Nezlomljivi odpor Ukrajine je bliskovito vojno spremenil v vojno izčrpavanja na obeh straneh. Silovito raketiranje in bombardiranje je terjalo grozljiv davek. Razdejana naselja in vasi, na deset tisoče mrtvih Ukrajincev in Rusov, osem milijonov beguncev, ki so morali zapustiti svoje domove. Simboli trpljenja in uničenja, sinonim za ruske vojne zločine so postala mesta Mariupol, Buča in Irpin, 40 odstotkov Ukrajincev, ki ostajajo v domovini, potrebuje humanitarno pomoč.
Vojna je – zgolj tisoč kilometrov stran od slovenske meje – počasi spremenila svet, ki smo ga poznali. Zatresla je celotno svetovno gospodarstvo. Kljub sprejetim sankcijam proti Rusiji, dobavljanju orožja Ukrajini, obljubam o neomajni podpori zahodnih zaveznikov pa z nepopustljivostjo Putina in Volodimirja Zelenskega konca vojne še ni na vidiku. Kot se je pred enim letom vojna zdela nekaj neverjetnega, zdaj enako velja za mir.
"Zelo hitro smo razumeli, da se je začel velik napad"
Napad v Kijevu je pred letom dni doživel veleposlanik Tomaž Mencin. "Dan, dva prej smo bili diplomati še na ministrstvu, kjer nam je minister zagotovil, da vojne, vsaj v Kijevu, ne bo. Je pa bilo veliko nelagodja in pripravljali smo se, da bi se lahko začela vojna, vendar v veliko bolj omejenem obsegu, kot se je, tako da so tudi mene eksplozije presenetile, dvignile iz postelje. In seveda smo zelo hitro razumeli, da se je začel velik napad – in ne le omejeni spopadi, kot se je pričakovalo."
Sledila je odločitev za evakuacijo veleposlaništva: "Zahteva ni prišla takoj. Veliko se je dogajalo v tistem času, to so bile naporne, dolge ure. Prvi dan vojne smo imeli popoldne še sestanek veleposlaniki Evropske unije, ko še ni bilo povsem jasno, ali se bomo evakuirali ali ne. Slovenci smo bili mislim da 12. po vrsti, ki smo se umaknili. Želeli smo se umakniti le iz glavnega mesta na bolj varno območje, a je prišlo do tega, da smo tretji dan zapustili državo in počakali primeren trenutek, da se vrnemo."
Pa leto kasneje? "Tudi danes so ulice precej puste, tudi danes je slabo vreme, temačno, spomini se vračajo. Diplomati pa smo se tega danes spomnili skupaj z ukrajinskim predsednikom, predstavniki vojske, civilne zaščite ..."
Veleposlaništvo sicer deluje v omejenem obsegu.
"Človek ne more verjeti, da se lahko kaj takšnega zgodi v 21. stoletju"
V Kijevu smo obiskali tudi humanitarko Miro Milavec. "Prvi dan vojne je bil takšen, ko človek ne more verjeti, da se lahko kaj takšnega zgodi v 21. stoletju – sredi Evrope. To človek težko razume." Dejala je, da je potrebovala kar nekaj časa, da se je zjutraj zbudila z zavestjo, da je vojna.
Leto kasneje jo po eni strani prevevajo občutki žalosti. Želeli so, da bi se vojna hitro končala. "Po drugi strani pa smo se na situacijo navadili. Čeprav se je težko navaditi na bombne napade. Ampak realnost je takšna, da človek mora naprej, mora živeti, čeprav s podzavestnim zavedanjem, da si v vojni."
Kako hitro pa so se v Kijevu navadili na "novo realnost"? "Strah, ki je bil v začetku, je izginil. Mogoče tudi zaradi zgodovine Ukrajincev, ki so navajeni trpljenja. V službi se, ko so sirene, vedno umaknemo v zaklonišča, ko sem doma, pa ne vedno. Tudi na ulici gre življenje naprej, tudi ko so sirene."
