"O Ukrajini ne morem govoriti drugače kot o eni zelo tragični zgodbi. To niso ljudje, ki bi želeli vojne, nihče od njih si je ni želel. So želeli doseči svoje, uveljaviti neko svojo evropsko politiko in doseči svoje, niso pa hoteli vojne," pravi Jure Tepina, sicer urednik naše spletne strani, ki pa je v Ukrajini nastopil v vlogi vojnega poročevalca. Tja se je odpravil dvakrat, prvič nemudoma po tistem, ko so ruski tanki zapeljali čez mejo s svojo sosedo, drugič ob prvi obletnici vojne, ki je še kar trajala.
Po Ukrajini je padlo v četrtek, 24. februarja 2022. Naša ekipa se je kmalu zatem odpravila proti Ukrajini. Najprej so se ustavili pri beguncih, ki so do takrat že prišli na Madžarsko, nato pa prečkali mejo in odšli v Lvov, ki leži na skrajnem zahodu države. Tam so spremljali dogajanje na glavni železniški postaji, kjer so avtobusi in vlaki ves dan in vso noč vozili begunce iz notranjosti države. Nato so se odpravili proti prestolnici, ki ji je takrat grozila najbolj tragična usoda.
Danes se Tepina spominja, kako se je pred tremi leti skupaj s snemalcem Alenom Delanovićem z vlakom prebijal v Kijev, ki se je takrat risal kot najbolj zaželjena vojaška tarča, za sovražnika trofeja. Napovedovali so, da bo mesto padlo v treh dneh.
"Rusi so pritiskali s treh strani, nismo niti vedeli, kako se bomo vrnili iz Kijeva ven. Ponoči so zvoki ofenzive postajali vse glasnejši. Takrat so bile mestne ulice prazne ponoči in podnevi, bilo je kot v nekakšnem filmu o apokalipsi. Ko pa smo tja prišli leto kasneje, je bil Kijev popolnoma normalno evropsko mesto. Navadili so se živeti s tem," se spominja, kako so čez leto dni že stoično sprejemali nova in nova opozorila ob nevarnosti zračnih napadov.
Enako velja za Mikolajev in celo Herson, ki je nična črta, saj so ruski položaji takoj na drugi strani reke Dneper, opisuje življenje v mestih na jugu države v neposredni bližini fronte, ki jih je skupaj s snemalcem Damjanom Banjacem in novinarko sestrske televizije RTL Ano Mlinarić obiskal ob prvi obletnici vojne. "Človek je zelo prilagodljiva zver," pravi naš urednik.
Pravi, da so se ljudje takoj po začetku vojne organizirali, kot da se pripravljajo na gverilsko bojevanje: "Oblikovali so vaške straže, v vsaki občini so se organizirali tudi starci, ženske, kako tudi najmanjši povoj spraviti na fronto. Takrat so pokazali, kako se ustavi nekoga, ki napada tvoj dom. Ukrajina je celotni Evropi pokazala, da se ljudi, ki se ne borijo za svoj dom, da tudi ustaviti."
Opisuje, kako je v ljudeh takrat videl neizmerno moč, ki je izhajala iz volje po preživetju: "Oni so ta konflikt v prvih mesecih videli kot biti ali ne biti, obstati ali ne obstati. V drugem letu, ko sem bil tam, se je že poznala utrujenost. Zdaj si želijo samo še končati to vojno. Pogovarjam se z marsikaterim Ukrajincem, ki pravi, karkoli že bo, samo naj se konča. Veliko jih je že izgubilo svojce, tam imajo svoje otroke in želijo si, da se konča."
Med svojima ukrajinskima ekspedicijama je namreč spoznal številne ljudi, tako vojake kot povsem običajne ljudi, s katerimi je še vedno v stiku. "Številnih kontaktov pa tudi nimam več ne na ukrajinski ne na ruski strani. Z njimi sem delal intervjuje, pogovore, ampak jih je vojna vzela," opozarja na visok krvi davek.
"In to je ta realnost, vse je boljše kot vojna, vse," je jasen. Opozarja sicer, da je slab mir uvod v naslednjo vojno, kot nas je že večkrat naučila zgodovina. "Ampak trenutno je skoraj vse boljše kot vojna." Ob tem dodaja, da si hkrati ne smemo zatiskati oči, da se bo ruski predsednik Vladimir Putin kadarkoli zadovoljil z manj kot četrtino ukrajinskega ozemlja, kolikor ga sedaj zaseda.
