Zadnjih petdeset let človeštvo doživlja revolucionarne spremembe. Človeška populacija se je močno povečala in več kot milijarda ljudi ne životari več na pragu ekstremne revščine. Globalno proizvedemo več hrane, energije in materialov kot kadarkoli prej.
Kako bo krčenje svetovne biodiverzitete vplivalo na gospodarstvo?
A ti neverjetni rast in blaginja sta izstavili visok račun, ki ga plačuje naš planet. Človeški posegi so drastično spremenili 75 % kopenskih in 66 % morskih ekosistemov. Približno 25 % rastlinskih in živalskih vrst je zaradi človeških posegov v naravo ogroženih, milijon vrst je pred izumrtjem, mnogim to grozi že v nekaj desetletjih.
Uničenje obalnih ekosistemov, mangrov in tropskih gozdov bo prispevalo k vedno hujšim podnebnim spremembam, svarijo v poročilu na temo, zakaj so tveganja, povezana z izgubo biotske pestrosti, pomembna tudi za svetovno gospodarstvo, objavljenem v sklopu Svetovnega gospodarskega foruma 2020, ki je potekal v Davosu.
Čeprav ljudje predstavljamo le 0,01 odstotka vseh živih bitij (glede na težo) na Zemlji, smo povzročili izumrtje kar 83 % vseh divje živečih sesalcev in približno polovice rastlin. Ljudje izkoriščamo planet nad mejo zmožnosti, da se ta obnavlja, kar s seboj prinaša huda okoljska in socialna tveganja. Kot poudarjajo, mora na grozeče stanje s takojšnimi in drastičnimi spremembami nujno odgovoriti gospodarstvo, saj bo imelo, če gospodarstvenikov skrb vzbujajoče statistike o izginjanju živalskih in rastlinskih vrst očitno ne pretresejo prav posebej, uničenje biodiverzitete usodne posledice tudi za svetovno gospodarstvo.
Višje cene hrane, več denarja za odškodnine ...
Znanstveniki, kot opozarjajo v poročilu, namreč napovedujejo, da bodo, če bomo naravo izkoriščali s takšno hitrostjo, kot to počnemo v tem trenutku, nekateri biomi, kot so tundra, puščave itd., dosegli točke preloma, kar se bo izrazilo s katastrofalnimi posledicami za planet, tako na lokalni kot globalni ravni.
Izginjanje amazonskega deževnega gozda namreč vpliva ne le na lokalno prebivalstvo, ampak s seboj prinese posledice, ki jih lahko občuti vse svet. Izguba pragozda v Amazoniji lahko namreč spremeni regionalne vremenske vzorce. Če se bo površina pragozda še krčila in bomo izgubili med 20 do 25 odstotkov gozdov, svarijo, da bi to lahko privedlo do suš v regiji, kar bi zgolj v Braziliji pomenilo, da bi zaradi izgube kmetijske proizvodnje ta lahko utrpela 422 milijonov dolarjev (381 milijonov evrov) izgube letno. Brazilija je pomemben svetovni izvoznik hrane, kar bi lahko povzročilo dvig cen hrane na svetovni ravni.
Drugi primer, ki so ga izpostavili v poročilu, je uničenje koralnih grebenov in mokrišč, ki lahko zavarovalnice in turistični sektor stane milijarde evrov. Ohranjanje zdravega ekosistema ob obalah je namreč ključnega pomena za naravno zaščito pred poplavami in ekstremnimi vremenskimi pojavi. Pri tem so najpomembnejša obalna mokrišča, kot so mangrove ali obalni koralni grebeni.
Uničenje koralnih grebenov oslabi to zaščito in lahko ogrozi do 300 milijonov ljudi, ki živijo na poplavnih obalnih območjih. Če se ozračje zaradi podnebnih sprememb segreje še za dve stopinji Celzija, bi lahko po napovedih izgubili kar 99 % koralnih grebenov. Podatki kažejo, da lahko z ohranjenimi obalnimi mangrovami občutno znižamo tako poplavni val morja kot tudi moč vetra. Z vsakim hektarjem mangrov ali obalnih močvirij lahko letno prihranimo več kot 14.000 evrov, medtem ko je vsak hektar zdravega koralnega grebena "vreden" več kot 31.000 evrov. Poleg tega so ta območja med biotsko najbogatejšimi ekosistemi. Zaščita priobalnih mokrišč bi tako lahko zavarovalnicam prihranila približno 52 milijard dolarjev (46 milijard evrov) letno zaradi zmanjšanega tveganja za poplavno škodo.
