'Boljša proizvodnja, boljša prehrana, boljše okolje in boljše življenje'

16. oktober je svetovni dan hrane, ob katerem Svetovna organizacija za hrano in kmetijstvo (FAO) s sloganom 'Naša dejanja so naša prihodnost – boljša proizvodnja, boljša prehrana, boljše okolje in boljše življenje', opozarja, da "potrebujemo trajnostne kmetijsko-živilske sisteme, ki bodo sposobni nahraniti 10 milijard ljudi do leta 2050".

Po podatkih FAO kmetijsko-prehranski sistemi zaposlujejo milijardo ljudi po vsem svetu, več kot kateri koli drug gospodarski sektor. Po drugi strani načini proizvodnje, porabe in odpadna hrana močno škodujejo našemu planetu in povzročajo nepotreben pritisk na naravne vire, okolje in podnebje, opozarja FAO: "Proizvodnja hrane prepogosto degradira ali uničuje naravne habitate in prispeva k izumrtju vrst."

Ne zgolj, da nas takšna neučinkovitost stane bilijone evrov, ampak današnji kmetijsko-prehranski sistemi razkrivajo globoke neenakosti in krivice v naši globalni družbi, poudarja FAO: "Tri milijarde ljudi si ne more privoščiti zdrave prehrane, medtem ko se prekomerna telesna teža in debelost še naprej povečujeta po vsem svetu."

FAO ocenjuje, da je pandemija covida-19 poudarila resnost situacije in dala vedeti, da je treba nujno spremeniti pot. Kmetom, ki se že spopadajo s podnebnimi nihanji in skrajnostmi, je bilo še težje prodati svoje pridelke, milijoni ljudi potrebujejo nujno prehransko pomoč.

'Naša hrana. Naša prihodnost'

Na nujnost spremembe zakonodaje na ravni celotne EU so opozorili tudi člani slovenske okoljske organizacije Focus. Že v tednu pred današnjim svetovnim dnevom hrane so zagnali mednarodno kampanjo 'Naša hrana. Naša prihodnost' (Our food. Our future). Zavezništvo nevladnih organizacij z akcijo izpostavlja težave v verigah preskrbe s hrano in spodbuja k strogemu zakonu o dobavnih verigah EU, ki bo zaščitil človekove pravice in okolje. "Še posebej opozarja na najšibkejše člene dobavnih verig – ženske in delavce migrante – ter upoštevanje vse hujše podnebne krize, kar mora odražati tudi prihajajoča zakonodaja," so poudarili predstavniki Focusa.

Po njihovih besedah je globalni kmetijsko-živilski sistem v zaskrbljujočem stanju: "Skoraj vsak prehrambeni izdelek v evropskih supermarketih vsebuje 'nevidne sestavine' – prezrte človeške in okoljske stroške proizvodnje hrane, kjer so bile kršene človekove pravice in uničeno okolje." Prav zato skupaj s 23 organizacijami iz EU, Južne Afrike in Brazilije poziva k radikalni reformi prehranskega sistema za pravične kmetijske dobavne verige. "Dolgo pričakovani osnutek zakonodaje o evropski dobavni verigi o dolžni skrbnosti na področju človekovih pravic in okolja (mHREDD), ki naj bi ga predložila Evropska komisija do konca oktobra, bi poslovne prakse usmeril proti družbeno odgovornejšemu in pravičnejšemu poslovanju podjetij, ki spoštujejo človekove pravice in okolje," so prepričani. Zato pozivajo vse, da se jim z različnimi aktivnostmi pridružijo pri izvajanju pritiska za novo zakonodajo, ki bo vključevala celotno dobavno verigo.

Menijo, da so najšibkejši členi pogosto prav na začetku. "Ne smemo dopustiti, da bi se odgovornost prikrivalo preko navideznih podjetij. In če želimo zagotoviti implementacijo, mora vsebovati tudi civilno odgovornost," je poudarila predsednica Focusa Živa Kavka Gobbo.