Vztraja sicer na stališču, ki ga je zavzel že takoj po prvem prihodu iz Ukrajine: da Putin v tej vojni ne more nikoli zmagati. "Ukrajinci so nepremagljivi. Seveda ti lahko razglasiš zmago, če zavzameš Kijev ali pa četrtino njihovega ozemlja. Lahko, to je pač politična odločitev. Tudi Američani so v Iraku rekli, da je bila naloga opravljena. Ti se lahko politično odločiš, da je to tako. Ampak Ukrajina kot država ne more pasti," je prepričan. Spomnil je tudi, da gre za največjo evropsko državo z zelo močnimi oboroženimi silami, ki so danes popolnoma nekaj drugega kot leta 2014.
Pravi, da je vojna Ukrajince zelo poenotila. Govori o nizki podpori Zelenskemu se mu zdijo smešni: "Ukrajinci imajo ogromno kritik na račun Zelenskega, ampak alternativa Zelenskemu je Valerij Zalužni, ki bi protirusko oziroma vojaško politiko peljal na še trši način," opozarja. Gre namreč za nekdanjega vrhovnega poveljnika ukrajinskih oboroženih sil in prav on ima največ političnega kapitala takoj za Zelenskim.
"Klici po volitvah so zelo prozorno kupovanje časa. Seveda, Ukrajinci bodo slej kot prej nekoga drugega izvolili. Je dejstvo, da je Zelenski v prvih mesecih vojne s svojimi potezami, kot so izjava, da ne potrebuje prevoza na varno, ampak orožje, in zelo spretnim delovanjem na družbenih omrežjih ljudi združil. Že od vsega začetka so sicer govorili o njem, da zelo dobro igra svojo vlogo, tudi to so mi povedali, ampak oni ga takrat za nič na svetu ne bi zamenjali. Če ga bodo zdaj zamenjali, kar je povsem mogoče, ga ne bodo zamenjali z nekom, ki bi bil za kompromise z Rusijo, prav nasprotno. Mislim, da je Zelenski zdaj še najbolj pripravljen na pogajanja in ugajanja Američanom in Rusom."
Spomnil je, da je že po prvi vrnitvi iz Ukrajine govoril, da je ta konflikt zanj črno-bel. "Seveda se zavedam vseh odtenkov sive, ki so pripeljale do tega. Absolutno niso bila vsa dejanja ukrajinskih oblasti in to različnih oblasti, še preden smo sploh prišli do Volodimirja Zelenskega, optimalna ali demokratična, ampak teh stvari se nikoli ne rešuje z invazijo tankov na tuje ozemlje. Kakršnakoli že ta demokracija v Ukrajini je in ne glede na to, kaj se je dogajajo v Donbasu, Donecku, Lugansku, Odesi. Na začetku vojne je bila zelo jasna namera uničiti ozemlje suverene države in jo podrediti svojim interesom. Zame je bil ta konflikt zelo enostaven: ena država je z vojaško silo napadla drugo državo in trpeli so civilisti te države. Seveda nimajo Ukrajinci zelene luči za našo simbolično podporo za čisto vse, absolutno ne. Ampak takrat je bila rdeča črta prestopljena, vojna nikoli ni odgovor na karkoli," ponavlja.
Niti naš televizijski kolega Marko Gregorc, ki je v Ukrajino skupaj s snemalcema Sinišo Lopojdo in Nenadom Cakićem odšel tri tedne po začetku vojne, si takrat ni predstavljal, da se bova znova pogovarjala tri leta kasneje, ko bo vojna vihra še vedno v polnem razmahu. "Nihče si ni predstavljal, da bo trajalo toliko časa, ampak v negativnem smislu. V resnici smo mislili, da bo Ukrajina precej hitro padla. Po eni strani smo lahko veseli, da se Ukrajinci še vedno precej dobro držijo, celo izzivajo na ruski strani, po drugi strani pa je s človeškega vidika groza, da vojna po treh letih še vedno traja," obžaluje trpljenje tamkajšnjih ljudi.
