Ledeni policijski curek in tek za dvometrskim Kličkom

Tandem Katje in Mira je bil logična izbira, saj sta se predtem na nemirnem terenu  kalila že na ulicah Kaira in trgu Tahrir med arabsko pomladjo, bežala pred razjarjenimi protestniki po ulicah Beograda ob aretaciji Ratka Mladića zaradi vojnih zločinov. Ob 25. obletnici jedrske katastrofe v Černobilu sta leta 2011 skupaj odšla tudi v opusteli Pripjat, ki prav tako leži v kijevski regiji. "Drug drugemu sva brala misli, vedno imela načrt a in b, kje se bova dobila, če gre nekaj narobe. Ni bilo pomembno, ali je teren podnevi ali ponoči, pomembno je, da sva med ljudmi in ujameva njihove zgodbe," poudarja pomembnost izbire kompatibilnega sopotnika na takih terenih.  

Bilo je –28 stopinj Celzija

Za mizo, kamor sedeva med pogovorom, je precej hladno, zato pravi, da bo jakno obdržala kar na sebi. In takoj se nasmehne, ko jo izrečeni stavek vrne v tiste januarske dni v Kijevu. "Bilo je –28 stopinj Celzija," se spominja.

Pravi, da se na tak teren doma niti ne moreš pripraviti, čeprav s sabo odneseš vse mogoče. V kovček je stlačila termonogavice, zimske škornje, šal, kapo, mama ji je odstopila najdebelejši plašč. Nase sta tam navlekla tudi po štiri plasti oblačil, a niti to ni bilo dovolj. "V redakciji so se šalili, če sem s seboj vzela trikrat prevelike rokavice. Ne, niso bile prevelike, bile pa so trikrat podložene," odgovarja. "Izkušnja z vseh takih terenov je, da ti bodo ljudje, ki so tam, dali vse, kar imajo. Vsak dan, ko sva prišla, so nama dali grelce za škornje in rokavice, čaj, hrano," ne pozablja srčnosti z ulic. A dodaja, da ti po 12 urah stanja dobesedno na ledu ne pomaga nič več. "Peti dan, ko sva bila tam, je bilo –18 stopinj in spominjam se, kako se je nama zdelo, da se je pošteno ogrelo," v smehu doda.  

Njuno bivališče je bilo nekoliko oddaljeno od samega središča Kijeva, zato sta veliko uporabljala taksiste. "Vzpostavila sva si tako mini mrežo, da sva se lahko hitro odzvala, prihajali so opolnoči, treh zjutraj, če je bilo treba." Prav tako so si med seboj pomagali prisotni novinarji, ki so drug drugega obveščali o trenutnem dogajanju, saj nihče ni mogel biti poleg vseh 24 ur v dnevu, stvari pa so se tam dogajale brez predaha, tudi sredi noči.  

Pomagal jima je eden izmed slovenskih podjetnikov, ki je imel v svojih tamkajšnjih bivanjsko-poslovnih prostorih zelo hitro internetno povezavo, kar se je izkazalo kot ključno pri pošiljanju posnetka materiala v ljubljansko redakcijo, saj dober Wi-Fi takrat v Kijevu ni bil nekaj samoumevnega.  

Miro je postal Ledeni mož

V središču Kijeva, pri osrednjem trgu Majdan, ju je pričakalo veliko šotorsko naselje, ki so ga v zadnjih tednih vztrajanja na ulicah oblikovali protestniki. Oblikovali so si mesto v malem. Pred policijskim kordonom na drugi strani so ga varovale improvizorične barikade, ki so jih oblikovali. "Izgredniška policija je imela eno in edino nalogo: da jih izčrpa do konca. In kaj delaš pri –25, –28 stopinjah? Zalivaš jih," se strese. "Ves čas, na vsako uro ali dve so protestnike špricali z vodnimi topovi. Pri takih temperaturah pa voda v trenutku, ko špricne ven, že postane brozga. Ko se ujame nate, je že led," zmaje z glavo.

Ledenega curka je bil enkrat deležen tudi Majcen, ki je v Kijevu nastopal v dvojni vlogi tako fotografa kot snemalca. "Ko je pritekel do mene, je bil že zmrznjen. Njegova brada, oblačila, vse je bilo prekrito s kristalnimi kapljicami. Bil je ves v ledenem oklepu kot ledeni mož. Rekel je samo ''praskaj'' in mi porinil kamero v roke, ko je pograbil fotoaparat in stekel nazaj med ulične spopade. Snela sem rokavice in z nohti po objektivu praskala toliko časa, dokler ni nastal vsaj tak krogec, skozi katerega sva lahko nato snemala naprej," opisuje, kakšne nepredvidljive situacije so se jima dogajale na ulicah Kijeva. 

