površja, kjer je pozneje postavil stolp, je kupil za en goldinar, nato pa izdelal načrt za stolp, ga dal izdelati obrtniku Antonu Belcu iz Šentvida pri Ljubljani.

Ta je nato izdelal stolp iz šestih delov, ki so jih z vlakom prepeljali v Mojstrano, nato pa jih je šest nosačev v enem tednu znosilo na vrh Triglava, kjer so stolp postavili 7. avgusta 1895.

Napis Aljažev stolp na stolpu je bil prvi slovenski napis na Triglavu in v njegovi okolici.

V stolp je duhovnik namestil najnujnejšo opremo. Tri okrogle stole, dva samovara, šest kositrnih kozarcev, barometer in termometer ter posodo špirita za samovar. V stolpu pa je bila tudi spominska knjiga. Prav tako je v notranjost stolpa dal namestiti kopijo panorame s Triglava.