Ta izguba pa pomeni veliko tveganje in enormne izgube tudi za sektor turizma. Globalno koralni grebeni turizmu prinesejo okoli 36 milijard dolarjev (32 milijard evrov) prihodka, 19 milijard dolarjev (17 milijard evrov) turizmu prinesejo samo aktivnosti na koralnih grebenih, kot so opazovanje podvodnega sveta, preostanek pa prinese turizem na območjih s koralnimi grebeni, kot sta obisk plaž in uživanje lokalne morske hrane, so izračunali.
Tretji primer, ki ga izpostavlja Svetovni gospodarski forum, pa je tveganje, ki ga uničenje biodiverzitete prinaša za farmacevtsko industrijo in torej za svetovno javno zdravje. Rast farmacevtske industrije in nova odkritja, ki lahko rešujejo življenja, so odvisni od razvoja novih zdravil in terapij. Noben sektor ne porabi toliko kapitala za raziskave in razvoj kot farmacevtska industrija. Skoraj polovica zdravil temelji na rastlinskih izvlečkih. Trenutno je denimo ogroženo drevo cinchona, ki je vir za zdravilo za malarijo quinine.
Farmacija je zelo odvisna od biodiverzitete tropskih gozdov, 25 % zdravil, ki jih uporablja moderna medicina, namreč izvira iz izvlečkov pragozdnih rastlin. Do zdaj pa so za potencialne pozitivne učinke preučili samo 15 % od približno 300.000 rastlinskih vrst. Byetta je zdravilo za zniževanje glukoze v krvi pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa dve. Njegova ključna sestavina je slina kuščarja, ki živi le na območju jugozahodne Amerike in severozahodne Mehike. To je le eden od primerov, kako lahko izguba vrst, ki jih človek še ni uspel preučiti ali odkriti, vpliva na izgubo potenciala na morda prelomna odkritja, ki lahko rešijo nešteto življenj.
Nadalje, 60 % vrst kavovca je zaradi podnebnih sprememb, izsekavanja deževnega gozda in bolezni na robu izumrtja. Če bi se črni scenariji res uresničili, bi se svetovni trg kave, ki je bil leta 2017 težek približno 74 milijard evrov, destabiliziral, kar bi vplivalo na življenje mnogih lokalnih pridelovalcev hrane, ki se že zdaj spopadajo s težkimi življenjskimi razmerami.
Prav tako bi lahko nadaljnje slabo gospodarjenje s planetom ogrozilo prehransko varnost planeta.
Izbruhi škodljivcev in bolezni so pogosto posledica zmanjšanja oziroma izumrtja vrst, ki so njihovi naravni plenilci. Več kot polovica vse svetovne hrane je odvisna od zgolj treh vrst – riža, pšenice in koruze, ki so kot monokulture bistveno bolj ranljive za napade škodljivcev in bolezni.
Seveda so nekateri industrijski sektorji bolj odvisni od stanja narave, kot drugi, a čeprav nekatere industrije naravni pretresi ne ogrožajo neposredno, so tveganja zanje še vedno v oskrbovalni verigi, to velja recimo za kemično industrijo, letalsko industrijo, turizem, rudarstvo, prevoz ...
Ključno vlogo ima kapital
Da se izognemo črnim scenarijem in zagotovimo obstanek življenja na planetu, po izračunih EU v naslednjih desetih letih potrebujemo približno 180 dodatnih milijard evrov letno, kot jih zagotavlja evropski proračun. Kot opozarja Evropska komisija, je znesek previsok, da bi ga v celoti pokrila javna blagajna, zato mora ključno vlogo odigrati tudi zasebni sektor z vlaganjem v 'zelene investicije'.
