'Usoda naroda je odvisna od njegovega načina prehranjevanja'

V včerajšnjem članku smo ob svetovnem dnevu hrane pisali o vidikih kmetijsko-živilskega sistema – kako deluje v Sloveniji. Izpostavili smo protislovje, da se na eni strani osnovna živila dražijo in vse več ljudi potrebuje pomoč v obliki hrane, na drugi pa več hrane zavržemo. Strokovnjaki so nam tudi pojasnili, zakaj vse manj mladih privlači kmetijska dejavnost. Eden izmed njihovih odgovorov je bil kratek in jedrnat: "Pridelava hrane se ne splača več."

Čeprav stroka ugotavlja, da se ne splača biti kmet, pa nas po drugi strani skupaj z odločevalci spodbuja, naj kupujemo izdelke in pridelke, ki so jih kmetje vzgojili oz. pridelali na slovenskih tleh.

Zakaj? Blaž Germšek s Kmetijskega inštituta Slovenije je potrdil, da imata pridelava in uživanje lokalno pridelane hrane mnogo večplastnih učinkov, bistvo pa je povzel tako: "Lahko bi izhajali iz reka 'Kmetijstvo je hrbtenica vsake države', saj je pridelava hrane elementarnega pomena za vsako državo in ljudstvo. Brez vlaganja v domače kmetijstvo bi se povečevala odvisnost od zunanjih deležnikov in glede na geopolitične dogodke bi bilo na daljši rok to zelo tvegano, da ne rečem pogubno."

Strokovna služba pri Kmetijsko-gozdarski zbornici Slovenije (KGZS) nam je pripravila izčrpen seznam prednosti lokalno pridelane hrane. Začeli so z boljšim okusom, ki jo imajo domači pridelki. Če namreč sadje in zelenjava dozorita po naravni poti – na drevesu, grmu ali v zemlji – in sta obrana ob pravem času, imata več okusa in hranil. "Vsi pridelki, ki se prevažajo na daljših razdaljam, morajo biti obrani predčasno in med prevozom hlajeni, da ne zgnijejo. Hlajenje zmanjša intenzivnost okusa," so pojasnili. 

 Sezonsko ugodnejša cena

Ob spravilu letnega pridelka so količine običajno velike, kar pomeni nižjo ceno. V tem času kmet tudi nima večjih stroškov s skladiščenjem in prevozom, zato lahko pridelke v času dozorelosti ponuja po ugodnejši ceni, posebej če jih prodaja neposredno na kmetiji. "Kadar pridelke kupujemo zunaj sezone, to običajno pomeni, da se pripeljejo od daleč, z območja z drugačno klimo, zaradi česar cene strmo narastejo," so razložili pri KGZS.

Sveže z visoko prehransko vrednostjo

Sezonske pridelke običajno zaužijemo sveže. Med obiranjem in zaužitjem mine krajši čas, zato imajo višjo prehransko vrednost. Vsebnost nekaterih antioksidantov (C-vitamin, folati, karoteni) namreč med skladiščenjem naglo upada. Sadje in zelenjava, ki sta skladiščena za kasnejšo uporabo ali prepeljana od daleč, imata tudi zmanjšano vsebnost fitohranil. Velike trgovske verige, ki prodajajo zunajsezonske pridelke, tovrstno sadje in zelenjavo običajno obdelajo s plinom ali jih obsevajo in na ta način uničijo mikrobe na površini pridelka ali pa pridelke konzervirajo v vosku, da jim podaljšajo rok uporabnosti oz. obstojnost. "Zelo preprosto lahko preizkusite: kupite iste vrste pridelkov v trgovskem centru in pri kmetu ter oboje enako skladiščite. Opazili boste, kako hitro bodo pridelki s kmetije oveneli in pričeli gniti. Ne zato, ker bi bili slabši, ampak zato, ker jim niso dodali nobenih pripravkov, kemikalij, niso zaplinjeni ali obdani z voskom," so navedli pri KGZS.