V Sloveniji osnovni živilski izdelki čedalje dražji, več je odpadne hrane

Kljub temu, da je bilo kar nekaj gospodarskih in drugih branž primoranih omejiti ali celo zaustaviti svojo dejavnost zaradi covidne epidemije in so zato nekateri delavci ostali začasno ali trajno brez službe, so se cene osnovnih živilskih izdelkov dvignile. Po podatkih Statističnega urada RS (Surs) so se v 'covidnem' letu 2020 glede na leto prej najbolj podražila jabolka (za 35 odstotkov) in mleto mešano meso (za 23 odstotkov). Tudi cene drugih živilskih izdelkov so bile večinoma višje kot v 2019, so pojasnili na Surs. Jajca denimo za slabih 10 odstotkov, kruh pa za 6,6 odstotka. Pocenil se je krompir – cena kilograma je bila skoraj 19 odstotkov nižja. 

Cene osnovnih živilskih izdelkov se torej dražijo, na drugi strani nastaja več odpadne hrane, na tretji več ljudi potrebuje pomoč v obliki hrane. To je prepad, realnost, ki se dogaja tudi nam, prebivalcem Slovenije.

S podatki, koliko ljudi v Sloveniji si ne more privoščiti primerne hrane, Surs ne razpolaga, šteje pa, koliko gospodinjstev si lahko privošči mesni ali enakovredni vegetarijanski obrok vsaj vsak drugi dan. V letu 2020 ga je lahko zaužilo 94 odstotkov gospodinjstev. Če se ta številka ne zdi tako slaba, pa ni odraz dejanskega stanja, saj ne razkriva kakovosti teh obrokov. Poleg tega so za zdravo prehranjevanje pomembna živila iz celotne prehranske piramide, denimo tudi sadje, zelenjava, žitarice in mlečni izdelki. Ima pa Surs na voljo podatek, ki kaže, kako gospodinjstva preživijo mesece. V letu 2020 je 20 odstotkov gospodinjstev finančno preživelo mesec brez težav. Kar pa je bolje kot leta 2015, ko je bilo takih gospodinjstev zgolj 12 odstotkov.

Ker zgodbe s terena jasneje osvetlijo celotno sliko, smo vprašali predstavnike Rdečega križa Slovenije (RKS), kakšno je stanje, koliko ljudi k njim prihaja po hrano, ker si je ne morejo privoščiti? 

Predvidevajo, da jim bodo letos razdelili več kot 2.600 ton osnovnih prehranskih izdelkov. Lani je pomoč v obliki hrane prejelo 97.000 oseb. "Podatki za letošnje leto pa bodo, prav zaradi novega koronavirusa, višji, po trenutnih podatkih ocenjujemo za 10 odstotkov," so pojasnili na RKS. 

Predstavniki RKS se srečujejo z ljudmi, ki živijo v skromnih razmerah in ki nimajo zadostnih sredstev za dostojno preživetje. Mnogi, ki iščejo pomoč pri njih, so tudi lačni. Nekateri svojo stisko zaupajo zaposlenim in prostovoljcem RKS, druge je sram. Revščina je namreč v naši družbi še vedno stigma, opažajo na RKS: "Na terenu vidimo veliko tega. Dejstvo je, da nekdo, ki je pripravljen tudi v nalivu priti na drugi konec mesta in potrpežljivo počaka, da dobi svoj obrok ali paket, ne rabi posebej povedati, da je lačen oziroma mu ta hrana resnično veliko pomeni. Biti reven danes ne pomeni samo, da nimaš hrane za osnovno preživetje, ampak da nimaš sredstev za kar najbolj raznovrstna živila, otroško hrano, vitamine in podobno."

So pa na RKS opozorili še na en problem. Hrana, ki jo socialno šibki dobijo od humanitarnih organizacij, večinoma ni prilagojena posameznikom, ki imajo določene zdravstvene probleme (so sladkorni bolniki, slabokrvni, imajo celiakijo, so laktozno intolerantni itd.). "S projekti, kot je 'viški hrane', in pa s sredstvi, ki jih pridobimo s humanitarnimi akcijami Lepo je deliti, Drobtinica in Teden dobrodelnosti, poskušamo socialno šibkim zagotoviti prav to," so izpostavili in dodali, da imajo sicer v tem trenutku v skladiščih zadostno količino hrane. 

Prebivalec Slovenije v 2020 zavrgel povprečno 68 kilogramov hrane

Samo RKS bo letos razdelil več kot 2.600 ton hrane socialno šibkim, na drugi strani smo je lani zavrgli 55-krat toliko. Po podatkih Surs je v 2020 nastalo 143.570 ton odpadne hrane – skupna količina je bila dva odstotka večja kot v 2019. Prebivalec Slovenije pa je v 2020 zavrgel povprečno 68 kg hrane, kilogram več kot v 2019.

