Socialna psihologinja Marjeta Mencin je ena izmed tistih, ki je poskrbela, da imamo pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok v Sloveniji vpisano tudi v ustavo samostojne države. V začetku 90. let so namreč obstajale močne težnje, da v novi ustavi določbe, ki je govorila o svobodi odločanja o rojstvu otrok, ne bi bilo. Slednje bi pomenilo, da bi bila dostopnost varnega splava v Sloveniji ob krepitvi konservativnih političnih sil ogrožena. A do slednjega ni prišlo, v ustavo pa je bil tako vpisan 55. člen.
Ta pravi, da je odločanje o rojstvu otrok svobodno, država pa mora zagotavljati možnosti za uresničevanje te svoboščine in ustvarjati razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za rojstvo svojih otrok. Ker v členu ni izrecno omenjena beseda splav oz. umetna prekinitev nosečnosti, se marsikdo sklicuje, da Slovenija pravice do splava v ustavi pravzaprav nima zapisane. "To je povsem napačna interpretacija," poudarja Mencinova.
Skupaj z ustavo in sprejemom 55. člena je bila namreč sprejeta tudi obrazložitev, "v kateri eksplicitno piše, da svoboda odločanja o rojstvu otrok vključuje tudi pravico ženske do umetne prekinitve nosečnosti". "Ni dvoma, da člen govori o abortusu. Razprave v procesu oblikovanja ustave nedvoumno dokazujejo, da je bil 55. člen tako sporen prav zato, ker so določbo o svobodnem odločanju o rojstvu otrok vsi razumeli kot svobodo, ki vključuje tudi pravico do umetne prekinitve nosečnosti," pojasnjuje Mencinova, ki je bila takrat poslanka ZSMS-LS. Poudarja, da prav zato ustava ni bila sprejeta soglasno.
V Sloveniji je tako pravica do splava zagotovljena, a to ne pomeni, da ni, "sploh po nedavnih spremembah v političnem ozračju," še vedno na udaru. Pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok in posledično pravica do odločanja o lastnem telesu pa ob tem v številnih drugih evropskih državah sploh ni zagotovljena.
Prva podpisnica pobude za varen in dostopen splav v Evropi
Danes več kot 20 milijonov žensk v Evropi nima dostopa do varnega splava. "Ker je nesprejemljivo, da ženske na Poljskem še vedno umirajo, ker nimajo dostopa do splava. Nesprejemljivo je, da ženske nosijo finančno breme, ker splav ni brezplačen. Nesprejemljivo je, da so ženske prisiljene prepotovati na tisoče kilometrov ali iskati nevarne alternative, ker ginekologi ne želijo opravljati splava zaradi ugovora vesti," poudarjajo v Inštitutu 8. marec, v katerem so sprožili evropsko državljansko pobudo za varen in dostopen splav v Evropi.
Doslej so že zbrali potrebnih milijon podpisov oz. natančneje: 1.150.000 podpisov za varen in dostopen splav v Evropi. Cilj je tako že dosežen, a bodo zaradi morebitnih napak med oddajo podpisov z zbiranjem zaključili pri 1.200.000 zbranih podpisih. Čisto prvega je sicer oddala prav Marjeta Mencin. "Ko so me aktivistke 8. marca povabile, da prva podpišem pobudo, sem bila presenečena in počaščena, hkrati pa mi je bilo nelagodno, ker še danes menim, da bi morala biti prva podpisnica ena od žensk, ki so kampanjo začele. A takšnemu povabilu se ne gre upirati," v smehu prizna.
Meni, da gre za eno najpomembnejših pobud na tem področju. "Idejo, da bi EU morala pomagati ženskam, ki nimajo dostopa do varnega splava oz. jim je ta otežen, so pobudnice izjemno pametno oblikovale v konkreten predlog ," pravi Mencinova, ki verjame, da je v trenutnih razmerah to najboljša ali celo edina možnost, da bi EU, ki ne more posegati v zakonodajo držav članic na tem področju, vendarle izpolnila svojo dolžnost do svojih prebivalk.
Poudarja, da to ni le velik organizacijski podvig, temveč tudi pomemben mejnik v boju za enakost žensk. "Ustvarile so zelo široko mrežo podpornic in podpornikov, širitev aktivistične mreže pa je tudi najboljši odgovor vsem nasprotnikom te pravice," dodaja.
O trenutku, ko so dosegli mejnik milijon podpisov, pa pravi, da je bil to trenutek velikega veselja, celo zmagoslavja. "Ti podpisi so bili in so dokaz, da smo se državljanke in državljani pripravljeni in sposobni organizirati v imenu solidarnosti." Kvota za Slovenijo je bila dosežena zelo hitro, hitreje kot v večini drugih držav. "Aktivistke in aktivisti so vložile izjemno veliko napora v kampanjo, zato nisem bila presenečena, ko je Slovenija dosegla ta mejnik, sem bila pa seveda zelo vesela." Jasna je, da gre za pomemben dosežek, ki pa je le eden od korakov na dolgi poti, ki je pred njimi: "Ni še konec, to je šele začetek."