'Priprava shrankov ni neumna tradicija, ampak kaže visoko stopnjo ozaveščenosti'

Pri pridelkih, ki prihajajo od drugod, ne vemo, kakšna je stopnja njihove obremenjenosti s pesticidi, herbicidi in fungicidi, so opozorili na KGZS. V različnih državah in na različnih kontinentih namreč veljajo nekoliko različna pravila. Kljub skupnemu trgu nacionalna zakonodaja posameznih držav določa aktivne substance, ki se smejo uporabljati pri zaščiti rastlin. Slovenija ima najstrožjo zakonodajo in najmanjše število registriranih oziroma dovoljenih aktivnih substanc. "Na globalnem trgu je to še veliko huje, zato se že pojavlja problem dvojnih trgov na policah (zadnji sporazum z Mercosurjem). Nekateri pridelki, ki pridejo po morju, so lahko obsevani, pobeljeni in poškropljeni z metilbromidom, da prestanejo karantene in dolgo transportno razdaljo. Priprava shrankov ni neumna tradicija, ampak kaže visoko stopnjo ozaveščenosti – sezonsko lokalno sadje in zelenjavo pripravimo za zimske dni in vemo, kaj jemo," so prepričani pri KGZS.

Podpira potrebe telesa skladno z letnimi časi

Pozimi je dobro uživati živila, bogata s C-vitaminom, saj ta povečuje odpornost proti prehladom, okužbam, gripi ipd. Po besedah strokovne službe pri KGZS je 'zimska' zelenjava – korenovke, zelje, gomoljčnice – odlična za tople zimske jedi, fermentirana zelenjava (kislo zelje, repa) pa ima poseben pomen za vzdrževanje mikrobioma, ki je ključen za dober imunski sistem. "Poleti zrelo koščičasto sadje (slive, nektarine, breskve, marelice) zagotavlja dodatno količino B-karotenov in drugih karotenoidov, ki nas ščitijo pred sončnimi poškodbami. Vsa raznovrstna zelenjava v solatah pa nas 'ohladi'," so osvetlili nekaj pozitivnih vplivov na zdravje.

Prizanesljivejša do okolja, generira lokalno ekonomijo

Sezonsko uživanje zmanjša povpraševanje po zunajsezonskih pridelkih, kar gre v prid lokalnim pridelkom in kmetovanju na našem območju. "Lokalno pridelana hrana, posebno zelenjava in sadje, prinaša večplastno korist: je priložnost za lokalno zaposlene, stimulira lokalno ekonomsko rast, poveča socialno povezanost, izboljša videz mestnega okolja, omogoča tesno povezanost potrošnika s pridelovalci in zmanjšuje onesnaževanje zaradi transporta," so našteli pri KGZS. 

V običajnih razmerah so cene lokalno pridelane hrane nižje zaradi manjših stroškov transporta, krajšega skladiščenja, manjšega števila posrednikov (ali pa teh sploh ni), potrebne je manj obdelave in pakiranja. "Zdaj, ko je večino leta na voljo toliko pridelkov, se hitro izgubi občutek njihove sezonskosti, zato je tovrstno prehranjevanje pravzaprav naša ozaveščena življenjska odločitev, za katero se je treba tudi potruditi," so izpostavili pri KGZS.

Zakaj je pomembno, da vlagamo v domače kmetijstvo in skrbimo za razvoj trajnostne kmetijske pridelave?

Kar nekaj razlogov je, zakaj se kmetje, sploh mladi, sprašujejo, zakaj bi vztrajali v kmetijstvu. Eden med njimi je ekonomsko stanje v kmetijstvu, so prepričani pri KGZS. "Nizke odkupne cene kmetijskih pridelkov in visoke, lahko rečemo rekordne cene vhodnih materialov (predvsem cene umetnih gnojil, energentov in tudi semen) so glavni razlog, zakaj se pridelava hrane ne splača več. Kaj to pomeni za prehransko varnost Slovenije, si lahko samo predstavljamo. Deloma pa na odločitev vpliva tudi še vedno slaba podoba poklica kmeta v družbi," smo že v včerajšnjem članku povzeli besede strokovnjakov s KGZS.

