Septembra 2019 je časnik Financial Times sprožil kampanjo "Kapitalizem. Čas za ponastavitev". Novi slogan na praporu sicer ekonomsko liberalnega medija, kaže na rastoče zavedanje, da je nujno treba nasloviti težave in potencialne krize, ki se rišejo na obzorju. T. i. nova agenda poziva lastnike kapitala k povezovanju "profita z namenom" ter kliče k spremembam trenutnega modela delničarskega kapitalizma, ki je dominiral svetovnemu gospodarstvu vrsto desetletij. Tako je uredništvo Financial Timesa predlagalo odmik od maksimizacije vrednosti za delničarje k kapitalizmu po meri deležnikov; torej tako lastnikov kot tudi potrošnikov, zaposlenih, dobaviteljev in lokalne skupnosti. Kot v uvodniku piše urednik FT Lionel Barber, bi to pomenilo, da bi se vodilne finančne ustanove, namesto h kratkoročnim dobičkom za delničarje, raje usmerile k javnim oz. deležniškim potrebam.
Korak dalje v misli poskušajo storiti tudi nekateri finančni mogotci, kot je denimo milijarder Ray Dalio, soupravitelj enega od največjih investicijskih skladov in po lanski Bloombergovi lestvici 58. najbogatejši človek na planetu. Dalio je prepričan, da je kapitalizem v trenutni delničarski preobleki garant za krepitev povečevanja družbene neenakosti, ki bi jo bilo treba omejiti in izboljšati s sprejetjem vrste keynesijanskih ukrepov. Še več, Dalio se boji, da bo v primeru ignoriranja obstoječih težav prišlo do "neke vrste revolucije, ki bo odnesla kapitalizem". Ob tem ne gre spregledati niti nenavadno marksistične parafraze glavnega ekonomista in izvršnega direktorja za monetarne analize in statistiko pri Centralni banki Velike Britanije Andyja Haldaneja, ki meni, da je kapitalizem, v trenutni obliki, začel jesti samega sebe.
Tudi stanje v Združenih državah Amerike, glavnemu motorju svetovnega kapitalizma, ki poganja svetilnik upanja prostega trga ter individualnega napredka, glede na nekatere statistične izsledke, že kliče k premisleku in morda celo oblikovanju 'nove družbene pogodbe'. Že res, da se statistike drži ponarodeli rek, da je 'najbolj lažniva veda', ki jo je mogoče z nekaj domiselnosti, interpretacijo in skrbno izbiro parametrov, prikrajati določenim agendam, a vseeno Američani težko zamižijo pred podatki, da v njihovi državi vlada večja neenakost in manjša socialna mobilnost kot v drugih razvitih deželah. Za 90 odstotkov prebivalstva realni dohodki, upoštevajoč inflacijo, stagnirajo. Dohodki povprečnega moškega delavca so tako danes na ravni tistih izpred štirih desetletij. Tudi podatek, da se je po več desetletjih podaljševanja življenjske dobe ta začela zmanjševati, govori vsaj o tem, da strah pred regresijo ni odveč.
A kako do rešitev? Svetovni gospodarski forum (WEF) tudi na letošnji konferenci v švicarskem Davosu skuša z vključevanjem poslovnih, političnih, akademskih in drugih voditeljev slediti zavezi izboljševanja sveta preko oblikovanja globalnih, regionalnih in industrijskih agend.
V letošnjem manifestu, ki se ukvarja z vlogo podjetja v četrti industrijski revoluciji, pri WEF pozivajo k vključitvi deležnikov pri skupnem in trajnem ustvarjanju vrednosti. Na ta način bi namreč podjetja služila ne samo delničarjem, ampak tudi vsem deležnikom. Kot so zapisali, je "najboljši način za uskladitev različnih interesov deležnikov dosegljiv preko skupne zavezanosti politikam in odločitvam, ki krepijo dolgoročno blaginjo podjetja". Manifest prav tako poziva k pošteni konkurenčnosti, enakopravnim izhodiščem, varovanju digitalnih ekosistemov in zagotavljanju zaupanja ter o ničelni toleranci do korupcije.
Pri WEF verjamejo, da je podjetje več kot zgolj ekonomska enota, ki ustvarja dobiček, saj "izpolnjuje človeške in družbene težnje kot del širšega družbenega sistema". Uspešnost naj se namreč ne meri le glede na donosnost delničarjev, ampak tudi po tem, kako podjetje dosega svoje cilje na področju okolja, družbe in dobrega upravljanja.
Ob teh lepih besedah pa je seveda treba vzeti v zakup težkokategorne faktorje, ki pogosto radi poskrbijo, da številni manifesti in deklaracije ostanejo le mrtve črke na papirju. Za uresničitev takšnih predlogov in zavez sta v prvi vrsti potrebna širok družbeni konsenz ter volja političnih in gospodarskih centrov moči, ki morajo med vrsticami prepoznati svoj interes.
