Čeprav ni lahko spremljati prizorov v kaosu in pomanjkanju, ni preprosta niti vrnitev v domače udobje. "Prideš domov in vidiš, da je tukaj glavna tema, ali bo šel dizel za 10 centov gor ali dol, vsi se prepirajo, ali bodo šli moko kupit danes ali bi jo morali že včeraj. Pomisliš, da bomo že stisnili dva evra ali pa 20, tudi 200 več, če bo treba ... ampak dajmo, bodimo samo veseli, da imamo mir, saj je to povsem podcenjena vrednota. Seveda so pomembni tudi pogovori, kje bomo dobili jeseni plin, ampak tebi se še vedno pred očmi vrtijo slike žensk in otrok, ki se pogovarjajo, kje bodo spali nocoj, kje prihodnji teden in kje bodo celo življenje naprej živeli," Gregorc opisuje, kako se je bilo vrniti v mirno domovino iz kaotične Ukrajine, kamor sta ga spremljala tudi dva snemalca, Siniša Lopojda in Nenad Cakić.
Med samo vožnjo domov je vladala tišina, stvari so v glavi skušali predelovati že med potjo. "Po eni strani smo bili zelo veseli, da zapuščamo to nevarno in predvsem nepredvidljivo situacijo, po drugi strani pa precej težko odideš, saj imaš občutek, da puščaš na cedilu vse te ljudi, ki so v hudi stiski. Bojiš se, da bodo te novice prej ali slej izginile z naslovnic na sedmo ali osmo stran časopisov, v 20. minuto poročil, da jim ne boš več mogel pomagati in širiti njihovega sporočila. Težko sem se odločil, da grem tja, ampak po drugi strani mi je bilo še težje oditi od tam," opisuje, kako je imel občutek, da je za seboj pustil še na milijone neizrečenih zgodb.
Novinar v tebi te pošlje na pot
Gregorc je bil logična izbira televizijskega uredništva, saj je v zadnjih letih že vajen poročanja s kriznih dogodkov – s protestov, ki so se sprevračali v izgrede, iz potresno prizadete Petrinje, s požarov, poplav in prometnih nesreč. "Že prvi dan, ko me je žena zbudila in dejala, da se je napad na Ukrajino res zgodil, je bilo novinarju v meni že takrat jasno, da je samo vprašanje časa, kdaj bom tudi sam odšel spremljat dogajanje vsaj na neko mejo," se spominja tistega februarskega jutra, ko smo se vsi skupaj prebudili v vojno na evropskih tleh. Ko so se začeli pogovarjati, da bi dejansko tudi vstopili v samo državo, pa ga je bilo precej strah, priznava. A ne z novinarskega, pač pa z osebnega stališča, saj ima doma družino. Vendar so se pogovorili in njegovo odločitev o odhodu podprli: "Želja po tem, da vidim stvari iz prve roke, da poskušam stvar čim bolj verodostojno predstaviti javnosti, je bila preprosto prevelika, da tega ne bi naredil." Pred odhodom je ves čas spremljal aktualne novice in prebiral tudi dogajanje za nazaj, celo v knjižnici si je izposodil nekaj knjig in tako skušal pridobiti čim več informacij ne le o konfliktu, ampak tudi o sami državi.
Še pred njim je v Ukrajino kot posebni poročevalec, najprej v Lvov in nato še v Kijev, skupaj s snemalcem Alenom Delanovićem odšel tudi naš urednik Jure Tepina in Gregorc priznava, da mu je to stvari precej olajšalo: "Odšli smo v hotel, kjer je bil prej že on, dal mi je vse aktualne sveže informacije iz prve roke o tem, kaj lahko pričakujem. Po drugi strani pa je vedno poudarjal, da so razmere nepredvidljive in moramo biti pripravljeni na vse."
