Ko sem zanosila, me nosečnost ni razveselila. Spravila me je v stisko in v veliko nemoč, ki se je poglabljala, ko sem iskala informacije o možnostih njene prekinitve. V tistih časih so bili prvi zadetki spletnega iskanja za mojo težavo povezani s stranmi, ki so me odkrito in surovo strašile pred to odločitvijo. Tam so se pojavljale zlagane podobe zarodkov in kakor da dobronamerne zgodbe žensk, ki svojo odločitev za splav obžalujejo in pišejo o vseh mogočih kaznih, ki te doletijo, če se v nekem obdobju svojega življenja odločiš, da otroka ne želiš. Vedela sem, kakšen je namen tovrstnih pridig, vendar sem si vseeno želela, da bi takrat na spletu lahko hitro našla ter prebrala še kaj drugačnega.
Pri svoji odločitvi sem se srečala s stigmatiziranjem različnih redov: v družbi, ozkem krogu svojih bližnjih in, žal, tudi pri zdravstvenem osebju.
Upam, da je danes drugače.
Upam, da nas je danes več takšnih, ki vemo (in nas tega ni sram povedati naglas), da takšne odločitve ne postavljajo pod vprašaj globine partnerskih razmerij, morale ženske ali celo njene sposobnosti za kasnejše materinstvo.
Upam, da med nami ni zdravstvenega delavca ali delavke, ki bi presodil, da je primerno, da se izza zaprtih vrat ordinacije glasno zadere v polno čakalnico nosečih žensk: "Naj pride zdaj notri tista, ki je za splav."
Upam, da danes dekletom nihče pod nos ne pomoli lista papirja, na katerega morajo po nareku zapisati, da se res tako odločajo; kljub temu da pogovora s psihologinjo niso opravile, ker psihologinja nima časa.
Upam, da ginekologi in ginekologinje povprašajo vse ženske, ki stopijo v njihovo ordinacijo, ali smejo pregledu in pogovoru prisostvovati mladi specializanti in specializantke – ne pa, da se dekleta počutijo kot eksotični stvori, ki si jih vsi želijo videti. In se nad njimi čuditi?
Upam, a dvomim, da dekleta in ženske, medtem ko na oddelku okrevajo po opravljenem posegu, niso surovo povabljene na stranišče, kjer jim zabrusijo "Ne zaklepajte se, saj niste v hotelu! Moram pogledati, kaj bo šlo ven, ko se boste polulali!"
Upam, a dvomim, da smo kolektivno dojeli, da moramo kot družba in država zagotoviti tudi primerno možnost izkoriščanja pravic, ki jih imamo. Da nas medtem, ko hodimo po poti svoje izbire, ne svarijo tisti, ki molijo za naše duše in prepevajo o naših grehih. V teh letih, ki so minila od moje odločitve, se je namreč marsikaj spremenilo.
Svet se je žal razvijal tako, da danes 45 odstotkov splavov na mednarodni ravni ni varnih, kar pomeni, da jih opravljajo neusposobljene osebe ali v neprimernih pogojih. Vmes so Poljakinje de facto ostale brez možnosti varnega splava, temu so kmalu zatem sledile stroge ali popolne omejitve v Združenih državah Amerike, kjer je umetna prekinitev nosečnosti trenutno prepovedana v 14 zveznih državah. Ugovori vesti se množijo v državah, ki so nam blizu in daleč. Moški klečijo, ker se bojijo za našo prihodnost in ker si želijo, da smo bolj tiho in da več rojevamo.
Ko to pišem, 20 milijonov Evropejk nima zagotovljene pravice do varnega splava.
Ko to pišem, so med nami ženske, ki so se odločile tako, kot jaz, a jih je o tem strah in sram govoriti.
Zato to pišem. Kajti v letih, ki so minila od moje odločitve, se niti za kratek čas ni zamajala moja pomirjenost z odločitvijo. Povečala pa se je moja neznanska hvaležnost tistim, ki so nam te pravice najprej priborile in nato še večkrat uspešno ubranile.
To pišem zato, ker so v mojem življenju tej odločitvi sledile še mnoge druge; enake, lažje ali težje odločitve, ki sem jih pač morala sprejeti.
To pišem, ker moramo odločitve sprejemati vsaka zase, za svoja telesa, v skladu s svojimi željami in pričakovanji.
Zakaj o tem pišem? Ker ne bi smele biti utišane, nikoli in nikdar, še posebej ne zaradi tega, kaj se odločimo, ko zanosimo. To pišem za vse naše hčere. To pišem, ker (po)govora o splavu ne smemo prepustiti tistim, ki ga uporabljajo kot orodje ustrahovanja, manipuliranja in diskriminiranja!