Pa je premik k predlagani prenovitvi kapitalizma v tako kompleksnem svetu nestabilnih zavezništev, oslabljenih vlog svetovnih organizacij in geopolitičnih ter trgovinskih napetostih sploh mogoč? Res je, da je "večna reciklaža" zagotovo največja vrlina kapitalizma, a izzivi, ki so pred njim, so zagotovo zgodovinski.
Že samo trgovinska vojna med ZDA in Kitajsko na letni ravni prinaša milijardne izgube za dve največji svetovni gospodarstvi. Spor je najbolj udaril po industriji, predvsem avtomobilski, tehnološkem sektorju ter predvsem kmetijstvu. Študija, ki jo je izvedla organizacija Zveza potrošnikov za tehnologijo (Consumer Technology Association - CTA), navaja, da ameriške tarife na uvoz kitajskih proizvodov tehnološki industriji mesečno povzročijo skoraj milijardo evrov škode. Spor so na svoji koži občutila tudi ameriška maloprodajna, proizvodna in gradbena podjetja, ki morajo zdaj plačevati več za materiale in blago. Kot so ugotovili tudi pri dallaški podružnici ameriške centralne banke, podjetja zdaj poskušajo breme povišanih stroškov prenesti na kupce blaga. Medtem so trije detroitski avtomobilski velikani General Motors, Ford Motor in Fiat Chrysler Automobiles sporočili, da so tarife vsakemu posebej že v prvem letu prinesle milijardno izgubo.
Ob tem je seveda zaskrbljujoča tudi pasivnost ostalih svetovnih gospodarskih subjektov, med njimi predvsem Svetovne trgovinske organizacije (WTO) in Evropske unije. Zato so posledice Trumpovega carinskega "uravnoteževanja" in "kaznovanja" Kitajske še toliko bolj občutne za vlagatelje, ameriške kmete in potrošnike, kitajsko gospodarstvo in nemške izvoznike.
Mali človek v svetu eksponentnega napredka
Pogled v (boljšo) prihodnost pa ni mogoč brez upoštevanja posledic eksponentne rasti tehnološkega napredka, ki, bolj kot kadar koli prej, vpliva na oblikovanje družbe in posameznika znotraj nje. V tem procesu bodo milijoni delavcev morali skozi proces prekvalifikacije, številni pa se bodo morali pripraviti na delovna mesta, ki še ne obstajajo. Pri tem ogromnem zalogaju za človeka bo, tako pri WEF, nujno potrebno sodelovanje zasebnega in javnega sektorja.
Samo do leta 2022 bo približno 75 milijonov delovnih mest razpršenih po 20 največjih svetovnih gospodarstvih, medtem ko bo 133 milijonov ustvarjenih v panogah, ki šele dobivajo zagon. Ob tem ocenjujejo, da bo približno dve tretjini otrok, ki so vstopili v šolski sistem leta 2016, imelo službe, ki trenutno sploh še ne obstajajo. Ob tem se zastavlja ključno vprašanje: Kako lahko torej družba ustrezno pripravi jutrišnjo delovno silo ter hkrati prekvalificira stotine milijonov ljudi, ki so zaposleni v hitro razvijajočih se panogah?
Pri WEF predlagajo vseživljenjsko učenje, povečanje tehnološke pismenosti (v prihodnjih 20 letih bo opravljanje 90 odstotkov poklicev zahtevalo vsaj delne digitalne veščine), a tudi ustvarjalnosti, kritičnega mišljenja, pogajalskih sposobnosti ter sposobnosti prilagajanja. Nekateri tehnološki giganti, kot so Apple, Google in IBM, denimo zmanjšujejo zahteve na področju izobrazbe, saj se svet, v katerem se odvija njihov proizvodni proces tako hitro spreminja, da se je v izobraževalnih ustanovah praktično nemogoče opremiti z nekaterimi znanji in vidiki.
Tako se lahko samo oris izzivov, ki čakajo človeka in družbo v 21. stoletju, zdi vseprevzemajoč, morda celo nepremostljiv. Od težav kapitalizma, bliskovitega tehnološkega razvoja, geopolitičnih in trgovinskih napetosti, grozečih okoljskih izzivov do položaja, vključevanja in preživetja posameznika v kompleksnem in stalno spreminjajočem se svetu. Dobra novica pa je, da človek in družba druge možnosti, kot sta spopad z izzivi in premostitev težav, preprosto nimata.
Preberite še:
– Dvoličnost? Kako bo 'generacija enega klika' ohromila in onesnažila mesta
– Boj za okolje med aktivizmom in realnostjo: 'Rudarji, naučite se programirati'
– 'Globalizacija je šla predaleč'
KOMENTARJI (208)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.