Hlad je objel telo, žalost srce
Gregorčeva ekipa se je na pot odpravila v nedeljo popoldne, skupaj s kratkimi postanki je vožnja do poljsko-ukrajinske meje trajala 12 ur, za volanom so se izmenjavali vsi trije. "Kljub temu da je bila pot dolga in smo vozili ponoči, spali nismo niti takrat, ko nismo bili vozniki. Bili smo budni in se spraševali, kam gremo," pripoveduje. Na cilj so prispeli ob štirih zjutraj in sprva so načrtovali, da bodo še kakšno uro ali dve spali na enem izmed parkirišč, preden se lotijo dela. "Ampak smo takoj videli, da tam tudi sredi noči vlada popoln kaos, zato sta fanta takoj dala kamero na ramo in jaz sem prijel mikrofon. Do osmih zjutraj smo imeli praktično že narejeno reportažo z vseh točk tam na meji, saj te v taki situaciji adrenalin tako preplavi, da ti spanje sploh ne pride na misel," opisuje, kako so šli po 12-urni vožnji takoj v akcijo tudi brez kančka sna.
Običajno begunci potujejo v skupinah, skupaj denimo babica, mama in vnuki, ali pa vsaj dve mami z otroki, pravi. "Pretrese te, ko vidiš otroke, ki bi morali ob tej uri sladko spati v svoji postelji, oni pa čakajo tam na meji, da dobijo prevoz do začasnega zatočišča, kar so tam postala kar nakupovalna središča in praktično vse javne površine," opisuje prvo misel. Spominja se mraza: "Sam sem sicer Primorec in mraza že tako ne maram. Bilo je pet stopinj pod ničlo, ampak tam je neka taka vlaga, tak čuden prepih, da je občutek mraza dosti hujši kot denimo v Ljubljani, kadar je minus pet." Žarek upanja za boljši in prijaznejši svet pa so tam v tistem kaosu utelešali vsaj prostovoljci. Spoznal je dva Španca, ki sta že takoj po začetku vojne sedla v svoj avtodom in se odpeljala na jugovzhod Poljske, kjer zdaj neprestano prevažata begunce od meje do Przemysla.
Cestni slalom mimo barikad in molotovk
Našo ekipo pa je čakala pot v drugo smer, proti Ukrajini. Že 100 metrov pred mejnim prehodom na poljski strani stoji policijska kontrola. "Ustavili smo se pred blokado in policist nam je nakazal, naj se obrnemo. Dejali smo, da gremo naprej in ob njegovi kretnji, češ, saj ste nori, nas je malo stisnilo," prizna. Poljaki sicer nato hitro spustijo čez mejo, na ukrajinski strani pa najprej stoji vojaška kontrola, nato dve klasični carinski, nazadnje pa še ena vojaška. Za prestop meje so potrebovali eno uro. Vožnja proti Lvovu je dolga 80 kilometrov, v nasprotno smer pa se je vila dolga kolona vozil. Begunci so za prehod na Poljsko čakali 24 ur. "Cesta je sicer široka, ampak luknjasta, gozdne poti v Sloveniji so boljše kot njihova glavna. Včasih drugače kot v prvi prestavi in še s konkretnim slalomom ni šlo. Nekajkrat se je zgodilo celo, da smo mi vozili po levem pasu, nasproti vozeče vozilo pa po desnem, saj smo vsak po svoje slalomirali mimo teh lukenj. Ampak te niso posledica vojne, to je posledica tega, da je Ukrajina očitno taka že v izhodišču," pripoveduje.
Enako je denimo tudi v samem Lvovu, samo središče mesta je kot prava evropska prestolnica, lepo urejeno, celo spomeniško zaščiteno. Ko pa so odnesli pomoč v neko stanovanje, ki je od središča oddaljeno le 1200 metrov, so prišli v povsem drug svet. Skoraj neprevozna cesta, zanemarjen socialistični blok, pod snemalcem se je odlomila stopnica. "V mestnem jedru je vse urejeno, drage trgovine in prestižni avtomobili, ko pa greš le malo dlje, pa je to ena velika žalost," pravi.
