Zlatko po 16 letih svetu, ki je lep, dodaja zaporedno dve

Zlatko – Svet je lep 2

Zlatko se že na začetnem robu svojega povratniškega songovskega paketa razglasi za 2Paca svoje generacije. Kar je: v redu. Nemara je primerjati se z mitsko legendo hip hopa res previsoka modrost, toda kdo pravi, da bi bil 2Pac dandanes še vedno tako pesniško isker in rapovsko spreten. Zato pa je Zlatko – tudi po dvajsetih letih v poslu – še vedno prav tak: sočen in spreten. Svet je lep 2 glasbeno ni posebej širok, kaj šele širši meridian, kot je prepoznani žanrski standard pri najmlajšemu in – za unikatnim Klemnom Klemnom – tudi najuspešnejšemu raperju iz tiste prve, počasi že veteranske podalpske hip hop linije. Stvari so obrnjene zdaj bolj proti funku, zdaj je tu popiš balada, en komad, ki pade vmes, je prijaznega srednjega tempa itd. Kljub temu pa vselej rad poudarim, da jo Zlatko, tudi v najbolj naivni in proti povprečju usmerjeni skladovnici svojih malih in lepih verzov, n a j d e ! Kaj najde, koga najde? Ne ravno najde, pač pa poišče, pravočasno poišče dobro, odlično primerjavo; najde punchline, ki ni nujno brutalno zapomljiv ali revolucionaren, a vseeno najde besedno zvezo, ki pritegne, zabava, nasmeji ter navsezadnje potrdi, da je Fužin'c še vedno zelo pri stvari in da ga je vredno poslušati še naprej, še naprej. Na primer: morda je Na kolesu najbolj blaga, z raperskega stališča najbolj soft, najbolj pomehkužena pesmica na zavitku Svet je lep 2. A tudi tu, glej, verz "na kolesu kot s sanjami bi plesu" nasledi prav tako ena blaga, ki pa ima hočeš, nočeš tudi hudo, hudo globok pomen: "Enkrat malo lažje, drugič malo težje, mor'š poganjat, da ne zgubiš ravnotežje". Pesniško bistroumje, kakršnega pričakujemo, ni kaj! V tem duhu je Svet je lep 2 z vso svojo prikupnostjo, pozitivizmom, optimizmom v resnici kar dober album. Zlatko se v songu Kraljici sveta pokloni ljubezni svojega življenja in mami svojih štirih otrok. Udarnost Zlati funk, takole čez palec, kot da izvorno črpa iz Ali Enovega Stremetzkyja, Katrina (vključujoč vedno svežega soulerja Erika Felicijana), mi zadiši po Nipkeju, načeloma pa je novi komplet našega najbolj produktivnega raperja še kako vreden poslušanja. House-disco-funkič Iskra ima namerno, fingirano čudaški refren, toda ta dinamična popoldanska uspešnica nacijo dejansko nagovarja k prepevanju pod prho – kar spet lahko ocenim le kot zelo, zelo dobrodošlo. Beef-koncentracija ali največ šib, usmerjenih v konkurenco in, prosto po Zlatku, ostale luzerje je zaznavna na posnetku Sam gremo. Toda ni sile. Tu je še komad Ni mi žal, ki predstavlja avtorjevo krepkejše oziroma bolj iskreno obračunavanje z lastno preteklostjo. A spet. Komaj za pest sporadičnih zameric, ki do zdaj še niso zglajene. Načeloma. Vse to Zlatka potrdi kot nekonfliktnega šovbiznis profesionalca. Hmmm! Ta trditev pa je v precej gorečem nasprotju s številnimi kritikami na račun raperjevega nedavnega (političnega) aktivizma. Zlatan Čordić v Ni mi žal ter nato še v Ok nabode tudi korporativistično demokracijo, ki nikoli ne bo razumela izrazitih individualcev – tako njega kot tudi Novaka Djokovića ali pa Kanyeja Westa ne. Kljub vsemu se zdi, da je nadaljevanje Zlatkovega prvega albuma Svet je lep (2007) hkrati tudi raperjev delni odpustek ali pač pripovedovalčev delni posip s pepelom, češ, "kar je blo, je (pač) blo". Tako komad Ostajam, tudi z omembo naše kolegialne sestre iz TV-deska Petre Krčmar, ostane vsebinska središčnica lepo, raje mehko sproducirane (zato pohvala tudi Urbanu Maloviču) skladovnice Zlatkovih svežih 15 songovskih kosov. Svet je lep, itak. Nekako tako je tudi Svet je lep 2 – lep.

Ocena: 4,5