A čeprav povpraševanje po zelenih izdelkih narašča, se vlagatelji še vedno spopadajo s številnimi pomisleki in ovirami. Med večjimi težavami trenutno je pomanjkanje večjih zelenih investicijskih priložnosti. Veliko je namreč manjših, a hkrati zelo tveganih zelenih projektov, v katere nihče noče vlagati. Prav tako pa se vlagatelji, če želijo vložiti v 'zelen projekt', soočijo s težavo, kako zelen je v resnici projekt, v katerega bi investirali.
Bonitetne agencije so zato začele v svoje ocene vključevati tudi kriterij ravnanja podjetij z naravnimi viri, medtem ko vedno več vlagateljev od podjetij zahteva tudi večjo odgovornost glede škode, ki jo pri poslovanju povzročajo okolju.
Kot primer v poročilu navajajo primer skupine 57 vlagateljev s sredstvi 6,3 milijarde dolarjev (5,6 milijarde evrov), ki so podjetja, ki trgujejo s sojo, zaprosili, da izkažejo svojo zavezanost odpravljanju krčenja deževnih pragozdov "z javnim razkritjem njihove politike do tega vprašanja, vključno z izvorom soje in njihovim odnosom do dobaviteljev, ki ne izpolnjujejo standardov za ustrezno ravnanje z deževnim gozdom."
Bank of America se je denimo zavezala, da bo do leta 2030 vložila dodatnih 300 milijard dolarjev (271 milijard evrov) v obnovljive vire energije, trajnostni transport in čisto vodo, saj verjame, da bo to podprlo inovacije na poti v nizkoogljično gospodarstvo.
Velike besede, kaj pa dejanja?
Podjetja v vseh sektorjih lahko naredijo in bi morala narediti veliko več, da znižajo emisije in okoljski vpliv, se večinoma strinjajo na letošnjem gospodarskem svetovnem forumu v Davosu. Kot poudarjajo, bi morala vsa podjetja aktivno spremljati in obvladovati tveganja, ki jih imajo na podnebje, ter povečati prizadevanje za dosego zastavljenih ciljev iz pariškega podnebnega sporazuma. Večina ima namreč priložnost razvijati in slediti novim poslovnim modelov, ki bi po celotni oskrbovalni verigi prispevali k doseganju nizkoogljičnega gospodarstva, so prepričani.
Ovire lahko podjetja premagajo s sodelovanjem vzdolž oskrbovalnih verig in s sodelovanjem znotraj posameznih sektorjev. Kot opozarjajo, bo namreč potreben skupen napor, da bo gospodarstvo premagalo obstoječe ovire do bolj trajnostnega modela v sektorjih, kjer so stroški prehoda v nizkoogljične modele previsoki, da bi jih nosila posamezna podjetja. S sodelovanjem si lahko podjetja namreč delijo tveganja in stroške razvoja nove tehnologije. S sodelovanjem lahko ustvarijo povpraševanje in ustanovijo organe samoregulacije na področjih, kjer jih oblast ni postavila.
Bolj odločno morajo ravnati tudi oblasti, poudarjajo. Oblasti lahko sprejmejo nacionalne predpise za takojšnje zmanjšanje emisij. A davek na izpuste CO2 ni vedno učinkovit vzvod na poti v brezogljično družbo, izpostavljajo. Prvič, stroški za zmanjšanje emisij se med sektorji močno razlikujejo, kar pomeni, da davek spodbudi, da se nekateri sektorji premaknejo prej kot drugi – medtem ko bi danes morali vsi sektorji takoj začeti zmanjševati izpuste. Poleg davka na izpuste CO2 bi sektorske določbe in spodbude morale vključevati tudi zahteve, kot je prehod s fosilnih goriv na obnovljive vire energije, električno mobilnost, standarde zelene gradnje, podprto s pospešenimi inovacijami.
Kot ugotavljajo v poročilu, danes le manjšina svetovnih korporacij deluje v to smer, a število vseeno narašča. Ker oblastem s politikami ni najbolje uspelo tlakovati poti v brezogljično družbo, je, kot poudarjajo pri Svetovnem gospodarskem forumu, še toliko večja odgovornost na strani podjetij. Številne korporacije so sicer pripravile ambiciozne načrte za razogljičenje svojih oskrbovalnih verig.