Kot so pojasnili na Surs, se je vpliv pandemije v 2020 pokazal predvsem pri razporeditvi količin v tem letu nastale odpadne hrane po dejavnostih: "V gospodinjstvih in trgovini z živili se je zavrglo več hrane kot v 2019, v proizvodnji hrane ter v gostinstvu in strežbi hrane pa manj. V gospodinjstvih je namreč nastalo 52 odstotkov vse v 2020 nastale odpadne hrane (ali za sedem odstotkov več kot v 2019), v trgovini z živili 11 odstotkov (ali šest odstotkov več), v proizvodnji hrane sedem odstotkov (ali 10 odstotkov manj) ter v gostinstvu in strežbi hrane 30 odstotkov (ali štiri odstotke manj)." 

Hkrati se je, po oceni Surs, za eno odstotno točko, glede na prejšnje leto, povečal tudi delež užitnega dela v odpadni hrani in se tako povzpel z 39 odstotkov (v 2019) na 40 odstotkov (v 2020): "Vendar se je delež t. i. užitnega dela odpadne hrane v primerjavi z neužitnim povečal samo v distribuciji in trgovini z živili, in sicer s 65 odstotkov (v 2019) na 68 odstotkov (v 2020), najverjetneje zaradi večjih količin hrane, zavržene zaradi pretečenih rokov uporabe."

Samooskrbnost večja, še posebno z medom

V Sloveniji ves čas poudarjamo, da je domača, lokalna hrana boljša in spodbujamo k uživanju pridelkov domačih kmetov, sadjarjev, proizvajalcev, o čemer bomo podrobneje pisali v jutrišnjem članku. Danes izpostavljamo besede dr. Blaža Germšeka s Kmetijskega inštituta Slovenije: "Lahko bi izhajali iz reka: kmetijstvo je hrbtenica vsake države, saj je pridelava hrane elementarnega pomena za vsako državo in ljudstvo. Pridelava in konzumacija lokalno pridelane hrane ima mnogo večplastnih učinkov. Brez vlaganja v domače kmetijstvo bi se povečevala odvisnost od zunanjih deležnikov in glede na geopolitične dogodke bi bilo na daljši rok to zelo tvegano, da ne rečem pogubno."

Ob svetovnem dnevu hrane se je včeraj v organizaciji Grma – Centra Biotehnike Novo Mesto, Evropskega centra za mir in razvoj in Evropske mreže za živilsko tehnologijo (EFTN) začela dvodnevna konferenca 'Hrana, prehrana, zdravje'. Nagovor je imel tudi minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Jože Podgoršek, ki je spregovoril o pomenu samooskrbe Slovenije v luči novega programskega obdobja skupne kmetijske politike in epidemije covida-19. Kot so nam sporočili s kmetijskega ministrstva, je minister povedal, da prav trenutna kriza kaže na to, kako pomembna je prehranska samooskrba: "V takšnih razmerah mora vsaka država sama poskrbeti za svoje prebivalce, saj le tako lahko zagotovi prehransko varnost in zmanjša odvisnost od zunanje trgovine." S tega vidika so pomembne kratke in povezane oskrbne verige. Spodbujanje teh, skupaj z lokalno hrano, sta ena od prioritet skupne kmetijske politike EU in tudi strateška usmeritev slovenske kmetijske politike. "Stopnja tveganja zaradi izpostavljenosti različnim dejavnikom tveganja je zaradi tega nižja," je izpostavil. Stabilna pridelava varne, kakovostne in čim cenejše hrane, zagotavljanje prehranske varnosti ter čim višja stopnja samooskrbe je zato prvi cilj kmetijske politike, je še dodal.

A kako nam pravzaprav gre pri pridelavi lastnih prehranskih virov? Stopnja samooskrbe se je v letu 2020 v primerjavi z 2019 v Sloveniji povečala pri vseh kmetijskih proizvodih, za katere Surs izračunava to statistiko. Še najbolj pri medu (za 23 odstotnih točk) in žitih (za 14 odstotnih točk). Najvišji stopnji samooskrbe sta bili sicer v letu 2020 doseženi pri jajcih (95-odstotna) in žitih (89-odstotna), kažejo podatki Sursa.