Blaž Germšek pa je celotno sliko dopolnil z besedami, da "le pogumni vztrajajo v kmetijski panogi". Po njegovih besedah je kmetovanje že brez toče ali suše kompleksna in nepredvidljiva dejavnost. Poleg podnebnih sprememb, ki povzročajo erozijo tal in izgubo biotske raznovrstnosti, se morajo pridelovalci spopadati tudi z vedno novimi boleznimi in škodljivci. "Sicer je na voljo veliko možnih rešitev, a rezultat ni vedno enak, saj je vsaka kmetija edinstvena, ima drugačna tla in agroklimatske razmere, oboje pa vpliva na pridelek na hektar. Zaslužki v kmetijstvu so namreč nizki, manj je dela prostih dni, kmetijska panoga je zelo tradicionalna, novosti, na primer digitalizacija, se uvajajo prepočasi, ne sledi jim niti zakonodaja, obdavčitve 'agroplač' so (pre)visoke, prihodki neredni itd. Vse navedeno so dejstva, ki mladih ne pritegnejo h kmetovanju, tako da se le pogumni odločajo za kmetijsko panogo in vztrajanje v njej – kmetovanje je v resnici način življenja," je poudaril.

A raje kot da nizamo dejstva proti, poglejmo, zakaj se je dobro potruditi za domače kmetijstvo. Zvestoba lokalni pridelavi za sabo potegne več stvari. Po podatkih KGZS globalni sistem hrane k onesnaženju sveta s toplogrednimi plini prispeva 26 odstotkov, pri čemer rastlinski pridelki prispevajo veliko manj (od 10- do 50-krat manj) kakor živila živalskega izvora. "S tega vidika sezonsko sadje in zelenjava prispevata k varovanju okolja ravno zaradi kratkih poti od pridelovalca do potrošnika. Pri nakupu lokalnih in sezonskih pridelkov lahko izbirate tudi med pestro ponudbo tradicionalnih sort, kar je okoljsko najmanj obremenjujoče," so poudarili. 

Skrb za prehransko varnost države; primer Nizozemske

Nekdanja skrb za ohišnico, ki je bila samooskrba na ravni družine, se je z leti prelevila v politiko samooskrbe na ravni države. Imenujemo jo prehranska varnost države. Prelomnica sega v obdobje po koncu prve svetovne vojne, ko je vladalo obdobje prehranske katastrofe. Vsaka država je postavila svojo politiko prehranske varnosti. Kako umno je posamezna država članica EU uresničila lastne cilje, pa je odvisno od preteklosti. Zelo nazoren primer, ki ga je izpostavila strokovna služba pri KGZS, je Nizozemska: "V ladjedelništvu in pomorski trgovini je cvetela že pred prvo svetovno vojno, zato se s kmetijstvom ni posebej ukvarjala. V času hladne vojne so Anglija, Danska in ostale države popolnoma zaustavile prodajo žit na Nizozemsko. Zavladala je takšna lakota, da so Nizozemci pojedli vse podgane. Takrat so postavili strategijo prehranske varnosti, to je 100-odstotna samooskrba, ne glede na to, kaj se dogaja in v kaj so kot država vključeni, čemu so priključeni. Nizozemska se je tako razvila v kmetijsko velesilo, ki v mnogih skupinah živil dosega večjo pridelavo kot le 100-odstotno samooskrbo. Bridke izkušnje in strategije niso nikoli pozabili. In zdaj je prav Nizozemska ena od držav članic, ki blokirajo Mercosurjev sporazum, ta pa bo silno prizadel sektorje pridelave govejega in perutninskega mesa, sladkorne pese in medu." 