Spomnil je na milijone razseljenih Ukrajincev in na druge, še bolj tragične usode: "Zasledil sem podatek, da je vsak peti otrok izgubil sorodnika ali prijatelja v tej vojni." Tudi on pa pravi, da so se prebivalci naučili z njo živeti. Tako kot Tepina je tudi on ohranil kontakte ljudi, ki jih je spoznal na terenu v Lvovu na zahodu Ukrajine: "Spremljam jih preko družbenih omrežij in moram reči, da se v svojih objavah nič kaj preveč ne ukvarjajo več s to vojno. Sem in tja, kadar je kakšna prelomnica, sicer pa poskušajo živeti normalno življenje."
Še vedno se spomni občutka, ki se ga je po vrnitvi iz Ukrajine držal še nekaj mesecev: "Občutek, kako podcenjena vrednota je mir. Ko sem se vrnil, so se vsi pogovarjali o cenah nafte in plina, kupovali so zaloge moke in kvasa. Meni pa je bilo vseeno, koliko stane, saj je to, da nimam vojne, da mi ne grozi puška, bomba, neprecenljivo vredna vrednota. Da imaš dom in varnost." Tudi danes, ko mu gre kaj narobe, se še vedno opomni na to.
Živ opomnik so tudi ljudje okoli njega. Prihaja namreč s postojnskega konca, kjer je več begunskih centrov. "Ukrajinci so tukaj med nami, navadili smo se živeti z njimi. Spomnim se, kako je bila nekaj mesecev po začetku vojne moja hčerka ponosna, ko je dobila za sošolce dva ali tri Ukrajince. Sem je prišla tudi tista znana sirotišnica. Že vrtčevski otroci so se družili med seboj," pripoveduje, kako toplo mu je bilo pri srcu, ko so Slovenci lepo sprejeli te ljudi. Ti to znajo tudi vračati. Gregorc pove zgodbo o Volodji, fantu, ki je pribežal iz Zaporožja: "Srednješolec je. Najprej je hodil po pakete na Karitas, zdaj pa te iste pakete pomaga deliti drugim, ki so potrebni pomoči. Vprašal je, če lahko kako pomaga in se javil. In zdaj vsak mesec deli pakete slovenskim upokojencem pod pragom revščine in vsem drugim, ki so upravičeni do tovrstne pomoči."
(Ne)pravičen mir?
Kaj menita, kakšen bo naš pogovor, ko bo na koledarju februar 2026? Novoizvoljeni ameriški predsednik Donald Trump je v zadnjih dneh ukrajinskega voditelja Zelenskega namreč označil za diktatorja, krivdo za začetek vojne pripisal Ukrajini, namignil, da bo Rusija obdržala zasedeno ozemlje, in začel pogovore z Moskvo.
"Sam sem sicer takoj za to, da se vojna konča, ampak treba je upoštevati tudi, kdo je agresor. Kar se mene tiče, je jasno, kdo je to. Treba je upoštevati tudi, koliko žrtev je terjala ta vojna. Nek prisiljen mir bo povzročil, da se bo situacija obrnila in čez nekaj let izbruhnila v še hujši konflikt," opozarja Gregorc. "Všeč mi je, da se zdaj začenjajo pogovori, ampak stvari morajo biti nazadnje tako dogovorjene, da so pravične in je mir trajen," dodaja.
Tepina meni, da je prav zaradi dramatičnega spreminjanja geopolitičnih razmer absolutno nemogoče reči, kje bo fronta čez eno leto. Kot pravi, se je Trump zatekel k tako imenovani 'teoriji norca'.
Ta doktrina je razložena tudi v Slovenskem diplomatskem pojmovniku: "Teorijo norca običajno povezujejo z ameriškim predsednikom Richardom Nixonom, ki naj bi jo skušal uveljaviti v ameriški zunanji politiki. S pomočjo svojega svetovalca Henryja Kissingerja naj bi pri vodjah komunističnega bloka in še posebej pri Vietnamcih skušal ustvariti prepričanje, da je vročekrven, nepredvidljiv, občasno tudi lahkomiseln in ravno toliko nor, da bi si upal uporabiti jedrsko orožje. S tem naj bi jih odvrnil od provociranja ZDA in spravil za pogajalsko mizo," je navedeno. V novejšem času naj bi se k njej zatekal tudi Trump: "Pisana naj bi mu bila na kožo. Prepričan naj bi bil, da lahko s svojim slovesom nepredvidljivosti in nespoštovanja ustaljenih norm vznemiri in ustrahuje svoje nasprotnike (Severna Koreja, Iran), pa tudi zaveznike (v Evropi in Aziji), da soglašajo z nečim, s čimer običajno ne bi," definicijo razlaga omenjeni zbornik.