Jajc nam v Sloveniji očitno res ne primanjkuje, saj se skupaj z mlečnimi izdelki vrednostno uvršajo med najboljše izvozne živilske artikle. Obeh skupaj smo izvozili za 250 milijonov evrov.

Med v Slovenijo uvoženimi živilskimi izdelki je bilo v 2020 vrednostno največ zelenjave in sadja (za 488 milijonov evrov). Sledijo meso in mesni izdelki (za 262 milijonov evrov) ter žita in proizvodi iz žit (za 260 milijonov evrov). Sicer smo vrednostno največ hrane uvozili iz Italije, izvozili pa na Hrvaško.

'Pridelava hrane se več ne splača'

Razlogov, da v Sloveniji ne pridelamo dovolj hrane, da bi bili samooskrbni, je več. Med drugim se manj mladih odloča, da bi nadaljevali s kmetijstvom, s katerim se ukvarjajo njihovi starši. Strokovnjaki na Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije (KGZS) ta trend opažajo predvsem zadnji dve leti. "Natančnih podatkov o opuščanju kmetij še nimamo. Verjetno pa bodo kmalu na udaru govedorejske kmetije, saj je razkorak med vhodnimi stroški in odkupnimi cenami vse večji in bodo predvsem manjše kmetije na območjih, kjer je že tako težko obdelovati zemljo, opustile kmetovanje," so izpostavili problem.

Na zmanjšanje odločitev o prevzemu kmetij vpliva predvsem slabo ekonomske stanje v kmetijstvu, so prepričani na KGZS. "Nizke odkupne cene kmetijskih pridelkov ter visoke – lahko rečemo rekordne – cene vhodnih materialov (predvsem cene umetnih gnojil, energentov in tudi semen) so glavni razlog, da se pridelava hrane ne splača več. Kaj to pomeni za prehransko varnost Slovenije, si lahko samo predstavljamo. Deloma pa na odločitev vpliva tudi še vedno slaba podoba poklica kmeta v družbi," so pojasnili na KGZS.

Zato so spodbudili vlado, da Slovenija najde rešitve in dodatne finančne vire za ohranitev in razvoj slovenskega kmetijstva ter živilstva tudi v prihodnje in s tem zagotovi zanesljivo in nemoteno oskrbo naše države s kakovostno lokalno pridelano hrano.

'Le pogumni vztrajajo v kmetijski panogi – kmetovanje je dejansko način življenja'

Blaž Germšek je opozoril še na druge dejavnike, ki kmetijsko dejavnost postavljajo v položaj, ki vse prej kot pritegne mlade. Po njegovih navedbah se za kmetovanje uporablja le 12 odstotkov vse zemlje na svetu, vsako leto kmetijstvo prispeva 12 odstotkov emisij toplogrednih plinov, v kmetijstvu porabimo 70 odstotkov vse sveže vode in kar 84 odstotkov rastlinskih vrst v Evropi je vsaj delno odvisnih od opraševanja prostoživečih živali. "To so le nekatera dejstva, ki silijo pridelovalce k prilagajanju zaradi vedno strožjih zahtev za varovanje narave in okolja. Upoštevati morajo tudi številne zakonske omejitve in izpolnjevati vedno nova pričakovanja kupcev, živilsko-predelovalne industrije in trgovcev." 

S tem nenehnih prilagoditev in tveganj še ni konec. Že brez toče ali suše je kmetovanje kompleksna in nepredvidljiva dejavnost, je poudaril Germšek. Poleg podnebnih sprememb, ki povzročajo erozijo tal in izgubo biotske raznovrstnosti, se morajo pridelovalci spopadati tudi z vedno novimi boleznimi in škodljivci. "Na voljo je sicer veliko možnih rešitev, a rezultat ni vedno enak, saj je vsaka kmetija edinstvena, ima drugačna tla in agroklimatske pogoje, oboje pa vpliva na pridelek na hektar. Zaslužki v kmetijstvu so namreč nizki, manj je dela prostih dni, kmetijska panoga je zelo tradicionalna, novosti, na primer digitalizacija, se uvajajo prepočasi, ne sledi jim niti zakonodaja, obdavčitve 'agroplač' so (pre)visoke, prihodki neredni itd. Vse navedeno so dejstva, ki mladih ne pritegnejo h kmetovanju, tako se le pogumni odločajo in vztrajajo v kmetijski panogi – kmetovanje je dejansko način življenja," je strnil naš sogovornik.