Po besedah KGZS je EU uvidela, da se izgubljajo avtohtone značilnosti posamezne države članice, tradicionalni načini pridelave, predelave in poti trženja, s tem pa ugaša gastronomska pestrost posameznega območja. Tako je že leta 2002 pripravila zakonodajni sveženj, ki si prizadeva za ohranitev vsega tradicionalnega in prinaša posebne zakonodajne ukrepe, da bi majhne kmetije in butična družinska proizvodnja na posameznih območjih obstala.

Z vrsto dodatnih ukrepov, kot sta šolska shema in zeleno naročanje, si prizadeva okrepiti in povečati obseg kratkih dobavnih verig za oskrbo s hrano, saj podatki, ki jih navaja KGZS, kažejo, da predstavlja neposredna prodaja kmeta potrošniku le dva odstotka 'trga s svežo hrano'. Na drugi strani zgolj pet trgovskih verig obvladuje več kot 60 odstotkov celotnega trga. V Nemčiji denimo štirje trgovci obvladujejo kar 85 odstotkov trga s hrano, na Portugalskem samo trije trgovci 90 odstotkov. "Posledica velike koncentracije moči so nepoštene poslovne prakse, kar ogroža preživetje malih kmetov in proizvajalcev," so opozorili pri KGZS. 

Kuhanje kot odlična strategija proti sistemu, ki vsiljuje nezdravo, neetično in zasvajajočo hrano

Po drugi strani se pospeševanje infosfere (komunikacije, propaganda, plasiranje informacij, podatki in uporaba komunikacijskega znanja) odraža v tržnih sporočilih, ki nas prepričujejo, da nimamo nikoli dovolj časa za kuhanje in bi zato morali uživati zelo predelano hrano iz trgovskih centrov ali oditi v restavracijo in se prehranjevati s hitro pripravljeno hrano, so še en problem izpostavili pri KGZS:  "Žal je hrana tista, ki je morda celo ključni element nadzora in vir dobička kapitalizma. Uporablja se kot instrument geopolitične dominacije. S hrano se pravzaprav vlada. Vladajo pa v glavnem korporacije. Ko govorimo o demokraciji hrane, govorimo o tem, ali so izpolnjeni pogoji, da lahko državljani sodelujejo v sistemu hrane. Hrana je neposredno povezana z močjo. Je temeljni vzvod, s katerim kapitalizem svojo moč projicira v svet." 

Po mnenju strokovnjakov s KGZS je ravno kuhanje vrhunska strategija, ki se lahko postavi po robu "plenilskemu sistemu, ki nam vsiljuje nezdravo, neetično in zasvajajočo hrano". Prepričani so, da si s kuhanjem doma povrnemo del moči, ki smo jo izgubili zaradi korporacij in tržno zasnovanih psihotehnologij: "Jean A. Brillat-Savarin, ki je zaslovel z ostrino svojega duha, je že davno tega podal kritično misel 'Usoda naroda je odvisna od njegovega načina prehranjevanja' (The fate of nations depends on the way they eat), ki postaja vedno bolj resnična, če nismo ozaveščeni o nakupu lokalne hrane." 

Ali v Sloveniji naredimo dovolj za spodbujanje domačega kmetijstva? Kje šepamo, kje nam gre dobro?

Kot so povedali pri KGZS, se v Sloveniji v razmerah odprtega kmetijskega trga uporablja ves nabor ukrepov skupne evropske kmetijske politike, ki se deli na dva stebra. Prvi steber so tržni ukrepi in neposredna podpora proizvajalcem, ki zavzema največji delež izplačanih proračunskih sredstev za podporo kmetijstvu. "V tej skupini so finančno daleč najpomembnejše oblike neposrednih plačil, ki jih delimo na proizvodno nevezana in vezana plačila," so pojasnili.  

