Ko enajsta šola ponudi preveč klasičen soul in preveč klasičen rap

1. SLADICA ft. URBAN LUTMAN – Manjkaš mi

Nova sladica je že na mizi. Manjkaš mi je nova uspešnica Sladice, ad-hoc familije, ki sestoji iz naših najboljših glasbenikov, zgledujočih se po najboljših praksah s planeta "black music". Komplet brez ovinkarjenj namiguje na, normalno, najboljše. A vendar si upam trditi, da je pričujoča, dasiravno zelo prijetna, soul popevka v vseh svojih gradnikih preveč klasična: klasičen kroj, klasična zvočnost, klasični aranžma, klasični spremljevalni vokali, klasični wurlitzer, klasično oblikovana partitura za štrajh, klasična fraza, ki jo razpihuje pleh-sekcija ipd. Neo-klasična sta le dva elementa. Glavni in najbolj stranski. Urban Lutman (Batista Cadillac) zapoje res ubrano, udarno, angažirano, res lepo in kakovostno. Saj res, tudi verzi so le klasični, pač. Je pa zato posrečen, čeravno samo neo-klasično, njegov mimohod po nekdanji obrtni coni, ki je po novem boemski pospeševalnik. Še cilj njegovega sprehoda je do neke mere ljubek, pa čeprav ta ni klasičen star črn bicikl, pač pa novodobni cestni tank, pravzaprav. Resnično mi manjka ena bombastično sočna smetanasta torta, ne pa že malce posušen biskvit, pomazan samo s šipkovo marmelado.

Ocena: 3,5
 

2. SHYGIRL – Slime

Že nekaj let po Londonu straši duh raperke, ki je na posebni misiji. Tako kot ta zadnji izpostavljeni Slime, se prav vsi njeni komadi posebne sorte posvetijo tistim čarobnim, najtemnejšim kotom rejverskih klubov. Shygirl je tako sramežljiva, da svojega glasu za časa rapanja praviloma sploh ne pusti iztiriti. Rime ves čas melje skrajno stoično. Zato pa zna zamude pri ustvarjanju dinamike kasneje lepo nadoknaditi s sonično melodijo, ki z začetnim štihom songa nima prav nič skupnega. Famo okrog Shygirl, ki postaja pravi mali kult, dejansko poganja producent Arca, znan po zelo grobi ritmiki, ki jo pogosto ovijajo mračni, skoraj industrijski zvoki. Zadnji album Shygirl (njegov naslov je Alias) sicer ni povsem grozeč, je pa gotovo, da ga podalpskim ljubiteljem harmonike odsvetujem. Zanje le sveži pozdravi iz podzemlja. Slime je sijajna popevka, čeprav je matirana tudi od znotraj.

Ocena: 4

3. MIRKO GROZNY – Fotr mojga stila

Slavni promotor borilnih veščin in enako slavni raper, ki je obenem še kako domač tudi v ringu, poskusi še z enim novim prijemom. Temeljni izhodišči slednjega sta izboljšana ritmična podlaga in še bolj premišljen nagovorni premet. Prva je v primerjavi z Mirkovimi nedavnimi izdajami občutno bolj kremasta, medena, kar je zelo pohvalno. Še bolj dopadljiv pa je ta narativni obrat, katerega ključni del raper izda že z naslovom. Sicer pa Mirko še kar naprej tolmači, spet, dve kapitalni postavki. Brez prve, to je dejstva, da njegov raperski bog ostaja KRS-One, pač ne more. Mimo druge, to pa je, da so njegove korenine balkanske in da ga osebni politični kompas v vsakem trenutku vleče na skrajno levo, pa prav tako ne. Glede na to, da je novomeški raper po novem obkrožen z novo kreativno ekipo – imenuje se Munje Records – pričakujem, da ga preostale Munje kmalu nagovorijo, naj končno zarapa tudi nekaj vsaj malo bolj romantičnega oziroma nekaj, kar bo všeč tudi puncam. Do takrat pa je, to pa, tale Fotr mojga stila zelo uporabna udarniška budnica. Velja jo izkoristiti, večkrat.

Ocena: 4

 

4. SHAWN MENDES & JUSTIN BIEBER – Monster

Nikakor ne sme čuditi, da je Monster daleč najbolj priljubljena popevka zadnjega in bo tudi še prihodnjih nekaj deset tednov. To je balada, ki ni osiromašena ritmike, prav tako ne lahko zapomnljivega melodičnega loka, pa čeprav je slednji precej voden. To nekompaktnost, ki jo predstavlja napev, brez problema zakrije superzvezdniški pevski duet. Tenorčka Shawna Mendesa in Justina Bieberja, poleg Harryja Stylesa najbolj popularnih pop pevcev, sta dovolj močna dejavnika, da so po dveh pošastnih tretjinah na kolenih vse najstnice in tudi večina njihovih mam. Tudi ostali preprosti živelj pa po dveh minutah prodajanja hitu v kolenskih vezeh začuti mehkobo. Za nameček se slavneža izjemno odkrito spopadeta s krhkostjo lastne biti. V tem še zlasti prednjači gostujoči Bieber, kar je dodatna, a v ožjem kontekstu manj pomembna posebnost. Pa vendar. Občutek imam, da preveč plusov na kupu ne sestavi enega mogočnega. Komad je še vedno lahka cmeravost in nič več kot to. A če ne pozabimo, da Shawn Mendes svojo novo albumsko stvaritev napoveduje že za prihodnji teden, postane jasno, da je promocija potrebovala le dopolnilno marketinško iskro kratkega sijaja. Potem ima Monster že veliko več smisla. Črni petek pred črnim petkom.

Ocena: 2,5