A od več milijonov svetovnih korporacij jih je le 7.000 objavilo podatke, povezane s količino izpustov in okoljske škode. Le tretjina jih je sporočila celotne podatke, od teh pa je le osmina dejansko vsako leto zniževala emisije, le redki so dosegali zaveze, sprejete v Pariškem podnebnem sporazumu. Zaradi pomanjkanja preglednosti je za podjetja precej enostavno prikazovanje okolju prijaznih politik, ki pa so večinoma le črke na papirju, namesto da bi dejansko vlagala v smiselno zmanjšanje emisij, ugotavljajo.
Zemljo bi zdaj zdravili tisti, ki so jo zastrupili
Deležniški kapitalizem je tako ena ključnih tem Davosa 2020. Gre za sistem, v katerem so zasebne korporacije skrbniki družbe in delujejo v dobro vseh. Pri WEF verjamejo, da je podjetje več kot zgolj ekonomska enota, ki ustvarja dobiček, saj "izpolnjuje človeške in družbene težnje kot del širšega družbenega sistema". Uspešnosti naj se namreč ne meri le glede na donosnost delničarjev, ampak tudi po tem, kako podjetje dosega svoje cilje na področju okolja, družbe in dobrega upravljanja.
Kot je ob tej priložnosti povedal Peter Brabeck-Letmathe, nekdanji predsednik uprave in izvršni direktor ene največjih multinacionalk Nestlé, je "Zemlja bolna, torej jo moramo pozdraviti". Po njegovih besedah morajo podjetniške prakse upoštevati zdravje naše narave in trajnostno porabljati naravne vire. Kot pravi, bodo ključni poslovni modeli, ki bodo popravili škodo, ki smo jo do zdaj naredili naravnim virom. Deležniški kapitalizem prinaša mišljenje, da podjetja ne morejo več ustvarjati vrednosti samo za delničarje.
Namesto tega mora naša poslovna politika ustvariti vrednost za številne ljudi, vire in skupnosti, na katere vpliva. Medtem ko kapitalizem danes izkorišča vire za povečanje donosa delničarjev, morajo podjetja prihodnosti narediti razmislek, kako bodo dodali vrednost za zaposlene za našo skupnost in najpomembnejšega deležnika ... planet Zemljo: "Zavedati se moramo, da je neumno pretvarjati naravo v denar in nato z njim poskušati popraviti storjeno škodo. Razviti moramo poslovne politike in modele, ki upoštevajo zdravje naše narave in trajnostni pristop pri uporabi virov na našem planetu."
Njegove besede poseben pomen dobijo ob zavedanju številnih okoljskih afer, v katere se je skozi leta zapletel Nestlé, ob tem, da je Peter Brabeck-Letmathe znan predvsem po svojem zagovarjanju privatizacije vodnih virov in da sta bila glede na poročilo, ki ga je objavila organizacija Global Alliance for Incinerator Alternatives (GAIA), Nestlé in Unilever še lani odgovorna za četrtino vse odvržene plastike blagovnih znamk, ki poganja krizo plastičnega onesnaževanja na Filipinih. A ker brez sodelovanja korporacijskih velikanov, če želimo rešiti naš planet, ne bo šlo, opozarjajo strokovnjaki, je vsekakor dobrodošlo, da se velike multinacionalke vključujejo v razpravo in spreminjajo svoje poslovne prakse.
A kljub idejam ’kako rešiti svet’, okoli katerih je zgrajeno letošnje srečanje najmočnejših svetovnih gospodarstvenikov v Davosu, je realnost trenutno precej ’črna’. Nekatere največje svetovne banke, zavarovalnice in pokojninski skladi so od leta 2015 skupaj vložili 1400 milijard dolarjev v podjetja, ki se ukvarjajo s fosilnimi gorivi, je opozorila okoljska organizacija Greenpeace. V izračunih so upoštevali zgolj podjetja, ki se udeležujejo Svetovnega gospodarskega foruma v Davosu. Izvršna direktorica Greenpeacea Jennifer Mordan je ocenila, da so finančne institucije sokrive za podnebne spremembe. "Banke, zavarovalnice in pokojninski skladi so prav tako odgovorni za podnebno krizo kot industrija s fosilnimi gorivi."