Ko se je zmrznjena kamera začela tajati, pa je vsa voda seveda stekla vanjo, zato sta zgroženo pomislila, da sta morda ostala brez orodja za delo. Spominja se, kako sta jo nato v stanovanju razstavila, dele sušila na radiatorju in s sušilcem za lase: "Čudežno je sodelovala in naslednje jutro spet začela snemati."

Greli so se z zažiganjem gum in izdelovali orožje

Nikoli ne bo pozabila niti žgočega vonja kijevskih ulic: "Vsakič, ko si si obrisal nos, je bil robček ves sajast, saj so kurili gume. Drugega niso imeli, zato so se pač greli na tak način in se menjavali ob ognju." Kot pravi, se protestniki s temperaturami sicer niso ukvarjali, sprejeli so, da je pač mraz, in niso dovolili, da bi jih to oviralo pri doseganju njihovega cilja.

Izdelovali so provizorično orožje, molotovke, frače, lesene katapulte, preizkušali različne stvari, kako daleč bodo nesle, bodo uspele poleteti čez barikade ali ne. Zaščititi so se skušali z rudarskimi čeladami, iz podloženih materialov so šivali zaščitne jopiče. Del prostora med šotori so namenili tudi vadbenemu poligonu, kjer so jih nekdanji vojaki in strokovnjaki za borilne veščine urili v samoobrambi in ukrepanju ob napadu policije, kako se denimo ubraniti s palicami. "Občudovala sem vztrajnost in moč teh ljudi, saj je bila to bitka Davida proti Goljatu, na drugi strani so bile do zob oborožene protiizgredniške enote, ki so samo čakale na ukaz in delovale na izčrpavanje."  

 Protestniki so želeli doseči odhod predsednika Viktorja Janukoviča, ki ni želel odstopiti. "Očitali so mu ta proruski vzgib, naklonjenost Rusiji. Oni so se želeli usmeriti proti Evropi. Motil pa jih je tudi oligarhizem. Bilo je skoraj boleče gledati bogatenje na eni strani in bedo navadnega Ukrajinca, ki je komaj shajal. Njihovi veljaki so se praktično kopali v denarju, poleg tega pa so bili še povezani z Rusijo," Hrovat Plevnikova razlaga, kako so imeli ljudje nazadnje vsega dovolj.

Na Majdanu niso bili le Kijevčani, ljudje so prišli tudi iz 500 kilometrov oddaljenih mest: "Prišli so mladi, stari, študenti, inženirji in kuharice. Vzeli so dopuste, prišle so vse družine." Toliko je denimo od Kijeva oddaljen Lvov na zahodu Ukrajine, medtem ko je bil vzhodni del države, kjer zdaj divjajo srditi spopadi, že takrat naklonjen vladajočemu Janukoviću, se spominja novinarka.

Provladna televizija je imela takrat podoben grb, kot je bila naša oznaka 24UR, zato sta se Katja in Miro hitro naučila, da morata negodujočim sogovornikom na ulicah najprej čimprej pojasniti, da gre za slovensko, ne ukrajinsko televizijo s proruskim sentimentom. Ker je večina takrat zelo slabo govorila angleško, sta si pomagala s polomljeno različico ruščine in tudi pantomimo, če je bilo treba.  

Tek za Vitalijem Kličkom

Skušala sta priti tudi do višjih predstavnikov, ki so se pogajali v imenu protestnikov. "Večkrat sem pisarila, da bi prišla v stik z Vitalijem Kličkom, vendar nikoli ni bilo odgovora," pravi. Nato pa sta predzadnji dan tavala naokrog in skušala najti še kak nov vidik dogajanja, da se v prispevkih ne bi ponavljala. "Nenadoma me Miro dregne. Je to Kličko? Obrnem se in zagledam goro od človeka," se spominja pogleda na nekdanjega boksarskega šampiona, ki je skupaj z bratom Vladimirjem požel svetovno slavo.

