24 ur s Slovensko vojsko: kočevski teren, 20 kilometrov, zaseda in protinapad

Sreda se je za 3. vod 3. čete 10. polka 1. brigade začela s pripravo opreme in premikom. Ukaz je narekoval, da bodo nalogo opravljali na težko prehodnem območju v bližini Kolpe in Kostela, kar pa je že samo po sebi utrujajoče. Teren, na katerem bodo pehotniki morali premagati na desetine kilometrov z najmanj 30 kilogrami opreme, je ravno primeren za poškodbe: kamenje, ki je pokrito z mahom, gosta podrast, številne luknje in razpadlo listje, ki jih skriva. A to še ni bilo najhuje, saj jih je pri 10 stopinjah pral tudi dež, ki je te naravne ovire naredil še bolj zvite in nevarne. 

Ukaz je bil jasen: premik na položaje pri Stružnici, kjer je treba uničiti teroristične elemente, ki se skrivajo na tem območju. Če bi v normalnih scenarijih lahko uporabili letalstvo, ki bi opravilo delo v nekaj minutah, je bilo tukaj bolj delikatno, saj so obveščevalci spoznali, da se je s teroristi pogovarjal nekdo, ki jim je izdajal pomembne informacije. Odkritje identitete je bilo ključno, zato bombe ne pridejo v poštev, potreben je bolj natančen napad. 

3. vod je tako v jutranjih urah dobil povelje: premik in pripravo zasede, nihče vas ne sme opaziti, nihče vas ne sme slišati. Gre skoraj za nalogo, ki bi jo opravile enote za specialno delovanje, a tudi pehotne enote morajo to biti sposobne izvesti. Vod, ki je štel manj kot 30 ljudi, si je pripravil opremo za dva dneva in se podal na teren, ki je še najbolj primeren za divje živali, ne pa za človeka, ki poleg orožja nosi še 30 kilogramov. 

Pot je bila strma, številni zdrsi s težko opremo niso bili prijetni, predvsem pa se je zelo zmanjšala hitrost premikanja. V eni uri smo tako opravili približno kilometer. Ker smo šli v izvidnico v bližino nasprotnikovega kampa, so bili ukazi večinoma ročni, tu pa tam je bilo slišati kakšen šepet, vejevju se je bilo treba izogibati, saj bi pokanje lahko izdalo naš položaj. Mokra tla in rahel dež sta pri tem pomagala, saj je padanje kapljic po listih precej zakrilo premikanje enote. Pomembno je bilo, da si, ko si "poletel" proti tlom, ker ti je zdrsnilo, morebiten komentar zadržal zase. In teh ni bilo malo. 

Dva koraka naprej, enega nazaj

Poročnik, ki je poveljeval vodu, je moral pozabiti na moderno tehnologijo, vaja je predvidevala uporabo tehnologije stare šole – zemljevida. Uspešno opravljeno, a pogosto ustavljanje, ko je bilo treba preveriti položaj enote, je še bolj zaustavljalo napredovanje, disciplina glede razdalje je začela popuščati, to pa so nato podčastniki morali vzpostaviti nazaj. "Tukaj smo, po izohipsah moramo do te točke, povej moštvu, da se premikamo čez pet minut." Podčastniki so naloge razdelili, enota se je ob zaustavitvi postavila v položaje za varovanje. Tisti, ki niso bili pravilno postavljeni, so dobili tihi poziv in kretnje z rokami, kam morajo iti. 'Ks, ks, ks' in ukaz za premik. Eden po eden, naprej po terenu, ki je v jutranjih urah že terjal eno poškodbo. 

Dva koraka naprej in en korak nazaj je bilo premikanje po razmočeni zemlji, polni kamenja, ki ne ponuja dobre opore. "Samo, da gleženj ne gre," se je ponavljalo v glavi novinarja, ki ni želel biti evakuiran in dodatno breme enoti. 

Ko smo prišli do nove točke, kjer smo se zbrali, je bilo že pozno popoldne. Rame so zaradi opreme že zategovale, saj je vsak posameznik v enoti, tudi novinarji, s seboj moral nositi opremo za dva dneva. Še slaba ura in prišli smo v patruljno bazo, ki je bila nedaleč stran od točke, kjer so po zemljevidu predvidevali, da bo možno napraviti zasedo. 