Glede na poročilo je samo deset bank investiralo 1000 milijard dolarjev v fosilna goriva. Za isto ceno bi lahko podvojili svetovno kapaciteto solarne energije. "Industrija s fosilnimi gorivi potrebuje finančni sektor, ampak to ne velja obratno. Torej zakaj te banke, zavarovalnice in pokojninski skladi podpirajo umazano energijo," se sprašuje Morganova.
Potrošniki bi zeleno, a si to težko privoščijo
Kot sicer izpostavljajo pri WEF, je pomembno tudi, da posamezniki v svojih vlogah potrošnikov, volivcev, voditeljev in aktivistov spodbujajo ukrepe oblasti in gospodarstva.
In pritisk na podjetja, da se čim hitreje usmerijo v okolju bolj prijazne prakse in sprejmejo odgovornost za nastalo situacijo, se vedno bolj krepi. Predvsem pri generaciji Z in milenijcih lahko opazimo vedno večja prizadevanja za znižanje uporabe plastike za enkratno uporabo, mesa in drugih potrošniških vedenj, ki vključujejo etično komponento.
Tipično podjetje v sektorju tekstilne industrije je običajno potratno z viri, porabo vode in škodljivimi kemikalijami. Potrošniki postajajo danes vedno bolj pozorni in ozaveščeni glede okoljske škode, ki jo povzročajo ta podjetja. Podjetja, ki so se odločila za trajnostne prakse, imajo zato dodatno prednost in povečujejo svoj ugled med temi potrošniki.
Velike spremembe so vidne tudi na prehranskem trgu. Prodaja mesa v ZDA je med letoma 2005 in 2014 padla za 19 odstotkov, v Evropi pa do leta 2030 pričakujejo drastičen upad prodaje govedine in svinjine.
Nedavna raziskava med potrošniki v Indiji, ki jo je naročila skupina Mahindra, razkriva, da se štirje od petih Indijcev zavedajo vpliva svojih dejanj in potrošniških odločitev na okolje in podnebne spremembe, 83 % pa je izrazilo interes za spremembo v bolj vzdržen življenjski slog, kot je uporaba javnega prevoza. A pripravljenost potrošnikov za takšne odločitve se še ni prevedla v dejanja, ugotavljajo raziskovalci.
Čeprav sta se pripravljenost posameznikov za nakup zelenih izdelkov in preobrat k trajnostnemu življenju v zadnjih letih močno povečala, je do zdaj malo dokazov, ki bi potrjevali, da se je ta pripravljenost dejansko prevedla v nakupne odločitve in spremembo življenjskega sloga med potrošniki.
Kljub temu da so potrošniki zaskrbljeni za okolje in pripravljeni na nakup trajnostnih izdelkov, imajo težavo z iskanjem alternativ. 88 % sodelujočih v raziskavi verjame, da jim pomanjkanje trajnostnih izdelkov, ki bi si jih lahko privoščili in bi bili torej cenovno dostopni, preprečuje, da bi ravnali okolju prijazno.
Raziskava kaže, da največja ovira za zelene nakupe potrošnikov ni več pomanjkanje okoljske ozaveščenosti, ampak da je izziv v zagotavljanju alternativ, ki so trajnostne in predvsem cenovno dostopne. Kot ugotavljajo, so zato za podjetja trajnostne prakse v resnici največja priložnost. Podjetja morajo zasnovati okolju prijazne alternative tako, da bodo te pomagale ljudem živeti življenje s čim nižjim ogljičnim odtisom.
Forum v Davosu smo spremljali s posebno serijo člankov. Preberite tudi:
'Globalizacija je šla predaleč'
'Preobrazba' kapitalizma: namesto delničarjev v središču skupnost?
Dvoličnost? Kako bo 'generacija enega klika' ohromila in onesnažila mesta.
Ali še lahko verjamemo svojim očem?
Plastični paradoks: brez materiala, ki duši svet, si težko predstavljamo življenje
Boj za okolje med aktivizmom in realnostjo: 'Rudarji, naučite se programirati'
Kaj imajo skupnega parni stroj, penicilin, atomska bomba in digitalizacija?
KOMENTARJI (104)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.