Boj za okolje med aktivizmom in realnostjo: 'Rudarji, naučite se programirati'

Od ekstremnih vremenskih pojavov, katerih posledica sta izguba življenj in ekonomska škoda, do nezmožnosti vlad in gospodarstva, da se ublažijo klimatske spremembe, škode, ki jo okolju povzroča človek – tudi z ekološkim kriminalom, izgubo biodiverzitete in uničevanjem ekosistemov, pa vse do naravnih katastrof, kot so potresi, cunamiji ali izbruhi vulkanov – vse to so po mnenju 800 strokovnjakov različnih področij največje potencialne dolgoročne grožnje človeštvu, ki bi moralo ukrepati odločneje.

"Ne želimo se soočiti z razkrajanjem političnega in ekonomskega sistema, ne želimo si priznati, da smo pred točko nepovratnega, ko gre za boj proti klimatskim spremembam, po drugi strani pa ne želimo naslednjim generacijam predati sveta, ki je vse bolj sovražen in vse manj primeren za življenje," ob tem pravi ustanovitelj Svetovnega gospodarskega foruma v Davosu (WEF) Klaus Schwab.

Alarmi zvonijo, za rešitve pa ni ne dovolj volje ne denarja

Objava izzivov in tveganj je skoraj sovpadala s predlogom Evropske komisije, ki je pripravila predlog naložbenega načrta za socialno pravično uresničitev cilja podnebne nevtralnosti do leta 2050.

Uresničitev ciljev je tako v veliki meri odvisna predvsem od tega, koliko denarja bo zanje. Pa seveda tudi javne podpore tovrstnim naložbam. Poročilo Evropske investicijske banke sicer razkriva, da kar polovica evropskih državljanov meni, da so klimatske spremembe največji izziv, s katerim se sooča njihova država, celo večji od težav z zdravstvenimi sistemi in brezposelnostjo.

Poročilo o globalnih tveganjih sicer izpostavlja, da se učinki klimatskih sprememb kažejo hitreje in bolj uničujoče, kot so sprva ocenjevali strokovnjaki. "Smo na hitri poti do tega, da se povprečne temperature do konca stoletja dvignejo za kar tri stopinje, kar je dvakrat več od prvotnih napovedi, pomeni pa nepredstavljive ekonomske, družbene in okoljske posledice," so zapisali. "Zadnji dogodki, kot so uničujoči požari v Avstraliji, poplave v Indoneziji ali poplave v Benetkah, so opomnik, da moramo biti v soočanju s klimatskimi spremembami in njihovimi posledicami bolj učinkoviti," pravi Sebastian Troëng, podpredsednik ameriške nevladne okoljske organizacije Conservation International.

Kljub pestremu domačemu političnemu dogajanju v Davos prihaja ameriški predsednik Donald Trump, ki je na primer svojo državo umaknil iz Pariškega sporazuma o podnebnih spremembah.

Poleg tega naj bi njegova administracija precej potiho "zrahljala" okoli 100 okoljskih predpisov. Ob tem pa še precej njegovih okoljskih svetovalcev prihaja iz sektorjev rudarstva, naftne industrije, kemične industrije in kmetijstva.

Ko gre za vprašanje klimatskih sprememb, Trump spada med skeptike, ki dvomijo, da je prav človek največji razlog zanje. Ni edini tega mnenja. Raziskava YouGov je septembra pokazala, da je okoli 15 odstotkov Američanov skeptikov, ko gre za klimatske spremembe, navaja Financial Times. Medtem ko jih je okoli 4 odstotke med demokrati, jih je skoraj 20 odstotkov med republikanci. In če jih je v starostni skupini starejših od 50 let okoli 25 odstotkov, jih je v starostni skupini od 18 do 25 let le okoli šest odstotkov.

Med aktivizmom in realnostjo: okoljske rešitve, ki ne upoštevajo "malega človeka"

A vse skupaj je v ZDA nekoliko bolj zapleteno, kot je videti na prvi pogled. Veliko skepticizma je vezanega na rešitve, ki jih ponujajo klimatski alarmisti in politika ameriških demokratov.

Zaplete se pri vprašanju, kdo bo plačal stroške prehoda na "zeleno", od česa bodo živeli posamezniki in regije, ki jih bo prehod na "zeleno družbo" pustil brez industrije, brez delovnih mest.

Konkretnih odgovorov na ta vprašanja je namreč (pre)malo. Izjave, da "bodo ustvarjena nova delovna mesta", mnogih ne prepričajo, še posebej ne tistih, ki so že na trgu dela – in to v poklicih, ki bi jih morali zaradi zaščite okolja črtati.

Še večji upor se pojavi, ko v delih ZDA, kjer je preživetje ljudi odvisno od "umazane industrije", slišijo načrte politikov, kot sta Alexandria Ocasio-Cortez in Joe Biden. Slednji upa, da bo prav on tisti, ki bo v Beli hiši že čez nekaj mesecev zamenjal Trumpa. "Vsakdo, ki se lahko spusti globoko v rudnik, se lahko nauči programiranja," je pred kratkim na shodu v New Hampshiru dejal šokiranim rudarjem, ki seveda niso tako zelo prepričani, da bi se pri petdesetih lahko naučili programiranja, kaj šele, da bi bili s tem na trgu dela konkurenčni mladim, ki te veščine urijo že od otroštva.

Biden se je zaradi izjave znašel v precejšnji nemilosti delavcev, za številne, ki nasprotujejo "zelenim politikam", pa je bil to še dokaz več, da je "globalna (politična) elita ugrabila okoljsko vprašanje, rešuje pa ga na način, ki ne upošteva potreb "malega človeka".