Drugi steber sta politika razvoja podeželja in kmetijska strukturna politika. Ta zajema različne ukrepe, ki so namenjeni krepitvi konkurenčnosti v kmetijskem in živilskem sektorju, zagotavljanju okoljskih in drugih družbenih koristi kmetijstva ter podpori podeželskemu gospodarstvu in prebivalstvu. Večina ukrepov se izvaja s pomočjo Programa razvoja podeželja (PRP), ki se financira iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) in državnega proračuna. Finančno najmočnejši ukrep v drugem stebru predstavljajo plačila za območja z omejenimi dejavniki (plačila OMD), ki imajo izrazito dohodkovni značaj, za ohranitev kmetovanja na kmetijsko manj ugodnih območjih. Obseg sredstev za kmetijsko-okoljske in podnebne ukrepe (KOPOP) in podpora ekološkemu kmetijstvu skupaj nekoliko zaostajata za obsegom sredstev za plačila OMD. 

Po obsegu tretjo skupino ukrepov politike razvoja podeželja predstavljajo različne oblike naložbenih podpor, med katerimi prevladujejo naložbene podpore v kmetijsko pridelavo na kmetijskih gospodarstvih.

Predstavniki ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano so nam pojasnili, da spodbujajo povečanje povpraševanja po trajnostno proizvedeni hrani in njeni proizvodnji. Po njihovih besedah država preko ukrepov, spodbud in promocije lahko vpliva na to, kaj in kako se proizvaja, kakšna je kakovost in hranljivost živil ter spodbuja k zmanjševanju izgub in odpadne hrane. "Zagotavljanje prehranske varnosti je nenazadnje tudi eden izmed glavnih ciljev strateškega načrta skupne kmetijske politike 2023-2027, ob pomembnem upoštevanju varovanja okolja. Pri tem igra velik pomen samooskrba s hrano, kjer ima naša država velik potencial. Naše ministrstvo zato pospešuje razvoj kratkih verig. Da bo kakovostna slovenska hrana dostopna slovenskim potrošnikom, bodo v okviru priprave nove skupne kmetijske politike opredeljeni različni vzvodi za odpornejši in trajnostni prehranski sistem," so zagotovili.

Pri KGZS pa trenutno opažajo "dokaj kritične razmere v tekoči pridelavi", saj visoka raven cen kmetijskih vložkov ob obstoječih ravneh odkupnih cen kmetijskih proizvodov ne omogoča vlaganj v proizvodne kapacitete. "Zato bomo – ob ohranjanju sedanjih cenovnih paritet – v prihodnje zelo verjetno doživljali tudi neizbežno pospešeno izstopanje nekaterih rejcev, ki so doslej vztrajali in s svojo pridelavo – praviloma na območjih z omejenimi možnostmi (kljub doseganju le skromnega, praviloma celo podparitetnega dohodka) – ohranjali kmetije, hkrati pa tudi kulturno krajino in privlačnost podeželja za obiskovalce z urbanih območij," so opozorili.

Rešitve: posodobitve kmetij, boljša organizacija in povezanost kmetov

Zato pri KGZS menijo, da je za povečanje produktivnosti kmetij in konkurenčnejšo pridelavo na kmetijskih gospodarstvih ključnega pomena, da naša država tako iz evropskih kot tudi iz lastnih sredstev zagotovi dodaten denar za pospešeno posodobitev kmetij. "Obstoječe oblike naložbenih podpor, ki sodijo v skupino ukrepov politike razvoja podeželja, predstavljajo podporo v investicije na kmetijskih gospodarstvih in posebno podporo za mlade kmete. Razpisi niso stalno odprti, ocenjevanje projektov pa temelji predvsem na podlagi pridobitve točk za posamezne kriterije, in ne na podlagi ekonomskih in strateških vidikov projektnih idej. Sistem razpisov je treba posodobiti in bolj razvojno orientirati," je ena izmed rešitev, ki jo vidi in predlaga KGSA.  

Ob tem menijo, da se bodo morali tudi kmetijski proizvajalci sami bolje organizirati in obstoječe proizvodne zmogljivosti nadgraditi s skupnimi nastopi pri promociji in trženju kakovostnih slovenskih kmetijskih in živilskih proizvodov.