Ker je šlo za urjenje, so zvečer prišli pripadniki nasprotnikov, ki so nam povedali, ali smo bili slišni, kje smo naredili napake in kaj bi bilo možno storiti bolje. Častniki so predstavili, kaj so videli, nato pa so pripadniki zdravstvene enote pregledali stanje med vojaki – klopi, ureznine in druge poškodbe, ki bi lahko bile problematične. Razen od jutranje poškodbe – natrgane vezi – smo ostali imeli standardne praske, klope in udarce, ki se zgodijo, če 90-kilogramski človek s 30 kilogrami opreme pade po kamniti in blatni podlagi. 

Noč na straži v kostelskih gozdovih

Ob šesti uri dežja ni bilo več, veter ni pojenjal, je pa zdaj bil čas za hrano, ki smo si jo prinesli s seboj. Dnevni suhi obrok, ki je vseboval več kot dovolj, da nisi ostal lačen. Piščanec s fižolom, špageti z omako, čaj, kava, čokolada in še več hrane, ki smo jo vsak na svojem položaju v tišini jedli. Glavni obrok je bil prav tako topel. Pripravili smo si ga tako, da smo v vrečko zlili malo vode, ta pa je reagirala z zrnci, ki so se začela segrevati. V 15 minutah je bil presenetljivo okusen obrok pripravljen, v tem času pa pregled položajev.

Častniki in podčastniki so nato pripravljali načrte za naslednji dan, te so nato z enoto tudi izpilili, narisali na tla, da smo si lahko ostali predstavljali, kaj je naša naloga. Kot večina stvari v vojski se zadeve dogajajo hipno, največ časa pa se čaka na naslednje povelje, tako da so se vojaki po prejetih poveljih postavili na svoje obrambne položaje. Ker smo morali biti tiho, je vsak povzročeni zvok desetkrat močnejši, slišati je bilo le premike podčastnikov, ki so se premikali med vojaki. 

Vojaki so na točno določenih točkah nadzorovali prihode v patruljno bazo, ti položaji pa so bili za posamezno dvojico njihovi domovi do četrte ure zjutraj. Preoblečeni v suho smo se še vedno izogibali podrasti, kolikor je pač šlo, ker si bil v nasprotnem primeru obsojen na mrzlo noč. Ob devetih zvečer je bila temperatura pod deset stopinj, veter pa je občutek temperature še malo znižal. Podčastniki so redno preverjali stanje straže, ki se je izmenjaje odločala za spanec za kakšno uro, ena oseba je bila vedno budna in je nadzorovala svoj sektor. 

'Dobro jutro, pazi na klope'

Ob četrti uri zjutraj je sledilo bujenje, prekinjen spanec je bil kratek, zato nas je večina gledala po nadomestkih za kavo in čokolado, saj ognja za pravo kavo nismo smeli narediti. Tišina med vojaki je bila še vedno prisotna, zdaj se je gledalo, kaj od opreme bomo potrebovali, kam se moramo premakniti. Začeli smo pospravljati za seboj, častniki in podčastniki pa so hodili med nami in nas opozarjali, naj bomo pazljivi. Mimo mene je šel častnik, videl je, da sem pokonci, in na kratko rekel: "Dobro jutro, pazi na klope. Ob sedmih gremo naprej." 

Suhe nogavice, pospravljena oprema, neke vrste zajtrk. Nato smo se oprtali in se znova podali na teren, ki smo ga nekateri že preklinjali. "Vzdržuj razdaljo!" je bilo slišati. Pravilo je, da moraš z vojakom pred sabo vzdrževati vizualni stik, ki je v podrasti lahko tudi na dva metra, a razdalja ne sme biti premajhna. "Ubojni radij ročne bombe je sicer 15 metrov, a ne moremo vedno držati take razdalje," pove častnik. Vsake toliko je slišati "ks, ks, ks", premik, počakaj, varuj, glej, pazi. Zaustavimo se za par minut, na repu dvajseterice pravzaprav ne veš, kaj se dogaja spredaj, vojaki z orožjem pa so tiho ležali na mokrih tleh in čakali na nov ukaz. 