Industrije, ki so danes na vrhu seznama groženj okolju, so se razvijale desetletja, stoletja, okoli njih so nastale skupnosti. Implementacija "zelenih rešitev" v teh okoljih ni tako enostavna, kot bi si, tudi v borbi za politične glasove, želeli prikazati nekateri politiki, kaj šele mnogi aktivisti, številni med njimi premladi, da bi razumeli, da zaprtje "umazanih tovarn" s seboj prinese brezposelne, njihove družine in opustošene skupnosti, svarijo nekateri strokovnjaki. 

"Trije predsedniki zapored so uživali v gospodarski rasti, ki je bila v veliki meri posledica rasti naftnega sektorja. Bi se bili kot predsednik, v interesu prehoda na zeleno ekonomijo, pripravljeni odpovedati delu te rasti, čeprav bi vedeli, da lahko potencialno pomeni izgubo dela za več sto ali več tisoč delavcev?" To je vprašanje, ki ga je Bidnu zastavil novinar Politica Tim Alberta. "Odgovor je - da," je odvrnil Biden.

V času, ko je "zeleno gibanje" na pohodu, so mnogi, ki se ne strinjajo, da so za doseganje okoljskih ciljev sprejemljive prav vse žrtve, prepričani, da so zaradi svojega drugačnega mnenja stigmatizirani. Še posebej, če si drznejo svoje mnenje izraziti na aktivistov polnih družbenih omrežjih.

Številni med njimi pravijo: ne gre za to, da ne podpiramo čistega okolja, motijo nas politizacija okoljskih vprašanj in rešitve, ki ne vključujejo vseh in ki breme reševanja okolja nesorazmerno pretirano prelagajo na "povprečnega človeka". Mnoge moti tudi osredotočanje aktivistov na ZDA in Evropo, medtem ko onesnaževalci, kot je na primer Kitajska, ostajajo večinoma prezrti v očeh medijsko izpostavljenih aktivistov, kot je na primer Greta Thunberg.

"Posel se začenja zavedati uničujočih posledic, ki jih bodo imele klimatske spremembe na poslovno okolje," sicer menijo v poročilu pred forumom v Davosu. Vse več analitikov tako upa, da bo gospodarstvo v še večji meri prispevalo k prehodu na zeleno ekonomijo in z novimi vlaganji, tudi v skupnosti, kamor bo treba zaradi okoljskih vplivov trenutne sestave gospodarstva pripeljati povsem nove branže.

Turbulenca kot novo "normalno stanje"

Velik del težave iskanja bolj racionalnih rešitev, tudi na globalni ravni, predstavlja nenehno "stanje turbulence" v mednarodni politiki, trgovini, odnosih, pravijo strokovnjaki.

"Večino časa po drugi svetovni vojni so – z redkimi izjemami – narodi praviloma stremeli k stabilnemu razvoju, nad katerim so bdele mednarodne ustanove. Te so bile v očeh mnogih tudi najpomembnejši organ, ki je preprečeval, da bi se velesile zapletale v nevarne konflikte," ocenjujejo v letošnjem poročilu WEF.

A razvoj dogodkov v zadnjih desetletjih je počasi pripeljal do tega, da vse več držav na novo tehta svojo vlogo v svetu, svoj pristop h geopolitičnim vprašanjem. Države, ki so zadnja leta beležile veliko rast, počasi prevzemajo primat ne le kot izvoznice, ampak tudi kot politične velesile, največje spremembe pa je povzročil razmah (informacijske) tehnologije, ki vse bolj na novo definira, kaj pomeni biti "svetovna supermoč" in kako se jo izraža. V praksi to pomeni, da se na marsikaterem področju deležniki od multilaterarnega obračajo k unilateralnemu, od sodelovanja k tekmovanju. Posledica je (geopolitična) turbulenca, kjer ni vedno jasno, kdo vodi, kdo so zavezniki, kdo bo zmagal, kdo izgubil, ugotavljajo pred WEF.

In negotovost se z mednarodnega parketa seli v domove. Kombinacija vse bolj nemočnih mednarodnih in nacionalnih ustanov, političnih pretresov, tehnološkega napredka ter okoljskih in družbenih izzivov slabi iskanje in implementacijo konkretnih, učinkovitih rešitev na večini ključnih področij, kar se odraža v žepih in celo (mentalnem) zdravju prebivalcev. Velika raziskava Edelman Trust Barometer je tako lani ugotovila, da le eden od petih vprašanih verjame, da "sistem deluje v njegov prid".

In v takšnem ozračju je enotnost za ukrepe težko najti, svarijo številni. Tudi okoljske – in to ne glede na to, kako pogosto se znajdejo na seznamu največjih izzivov človeštva. Zato ni presenetljivo, da je prav negotovost na različnih področjih, po mnenju poročila WEF, tista, ki je najpomembnejši kratkoročni izziv, pa naj gre za ekonomske spore ali politično polarizacijo.

Obnovitev multilateralnega sistema bo definirala generacijo

"Obnovitev arhitekture multilateralnega političnega in ekonomskega sistema bo tako definirala to generacijo," je ocenil predsednik WEF Borge Brende. Pri čemer priznava, da bo to zelo zahtevna naloga.

Tudi zato, ker pri WEF letos pričakujejo zaostritev ekonomskih razmer, kar bo po njihovem mnenju še dodatno prispevalo k nezadovoljstvu ljudi s politiko, oslabljena politika pa naj bi se znašla pred izzivom, kdo bi si v takšnem ozračju sploh upal izvesti potrebne ukrepe. "Po drugi strani pa brez ekonomske in socialne stabilnosti spopad z globalnimi izzivi enostavno ni mogoč," pravi Brende.