Za vstop v Lvov so sicer morali priti še mimo kontrolne točke, t. i. checkpointa: "To je res videti kot v filmu, kot bi bili v kakšnem Kabulu. 100 metrov protitankovskih ovir, zloženih ob strani, slalom med betonskimi bloki, na katerih so vreče peska. Tam je cel kup vojske, policije in teritorialcev. Vidiš gajbe molotovk, ki so jih Ukrajinci naredili toliko, da bi lahko požgali pol sveta," pripoveduje. "Po eni strani je strašljivo, po drugi strani pa si rečeš, da če je tak nadzor na vseh vstopnih točkah v mesto, potem to najbrž pomeni, da je tudi mesto malo bolj varno, predvsem kar se tiče separatistov ali saboterjev," dodaja.
Zaledno mesto za fronto, kjer se vseeno občuti vojno stanje
Lvov je sicer ukrajinsko mesto, ki še vedno funkcionira normalno. Odprti so lokali in kioski s hitro prehrano. Poleg njihovega hotela je bilo denimo veliko nakupovalno središče, zaprtih pa je bilo le 30 odstotkov trgovin. "Domnevam, da zato, ker nimajo delovne sile, saj so številni vpeti v vojskovanje ali v humanitarno pomoč, po drugi strani pa za kakšne bolj specializirane trgovine verjetno ni več mogoča povsem nemotena dobava," razmišlja. Opazil je, da policah praktično ni več mobilnih telefonov, številne trgovine pa so začele prodajati uporabne stvari, kot je komplet za preživetje v naravi. Ko pa je naša ekipa v eni izmed njih skušala kupiti pet ukrajinskih telefonskih kartic za pošiljanje posnetega materiala v Ljubljano, je prodajalec hitro poklical šefa, ta jih je pošteno izprašal, kaj bodo počeli z njimi in je zraven fotografiral tudi njihove dokumente: "Res so previdni pri tem, da bi kar koli pristalo v ruskih rokah."
Daleč najbolj oblegane so bile seveda prehrambne trgovine. Razmere tam je opisal kot "mešanico med koronskimi časi in žledolomom", saj je bil oddelek z alkoholnimi pijačami zaradi prepovedi prodaje prelepljen kot novembra 2020 pri nas nogavice, nekatere police pa so bile povsem izpraznjene. Še vedno si lahko kupil vsa potrebna živila, tudi meso in ribe. V trgovini je srečeval predvsem begunce, ki so si kupovali prigrizke za na pot: "Vodo, čips, sladkarije ... Niso kupovali kvasa in moke, saj si s tem nimajo kaj pomagati," je pristavil.
Vseeno se čuti, da je to zaledno mesto za fronto: "Ljudje precej hitro hodijo po opravkih. Ne razumeš vsega, kar se pogovarjajo, ampak čutiš, da je vojna tam prva in edina tema."
Obiskali so številne lokacije po mestu, ki so se spremenile v začasne begunske centre, pa sirotišnico, kamor so pribežale sirote iz Luganska. Ves čas so jih spremljali sumničavi pogledi varnostnih enot, večkrat so bili deležni podrobnih vprašanj in preverjanja dokumentov, pokazati so morali posneti material. Glavna železniška postaja v Lvovu je desetkrat večja kot ljubljanska, še vedno pa mnogokrat premajhna za vse begunce, ki pred vojno bežijo na varno proti Zahodu. Med številne prostovoljce so se pomešali tudi glasbeniki, ki so skušali denimo z igranjem na klavir vsaj malo odvrniti njihove črne misli: "Prizor me je spomnil na Titanik, ko se ladja potaplja, ljudje skušajo dobiti svoj rešilni čoln, orkester pa igra do konca."
Kot agresorja doživljajo Putina, ne celotnega ruskega naroda
Plakati v mestu so razen tistih, ki jih še niso uspeli zamenjati, praktično že vsi namenjeni neki vojni propagandi ali pa krepitvi narodne zavesti. Vsa poročila na ukrajinskih televizijah so 24 ur na dan namenjena vojni: "Tudi namesto oglasov imaš kratke filmčke, kakšni heroji so ukrajinski vojaki, kako plešejo, ko uničijo ruski tank. Posnetki so res vrhunsko zmontirani in dvigujejo moralo ter dajejo morda fantom tudi malo poguma, da pomislijo, da so lahko heroji tudi sami, če poprimejo za orožje." Ker je Ukrajina prepovedala izhod iz države vsem moškim med 18. in 60. letom starosti, je Gregorc sprva mislil, da v državi vlada neka splošna mobilizacija, zato ga je presenetil, da je v hotelu videl mlade natakarje, v trgovinah prodajalce.