Majcen si je na ramo zavihtel kamero, z drugo roko je pograbil fotoaparat in spodbudil novinarko: "Kličko je imel na vsaki strani dva varnostnika, visok je dva metra, jaz pa sem s svojimi 165 centimetri tekla ob njem vzdolž cele ulice, vsaj 300 metrov. Ravno se je mimo barikad odpravljal na pogovore v mestno hišo. Gospod Kličko, ali lahko samo eno vprašanje, sem ves čas ponavljala, on pa se ni zmenil zame. Miro je, kapo dol, ves ta čas tekel vzvratno, malo gledal nazaj, protestniki so mu pomagali in ga usmerjali, da ni padel, medtem je ves čas slikal in snemal. Nazadnje me je Kličko vendarle pogledal zviška navzdol in rekel 'ne'. Ampak zdelo se mi je, da nimam kaj izgubiti, zato sem še naprej ponavljala, da prosim samo za eno vprašanje. Ko pa sem rekla, da je vprašanje za Slovenijo, se je vendarle ustavil. Sicer mi je na vprašanje, kaj pričakuje od pogajanj, odgovoril v enem stavku, mislim, da v petih besedah. Ampak sva ga nazadnje torej le dobila ter ga posnela, kako je plezal čez naložene gume in barikade do mestne hiše, ki je bila ljudem tako blizu, pa vendarle tako oddaljena."

Čeprav so ga imeli protestniki za svojega in so ga videli kot gladiatorja, ki se bori zanje, Horvat Plevnikova pravi, da ga drugje niso jemali preveč resno: "Tudi, ko sva v redakcijo poslala material, so se norčevali, češ, kdo pa je ta Kličko, saj ni eden od glavnih akterjev, zanimiv je le, ker je bivši boksar." Danes je Vitalij Kličko v mestni hiši, postal je prvi mož Kijeva: "Večkrat sem pomislila, kako se je nazadnje izkazalo, da je vendarle krojil to zgodbo."

Januković je odšel, razkol je ostal

Odhod Janukovića, ki je prišel po strelih in mrtvimi med protestniki, sta Katja in Miro konec februarja dočakala že v Sloveniji, ko so svet obkrožili posnetki veselja protestnikov, ki so verjeli, da so dosegli svoj cilj. "Ampak to gledaš z grenkim priokusom, saj slutiš, da se za ljudi ne bo nič spremenilo. Že takrat sem vedela, da se ne bo nič spremenilo, saj se ne more spremeniti, ker je ustroj države tak," žalostno zmaje z glavo. "Imaš razkol znotraj države, so ljudje, ki so dejansko na strani Rusije, in je z njihove strani tudi legitimno, da se jim zdi, da je Rusija boljša pot. In so tisti, ki verjamejo v evropsko pot. Najti skupni jezik in nekoga, ki ne bo spet prišel na oblast in delal enako naprej, morda le z druge pozicije, se je zdelo nemogoče."

 Misli izkušene zunanjepolitične novinarke so se izkazale za preroške. Po Janukoviću je na oblast prišel prozahodno usmerjeni Petro Porošenko, skupaj z Vitalijem Kličkom sta na volitvah v Ukrajini maja 2014 volivce uspela prepričati, da lahko obubožano in razklano državo spet uredita. Porošenko je menil, da bi se lahko nemiri in spopadi, ki so še naprej pestili predvsem uporniški regiji Doneck in Lugansk na vzhodu države, končali v nekaj mesecih.

Novembra 2018 je Porošenko razglasil 30-dnevno vojno stanje in opozoril, da Ukrajini grozi prava vojna z Rusijo. Čez pol leta ga je v boju za nov mandat premočno porazil Volodimir Zelenski. Odhod Janukovića državi ni prinesel tako želenih sprememb, volivci so bili tudi pod Porošenkovo vladavino razočarani zaradi socialnih krivic in korupcije, dušil jih je konflikt s proruskimi separatisti na vzhodu Ukrajine, ki je zahteval približno 13.000 življenj.

Prihod tankov s črko Z

Na čelo države je prišel Zelenski, a v Ukrajini je vrelo še naprej. Na začetku leta 2022 smo začeli redno poročati o ruskih vojaških vajah ter kopičenju orožja in opreme ob meji z Ukrajino. "Takrat so še vsi govorili, da Rusi ne bodo udarili, jaz pa sem čutila, da bodo," pravi urednica naše zunanjepolitične redakcije.