Častniki so znova preverjali naš položaj, saj zaradi podrasti nismo vedeli, kje smo. Jasno je bilo, zaradi dvigajočega terena, da sta levo od nas dva hriba, eden od teh je naš cilj, zato so zemljevid res pozorno gledali. Teren se je malo izboljšal. Hudičevo kamenje, ki je bilo pokrito z mokrim mahom, je za nekaj ur izginilo, a nas je že čakal veliki finale: skalovje, ki smo ga morali prečkati, da smo prišli do položajev za pripravo zasede. 

Ne gre za plezanje na Triglav, a po dveh dneh, neprespani noči in veliko nižji koncentraciji so kamni lahko usodni za nogo. Čez eno uro smo bili na položajih za zasedo, zdaj pa je bilo znova treba čakati. Znova. Več ur. Kar je pravzaprav pravilo delovanja vojske – hitro, da boste lahko čakali!

Zaseda pripravljena, a vse ne gre po načrtih

Vojaki so na ovinku postavili zasedo. To so postavili v takšno obliko, da sta dve podporni enoti zagotavljali kritje napadalnemu oddelku, ta pa je čakal nedaleč od ceste. Nekaj sto metrov nižje in višje od točke napada je nekaj vojakov zagotavljalo zaščito, saj se je pričakovalo, da bodo iz nasprotnikovega tabora poslali okrepitve. V zraku se je kmalu pojavil pilatus PC-9, 'Hudournik', ki je zagotavljal kritje in napadalni element na okrepitve nasprotnikov, saj se je predvidevalo, da bodo prišli na pomoč v vozilih. Obveščevalci in izvidniška enota so govorili o najmanj dveh tovornjakih, zato so na cesti, po kateri so predvidevali, da bodo prišli, okrepili enote. Par oči v zraku pa je v živo govoril, kje in kako se nahajajo morebitni nasprotniki. 

Varovalna enota na cesti je sporočila: "Prihajajo." Povelje je bilo hitro in jasno, napetost je bila na vrhuncu, vsi so bolje oprijeli orožje, varovala so bila odklenjena. Vozili sta se kmalu pojavili in vojaki so z avtomatskim orožjem udarili po obeh, varovalne enote pa tudi z mitraljezi. Vozili sta se ustavili, enota, ki je morala zagotoviti varnost in preveriti identiteto, pa je napadla, zapustila položaje in napredovala proti vozilom. Potrdili so identiteto osebe, ki je izdajala podatke, a po radiu je prišlo hitro sporočilo: napadajo nas! 

Hudournik na pomoč!

Besede o napadu so prišle iz enote, ki je morala varovati cesto pred prihodom okrepitev. In Hudournik, ki bi moral napasti vozila, je v zraku sprva le krožil, dokler ni bilo jasno, kaj se dogaja. Nasprotnikove enote so sicer res prišle z vozili, a so jih zapustile in peš nadaljevale pot ter izvedle protinapad. Vojaki, ki so morali varovati cesto, so precej pozno odprli ogenj na nasprotnike, ti so se lahko približali do kritja, bojevanje je bilo srdito. Poveljnik je le slišal: "Naš položaj je prebit. Usmerjevalce združenega ognja potrebujemo za pomoč, da usmerijo letalo." 

V tem trenutku je prišel na pomoč Hudournik, ki ni napadal vozil, ampak je začel mitraljirati položaje nasprotnikov v gozdičku pred položaji, za bombe je bilo preblizu. Skupen boj enote za varovanje in napadi Hudournika so bili dovolj, da se je nasprotnikova enota začela umikati. Misija je bila uspešna, četudi ni potekala po načrtih, vaja pa s tem tudi končana.

Transportni tovornjak je na območje vaje pripeljal nove vojake, suhe in polne energije, medtem ko je 3. vod 3. čete 10. polka 1. brigade moker in utrujen šel domov.