Sprva mu je bilo težko pristopiti do begunk in jih povprašati o drugih družinskih članih: "A povsem hladnokrvno so povedale, da so možje in sinovi ostali doma na fronti, same pa se umikajo le začasno. Pripovedovale so, kako bodo to vojno tako in tako dobili, same pa se morajo umakniti zato, da se oni lahko v miru bojujejo, ko se bo vse končalo, pa se bodo vrnile. Večinoma res ni bilo čutiti strahu, a bilo je tudi nekaj opozoril, da imajo tukaj vseeno opravka z Vladimirjem Putinom in da je nadnje poslal le drobtinico svoje vojske," opisuje pogovore z Ukrajinkami.
Govoril je tudi z begunko iz Harkova, ki je ruskega porekla. Prijatelji iz Slovenije so mu sicer odsvetovali, da uporablja svoje osnovno znanje ruskega jezika, vendar sam ni nikoli naletel na težave zaradi tega. Za razliko od Slovencev pri Ukrajincih identifikacija narodne zavesti še vedno ne temelji na jeziku: "Ruščina je za veliko večino Ukrajincev prvi tuji jezik, angleščina je šele na tretjem ali četrtem mestu. Nihče ti ne bo zameril, če tam govoriš po rusko. Tudi prevajalka mi je dejala, da nimajo nič niti proti Rusom, proti ruščini pa sploh ne. Njihova mržnja je usmerjena proti Putinu, on je njihov agresor," opiše svoje izkušnje iz Lvova.
Iskanje plastičnega stranišča in izgubljeno dostojanstvo
Nekateri prizori, ki jim je bil priča, pa bodo ostali z njim za vedno. Ker je tudi sam oče, ga je seveda pretresel pogled na najmlajše, vendar se je v tem primeru tolažil z minljivostjo težkega trenutka zanje: "Ko je otrok naspan in sit, bo prej ali slej postal dobre volje, ne glede na to ali je vojna ali ne, hvala bogu za to otroško naivnost."
Težji pa je pogled na tiste, pri katerih žalost ves čas ostaja v očeh. "Morda zveni nenavadno, ampak najbolj me je pretresel dogodek pred vklopom v oddajo v živo. K meni sta pristopila povsem izgubljena starejši gospod in gospa. Zapustiti sta morala poznano varno okolje svojega doma, več ur sta preživela na vlaku, da sta sploh prišla do Lvova in nato sta se zvečer znašla tam ter iskala stranišče. Prostovoljci so jih usmerjali sem in tja, vendar se preprosto nista znašla in sta nazadnje prišla k meni. Poskušala sta me nagovoriti v ukrajinščini, nazadnje sem le doumel, kaj želita in jima s kretnjami pokazal, naj samo malo počakata tukaj. Tudi sam nisem vedel, kje natančno so stranišča, zato sem tekel naokrog po prizorišču, da sem jih našel, se vrnil po njiju in ju pospremil tja," opisuje, kako se ga je dotaknila stiska dveh ljudi, ki sta doma preživela vse življenje, nato pa se morala odpraviti na pot in se vsa zmedena znašla tam med tisoči ljudi.
"Saj se vsi trudijo pomagati, ampak tak starejši človek potrebuje malo več pomoči in bolj natančne informacije, kje je stranišče. Zanj 100 metrov ni 100 metrov, ampak je veliko več. Pretresel me je pogled na ta trpeča in povsem izgubljena človeka, ki sta ostala prepuščena sama sebi. Vemo, kaj stranišče pomeni starejšim in pomislite, kako so tista prenosna plastična stranišča videti po nekaj dneh," zmajuje z glavo ob spominu na človekovo osnovno potrebo, nebogljena starostnika in izgubljeno dostojanstvo.