Udarili so na današnji dan pred tremi leti. "Žalosten si in prizadet," se spominja ogledov tistih prvih posnetkov iz Kijeva, dolgih kolon bežečih avtomobilov, vrst pred bankomati, obupanih obrazov ljudi na ulicah, po katerih je pred leti tudi sama hodila. In bližajočih se ruskih tankov s črko Z. "Nisem si mislila, da bodo zavzeli vso državo, to ne. Prepričana pa sem bila, da bodo vkorakali v Kijev, v prestolnico, ki jo bodo simbolično želeli kot trofejo." Spomnila se je prizorov nekdanjih sogovornikov s kijevskih ulic, oboroženih s palicami in molotovkami, simbolike človeka proti tanku. "Zdaj pa je bilo vse skupaj videti zelo zlovešče. Samo čakaš, kdaj bo padel Kijev. Pa ni. Vsa čast, da niti ob tem, ko imaš opravka s carsko Rusijo, ne poklekneš, se ne prestrašiš. Nisem si mislila, da bodo zdržali tri leta," še danes občuduje pogum Ukrajincev.

"Med vsemi svetovnimi konflikti smo najdlje izjemno intenzivno poročali prav o Ukrajini. Prvič se je v mentaliteti ljudi, v očeh naše države Slovenije pokazalo, da to pa zdaj ni 'tam nekje', ampak je na pragu Evrope. Mehurček je počil, evropska varnost ni bila več samoumevna. Takrat je vladal strah, da se bo konflikt prelil tudi čez meje Ukrajine, k nam. Ko se to ni zgodilo, je strah nekoliko zvodenel. In kar naenkrat so minila tri leta," zmaje z glavo naša televizijska kolegica.  

Januković je odšel, oligarhi niso

V letih po njenem odhodu iz Kijeva je uradni Kijev svojo usmeritev iz prokremeljske sicer odločno obrnil proti Bruslju, a kot se je bala že takrat, se marsikaj drugega ni spremenilo. Radikalni nacionalizem je ostal, Ukrajina glasno želi v EU, Evropska komisija je sicer pohvalila njen napredek, a opozorila na področja, na katerih državo še čakajo reforme. Med drugim na področju pravosodja, prav tako pa mora okrepiti prizadevanja za izkoreninjenje razširjene korupcije in zajezitev vpliva oligarhov.

Tudi pod vodstvom Zelenskega se še naprej vrstijo razkritja številnih nepravilnosti in korupcije. Januarja 2023 je denimo svoj položaj v ukrajinskem političnem vrhu položaj moralo zapustiti več kot 10 pomembnih državnih uradnikov, med njimi štirje namestniki ministrov, namestnik generalnega tožilca, pet regijskih voditeljev, pa tudi Kririlo Timošenko, namestnik vodje kabineta Zelenskega, ki naj bi bil vpleten v več škandalov. Korupcija v državi je povezana tudi s sredstvi, ki jih kot pomoč Ukrajini zaradi vojnih razmer namenjajo druge države.

Krhko premirje, dokler ne bo spet nekomu nekaj 'zacingljalo'

In kaj Horvat Plevnikova meni, da se bo zgodilo v prihodnje? "To, kar sem mislila že na začetku. Da ne bodo dobili nazaj tistega, kar so jim Rusi vzeli. Krima, Donecka, Luganska. Kar je zame v letu 2025 sicer nepredstavljivo, da država lahko izgubi del svojega suverenega ozemlja samo zato, ker se je nekdo tako odločil," pravi.

"Mislim, da bodo izgubili del ozemlja in živeli v nekem krhkem premirju, dokler ne bo spet nekomu nekaj 'zacingljalo' v glavi. Začrtana bo neka nova meja, ki je Ukrajina nikoli ne bo sprejela, ampak je vojaško ne bo poskušala dobiti nazaj. Ne bo pa je nikoli sprejela, tako kot Srbija ni Kosova. En del sveta bo rekel, da je to zdaj del Rusije, drug del sveta bo rekel, da to nikoli ne bo del Rusije, ampak bodo ves čas govorili o okupiranem ruskem ozemlju. A tisti del je bil dejansko vedno izjemno proruski, že takrat so trdno podpirali Janukovića in Rusijo," se spominja svojih vtisov izpred več kot desetletja.

Pot v nemirni Kijev pa ji je dala pomembno lekcijo. "Tako kot ostali podobni tereni, ki sem si jih izbirala. Da sem srečna, da živim, kjer živim. Vsakokrat, ko sem prišla nazaj, in še zdaj vsakomur rečem, da nam je preveč samoumevno to, kar imamo tukaj," stvarno zaključi, preden vstane od mize, še vedno v jakni, ki jo je takoj spomnila na tiste mrzle dni pred 11 leti in kijevsko zimsko sivino, v kateri je bil, kot pravi, nek simboličen brezup.