To mnenje po besedah Tepine delijo tudi evropski obrambni strokovnjaki: "Češki svetovalec za nacionalno varnost mi je dejal, da je Trump izjemno neprijeten za sovražnika, saj nikoli ne veš, česa je v resnici sposoben. In to je neka prednost, ki jo lahko imaš, ta nepredvidljivost. Predvidljivost je pravzaprav ena velikih šibkih točk. Jasno pa je, da Trumpa moti samo gospodarska moč Evrope. Ni v njegovem interesu, da smo Evropejci pomemben faktor z močnima diplomacijo in vojaško silo. Toda ZDA v resnici nimajo nobenih ambicij v Ukrajini in Evropi, razen ekonomskih, okrog mineralov in velikega evropskega tržišča. Interes ZDA je izključno na Kitajskem. In Rusije si ne želijo imeti na strani Kitajske, kar je tudi eden izmed razlogov, zakaj Trump ljubimka s Putinom v tem trenutku," pravi. Pravi pa, da bo to, kar bo Trump dosegel, v resnici le poenotenje Evrope, "kar je za nas lahko samo nekaj pozitivnega".
Spomnil pa je, da se države okoli Ukrajine – baltske, skandinavske, Poljska – "zelo resno in z razliko od nas nenaivno pripravljajo na konflikt, za katerega si želijo, da ga nikoli ne bi bilo". Tudi sam trdno verjame v latinski rek "Si vis pacem, para bellum" oziroma "Če želiš mir, se pripravi na vojno".
(Pre)potrebno vračanje
Kot pravi, pa je poročanje iz vojnih razmer v resnici poročanje, pri katerem moraš imeti ogromno sredstev, denimo tudi časovnih: "Težko si predstavljamo, ampak fronta v Ukrajini je dolga več kot 1000 kilometrov, skoraj toliko, kot je pot od Ljubljane od Pariza. Najti novinarsko sprejemljiv teren je v resnici zelo težko. Zato sem toliko bolj cenil te stacionirane novinarje, ki živijo tam na vojnih območjih. Mi smo na žalost tako imenovani padalski novinarji," ponazori, kako prideš in kmalu tudi odideš. "A v resnici mi nismo šli tja, da bi poročali predvsem o sami fronti in o tem, kaj počnejo vojaki, ampak o tem, kako ljudje to doživljajo, kaj to pomeni zanje."
Odhod na vojno območje nikoli ni lahek za nikogar, sploh če ima doma družino. "Doma so razumeli, da je to del mene, mojega poklica. Je pa potem v resnici zelo težko oditi nazaj domov. Zelo lahko je priti domov, strašno vesel si, ko si doma. A tam ostane ogromno zgodb, ki bi jih rad še najprej sam občutil, zavohal, podvomil vanje ali pa jih potrdil." Pravi, da bi še večkrat odšel tja.
Prepričan je, da bi morali slovenski novinarji v Ukrajino redno odhajati. "Ali mi ali kdorkoli drug. Vsaj ena ekipa bi morala povedati zgodbo, ki se dogaja na samem terenu. To so namreč zgodbe, ki se nas bodo dotaknile, ki vplivajo na nas. Ne samo na naš odnos do tega, na naše simbolno strinjanje ali nestrinjanje, na našo osebno preferenco, ampak bo ta konflikt dejansko vplival na nas. Bodisi na gospodarstvo, na dodatne begunske tokove, preko destabilizacije Balkana. In stvari, ki vplivajo na nas, moramo razumeti, morajo nas zanimati," Tepina zaključuje, da bi se sam že jutri spet vrnil v Ukrajino. Njegov nahrbtnik je ves čas spakiran.
