Enigmatični Steven Wilson mlade turiste popelje mimo sladkih spomenikov rock zgodovine

STEVEN WILSON - The Harmony Codex

Ime nemara res zveni nekam znano, naslov pa odstira le dejstvo, da gre za starejšega ustvarjalca. Steven Wilson je v prvi polovici devetdesetih proti popularnosti pognal svojo zasedbo Purcupine Tree. Ta se je v času, ko je bil progresivni rock najmanj priljubljen, pečala prav s tem žanrom. Purcupine Tree so v ospredje uspeli prilesti šele z začetkom novega tisočletja. Kdor se je bolj zagnano spoznaval z nasledniki resnično bogate zapuščine britanskega simfo- in progresivnega ali pa le art-rocka, za Wilsona ve, sicer pa je glasbenik, zdaj v zgodnjih petdesetih, zanj enigma. Wilson nastopa bos, kar je dodatna zanimivost, ki ga povezuje s priljubljenimi Avstralci Tame Impala. Pri čemer ta primerjava dosledno tolmači, kaj je Wilson zlil na The Harmony Codex, tudi komercialno svoj najuspešnejši solistični album. Vsebina tega glasbenega dela na trenutke močno sovpada s tematiko, ki so jo v poslušalsko zavest vcepili nesmrtni Pink Floyd. Dejansko gre za old-school zavitek. Pri čemer Wilson prosto pot ponudi ne samo instrumentalistično večinsko mid-tempo soft-rock sanjavosti, pač pa tudi jam utrinkom, se pravi nažigaškim vrhuncem, ki se zdijo sorodni s tistimi značilnimi za veteranske klasike psihadeličnih (psilocibinskih, pravzaprav) veteranov Ozric Tentacles; s tem pa tudi neizbežno navezavo na srednji generaciji precej bolj domače Radiohead. Wilson v skladu s svojo ustvarjalno govorico, seveda, komadov ne cepi, pač pa jim pusti, da se razvijajo do mamutskih dolžin - sedem in več minut je praktično standard. Dramaturgija songov na pričujočem delu je prav tako slastna dolgometražna razvlečenost. Wilson torej zelo hitro lahko postane najboljši prijatelj šoferjem. Ob tem Londončanova jazzovska figuralika nikoli ni prenaporna, saj ta trdno stoji na racionalni si-metriki. Nabor zvokov pa je prav tako zanimiv, pretežno historični. Vključno s kakšnim "tereminskim deliktom", "hammond glisandom" in podobnim vmes. Komad What Life Brings, ki je vpadljivo najkrajši na albumu, prinaša nekaj indie-pop lahkotnosti, pri čemer njegov temeljni klavirski-in-mehko-kitarski vzvod v pretežni meri postane steber celote. Občasna uporaba manjših zborovski kadenc pa tako ali tako, spet, neposredno spomni tako na Floyde, Yes ali pa na zgodnje Genesis. Nenazadnje je Wilsonov vokal nekaj najbolj intimnega, česar se Bryan Ferry in Peter Gabriel spominjata iz časov vrhunca svojih spoštljivih glasbenih karier. Sumim, da bi The Harmony Codex zelo prijal tudi armadi fanov naših MFRY, čeprav bi slednji bržčas tako še prehitro izpadli "afne". Nemara pa ni odveč poskusiti.

Ocena: 3,5