'To je bila najhujša nočna mora, na katero človek ne more biti pripravljen'

"Našli smo ljudi, ženske in moške, ki so bili pripravljeni govoriti. Intervjuje smo posneli na treh lokacijah: v Srebrenici, Tuzli in Sarajevu. Na teh lokacijah namreč živijo ti, ki so preživeli genocid v Srebrenici," pravi Hasan Hasanović, avtor video razstave in vodja oddelka za ustno zgodovino v Spominskem centru Potočari. V 20 video zgodbah se ljudje spominjajo svojih življenj pred vojno, pa tudi tistih najtežjih trenutkov vojne, in nenazadnje razkrivajo, kako živijo danes in kako sta jih vojna in genocid zaznamovala. 

"Prva tema so lokalni običaji. Območje, ki ga je prizadel genocid v Srebrenici, je območje srednjega Podrinja. Tukaj so bili pred vojno večinsko prebivalstvo Bošnjaki, ki pa so zdaj v manjšini. Ljudi, ki so živeli po starih običajih, ni več. Ubiti so. Povratnikov je malo, pretežno gre za mlajše, ki ne živijo več  po teh starih navadah. Zato je zelo pomembno, da zabeležimo ustna pričevanja o tem, kako so ljudje v teh krajih živeli nekoč," pravi. 

Ljudje v kratkih filmih opisujejo, kakšno je bilo življenje v Srebrenici pred vojno. Večina ima na ta čas prijetne spomine. Pravijo, da so to bili srečni časi, so pa tudi posamezniki, ki so do teh časov bolj kritični, pravi Hasanovič. "V izpovedih se spominjajo, kdaj je prišlo do prvih težav, kakšni so bili predznaki vojne, ko so nekateri opazili, da se njihovi sosedi oborožujejo. Spominjajo se, kako je prišlo do sprememb v medosebnih odnosih, kako so se oblikovale prve politične stranke. Prej smo imeli enostrankarski politični sistem. In nenazadnje pripovedujejo o tem, kako se je kar naenkrat začela izgubljati jugoslovanska identiteta in so se začele oblikovati nove identitete. Začelo se je krepiti sovraštvo ... Vse do začetka vojne, za katero takrat nihče ni verjel, da je možna. Običajni ljudje si niso mogli predstavljati, da lahko izbruhne vojna, saj ta zanje ni imela smisla," je povzel avtor video razstave.

Nekdanjim in sedanjim prebivalcem Srebrenice lahko prisluhnete, kako so doživljali začetek vojne in vse grozote, ki so sledile. "Mnogi prej nikoli niso slišali zvoka granate, ko pade na tla. Niso vedeli, kako ravnati v takšnih razmerah, kaj storiti ob granatiranju. Naj zbežijo, se vržejo na tla, poiščejo varno mesto? Kaj je sploh varno, kaj ni, česa se je treba bati, česa ne? Kateri kraji so varni, kateri niso? Opisujejo tudi, kako so se znašli glede hrane, kako so se prilagodili, kako so vse skupaj prenašali otroci, kako so improvizirali ... Zares neverjetno je, kako hitro so se ljudje prilagodili na nove razmere," pravi Hasanović.

Po ogledu razstave obiskovalec dobi celotno sliko o tem, kako so ljudje živeli pred vojno, kako so preživljali vojno in kako se danes spopadajo z njenimi posledicami. S tem pa se znova prepriča o tem, kako krhek je lahko mir in kako pomembno je, da si zanj prizadevamo vsak dan. 

"To je zelo pomembno, saj vemo, da vojna divja v Ukrajini. Trenutno imamo po svetu morda okoli sto vojaških spopadov. Vemo, da so vojne vedno nelogične, proticivilizacijske, nesmiselne. Toda, še vedno se odvijajo. In v njih vedno umirajo nedolžni ljudje. Vedno trpijo ljudje, otroci, ženske, ki morajo s posledicami vojne živeti do konca svojih življenj. Gre za človeška bitja, ne glede na vero, barvo kože, nacionalnost ... Verjemite, da so si vse vojne podobne. Ne  glede na to, ali se je zgodila pred 50 leti ali pa se odvija zdaj – človeško trpljenje je vedno isto," pravi Hasanović.

'To je bila najhujša nočna mora, na katero človek nikoli ne more biti pripravljen'

Tudi Hasan je preživel vojno in genocid v Srebrenici, kjer je odraščal. Tistega usodnega 11. julija 1995 je bil star komaj 19 let. "Preživel sem vse grozote, kot vsi ti ljudje, ki so vključeni v razstavo. Ko je Srebrenica padla, sem zbežal. Bežal sem skozi gozdove, v smeri proti Tuzli, z očetom, bratom dvojčkom in stricem. Sem edini od nas štirih, ki sem preživel. Šest dni in šest noči sem bil preganjan. Nekajkrat sem za las uspel zbežati pred srbskimi vojaki. Nismo imeli hrane, vode, ves ta čas nisem spal. Nenehno me je bilo strah, pešačili smo predvsem ponoči, čez dan pa smo se skrivali pred srbskimi enotami. To je bila najhujša nočna mora, na katero človek nikoli ne more biti pripravljen," pravi.

Na varno se je prebil 16. julija 1995. "Bil sem na pol mrtev, izčrpan, imel sem povsem zguljeno kožo na stopalih zaradi večdnevnega pešačenja. Nisem mogel verjeti, kaj sem preživel," se spominja. Po dveh tednih je našel mamo, mlajšega brata, dedka in babico. Posmrtne ostanke očeta, brata dvojčka in strica pa so iskali več let. "Očeta smo pokopali leta 2003, brata dvojčka pa leta 2005. To je bil najtežji dan v mojem življenju, ko sem moral njegove kosti spustiti v grob," pove s tresočim glasom. 

Štiri leta po pogrebu brata se je vrnil v Srebrenico, kjer je začel novo življenje. Zaposlil se je v Spominskem centru Potočari, saj je edini smisel v vsem skupaj videl le v tem, da "postane glas tistih, ki več nimajo glasu". "To mi pomaga, da se lažje spopadam s travmo. Da o tem govorim," pravi. Pa čeprav je svojo zgodbo povedal že neštetokrat, v intervjujih, pričevanjih, predavanjih ...

Video razstavo so v Spominskem centru Potočari prvič na ogled postavili ob lanski obletnici genocida v Srebrenici in je od takrat del stalne razstave. "Veliko je bilo zanimanja za postavitev te video razstave v tujini, vendar je razstava v Ljubljani prva, ki smo jo postavili zunaj meja Bosne in Hercegovine," je dejal Hasanović. 

Gre za del ustne zgodovine, ki jo zbirajo in hranijo v Spominskem centru v Srebrenici – Potočarih. Projekt video razstave je nastal ob podpori Vlade Združenega kraljestva. Pri pripravi video zgodb so uporabili pričevanja, ki jih Spominski center zbira in hrani za različne raziskovalne projekte v sodelovanju z Balkansko raziskovalno mrežo (Birn) in Muzejem vojnega otroštva. Video razstava obsega okoli šest ur in pol video materiala. Posnetki so razdeljeni v 20 tem, ki so predstavljene v smiselnem kronološkem zaporedju.