'Z naraščanjem enakopravnosti žensk se moški počutijo ogrožene'
Pobuda ima ambiciozne cilje. Bo prinesla tudi konkretne spremembe? Čeprav ostaja optimistična, pa je Mencinova zaskrbljena zaradi političnih premikov v Evropi in svetu, ki ogrožajo pravice žensk in človekove pravice nasploh: "Upam, da bo uspelo, ne verjamem pa, da v tem mandatu."
Ob tem izpostavlja aktualne težnje k povečanju obrambnih izdatkov. "Ko nosilci politične moči ob podpori medijev strašijo z zunanjimi sovražniki, sovražnike hitro najdejo tudi znotraj. S tem upravičujejo omejevanje človekovih političnih, socialnih in kulturnih pravic. Najprej tistim z najmanj politične moči, potem veliki večini. V imenu varnosti dejansko ukinjajo varnost – tisto vrsto varnosti, ki jo zagotavljajo javni podsistemi, kot so zdravstvo, izobraževanje, sociala," poudarja.
Vzpon skrajne desnice je v številnih državah že pred napovedjo pospeševanja oboroževanja ogrozil, ponekod pa tudi močno omejil pravice žensk. Skrajna desnica je namreč, kot poudarja Mencinova, vedno tudi patriarhalna. "Ne le, da ženske krivi za propad nekakšne idilične preteklosti, kjer je bila delitev dela in privilegijev jasno določena. Vse glasnejša je tudi odkrita sovražnost do žensk, kot da ženske moškim kradejo pozicije, privilegije, ki so jim nekoč samoumevno pripadali. Za to, da se nekdo počuti kot poraženec, se krivi uspešne ženske, ne pa družbenega reda, ki se vzdržuje s tem, da proizvaja poražence. In tudi poraženke, seveda."
Tudi v Sloveniji ostaja odprtih kar nekaj problemov
Slovenija je sicer glede na javno mnenje naklonjena pravici do svobodnega odločanja o rojstvu otrok. To je eden od razlogov, zakaj nobena politična stranka ne zahteva omejevanja te pravice. Javno mnenje je torej še vedno učinkovita varovalka pred takimi težnjami, meni sogovornica, ki pa poudarja, da se tudi to lahko spremeni, zato je poskuse, da bi spremenili javno mnenje, treba vzeti resno.
Sicer pa kljub ustavno zajamčeni svobodi odločanja o rojstvu otrok in dejstvu, da ustava zavezuje državo, da zagotavlja možnost uresničevanja pravic, ki iz nje izhajajo, tudi v Sloveniji ostaja odprtih kar nekaj problemov na tem področju. Kot primer Mencinova izpostavi ugovor vesti zdravstvenega osebja. "Število ginekologov in ginekologinj, ki uveljavljajo ugovor vesti, je za zdaj v Sloveniji nizko, kar pa še ne pomeni, da bo tako tudi ostalo. Zato bi bilo potrebno jasno opredeliti ukrepe, ki bi zdravstvenim ustanovam omogočili, da kljub ugovoru vesti zdravstvenega osebja pacientkam zagotovijo nemoten dostop do zdravstvenih storitev – to jim nenazadnje nalagata ustava in zakon," opozarja.
Mencinova izpostavlja tudi trajanje nosečnosti, ko se splav opravi na zahtevo ženske. To je v Sloveniji omejeno na 10 tednov, potem o njeni zahtevi presoja komisija. "Številne države imajo to mejo postavljeno pri 12 ali pri 14 tednih, nekatere, npr. Nizozemska, celo pri 24. tednih," navaja ter poudarja, da bi bilo smiselno o podaljšanju razmisliti tudi v Sloveniji.
Tretja težava je pomanjkljivo in nesistematično izobraževanje in informiranje o reproduktivnih pravicah in možnostih.
Še ena kritična točka pa bi lahko bilo povišanja doplačila za umetno prekinitev nosečnosti. "V Sloveniji smo pred leti že bili priča pobudam, da se s seznama pravic, ki jih zagotavlja obvezno zdravstveno zavarovanje, črta pravice, ki jih zagotavlja 55. člen ustave. To bi lahko pomenilo veliko težavo predvsem za ekonomsko deprivilegirane ženske," pravi sogovornica.
Zakaj mora to ostati pravica žensk? 'Sila preprosto – ženska je tista, ki je noseča'
In zakaj je pravica do splava in pravica ženske do odločanja o lastnem telesu tako pomembna? Sogovornica poudarja, da ima ta pravica že zelo dolgo zgodovino. "To pomeni, da se vprašanje nezaželene nosečnosti ni pojavilo šele z emancipacijo žensk ter s tem povezanimi gibanji. Poznamo vire, ki kažejo, da se je to vprašanje pojavilo že 1500 let pred našim štetjem," pravi.
"Zakaj mora to ostati pravica žensk in ne para pa ... To vprašanje se je v Sloveniji pojavljalo tudi v 80. in začetku 90. let. A odgovor je sila preprost. Preprosto zato, ker je ženska tista, ki je noseča. To je njeno telo, njeno življenje," je jasna.