V Ukrajini je sicer že štiri leta, leto in pol dela pri Karitas. Sprva je delala z ženskami, žrtvami družinskega nasilja, sedaj pa se ukvarja s humanitarno pomočjo, ki prihaja v Ukrajino. Dejala je, da jo solidarnost Slovencev navdaja s ponosom.
"Smo v fazi pričakovanja"
Novinar AFP Arman Soldin je v Kijevu vse od začetka vojne. Mesto se je v tem času zelo spremenilo. "Lahko seveda vidimo, tukaj smo na Majdanu, prejšnje leto je bilo vse pusto. Mesto je bilo zaprto, zaklenjeno, bile so kontrolne točke, bila je vojska, ki je zaustavljala vse ... Tako da je danes zelo mirno, zelo tiho. Toda ko se spomnimo preteklega leta, ves čas so odmevale sirene in bilo je zelo napeto. Spomnim se strahu. Med novinarji, med ljudmi, ni bilo možno oditi iz mesta, bile so dolge kolone avtov, tako da je danes lep dan v Kijevu."
Življenje v Kijevu se je normaliziralo, a vseeno je drugače kot v kakšnem drugem mestu: "Ljudje gredo v službe, v šole, a vseeno imamo policijsko uro ob 22.00, ko govorimo z ljudmi, ki živijo tukaj, imajo to vojno vedno nekje v glavi. Niso se sprostili toliko, kot bi se lahko ljudje v nekih drugih mestih. Kljub občasnim alarmom je vojna tukaj nevidna, toda vsi se je zavedajo. Vidijo jo, ko prižgejo televizijo, ko vzamejo svoj telefon, ko pogledajo družbena omrežja. Pazijo, da se preveč ne sprostijo."
Kaj pa pričakuje v prihodnjih mesecih? "Videli smo vse faze vojne, na začetku so Rusi napadli velik del ozemlja, potem smo imeli protiofenzivo Ukrajine z osvoboditvijo Hersona, Buče, Irpina in Harkova in sedaj smo nekako v tretji fazi, ko imajo Rusi v nekem smislu roko nad regijo Donbas, ko so ponovno začeli osvajati manjša mesta, veliko govorimo o Soledarju, Bahmutu, ki sicer še ni padel, ampak obroč se oža. Tako da smo v fazi pričakovanja. Čakamo, kdaj pride to orožje in tanki, kajti pomoč zahoda bo imela direkten učinek na stanje na fronti v Donbasu."
"Časovno je zdaj nemogoče napovedati, kdaj se bo ta vojna končala"
Kako pa Kijev vidi Kijevčan Maksim Kamenječki, profesor na Inštitutu za mednarodne odnose v Kijevu, ki je tu preživel tudi celotno obdobje vojne. Kakšen je Kijev danes v primerjavi s pred letom dni? "Nismo si mogli predstavljati, da bodo v Kijevu stale protitankovske ovire, da bomo slišali eksplozije nad mestom in da bodo naši prebivalci doživljali tisto, kar so doživele naše babice v drugi svetovni vojni," pravi.
Prvi dnevi vojne so bili izjemno dramatični. "Zbudile so nas eksplozije, skozi okno smo videli, kako so eksplodirale rakete. Letalo je bilo razstreljeno pred našimi očmi, še danes ne vem, čigavo. Takrat smo dojeli, da smo v vojni. Nato smo se hitro pripravili na obrambo. Barikade smo takrat postavili za primer napada. Moja soseska je bila namreč ena od možnih smeri, kjer bi Rusi lahko vdrli v Kijev."
Kot profesor mednarodnih odnosov dobro pozna sosede Ruse. Kako se bo vse skupaj končalo? "Časovno je zdaj nemogoče napovedati, kdaj se bo ta vojna končala. Za nas je pomembno, da osvobodimo svoje ozemlje, da ohranimo svoje meje, kot so to denimo storili Slovenci, Hrvati, ko so branili svojo zemljo. Ali bo to trajalo še leto dni ali več, ne vem. A vsak dan izgubljamo ljudi. Upam, da tega konflikta ne bomo predali svojim otrokom. Rešiti ga moramo mi, za to se borimo."
