V spominskem centru Potočari bodo v četrtek pokopali posmrtne ostanke še 33 žrtev genocida, ki se je zgodil pred 24 leti v Srebrenici. Danes so žrtve – pri nekaterih bodo pokopali zgolj nekaj kosti, ki so jih v vseh teh letih uspeli najti in identificirati – prepeljali v Potočare. Najmlajša žrtev, ki jo bodo letos pokopali, je Osman Cvrk, ki je bil rojen leta 1979. V času usmrtitve je bil star komaj 16 let. Grobovi so izkopani in čakajo na pogrebno slovesnost, ko se bodo družine dokončno lahko poslovile od svojih najbližjih. Če si želijo opraviti obred stran od svetovne javnosti, jim bodo oblasti omogočile, da lahko posmrtne ostanke prevzamejo takoj, ko prispejo v Potočare, in obred opravijo že pred 11. julijem.
Včeraj je iz kraja Nezuk proti Srebrenici krenila kolona pohodnikov na tako imenovani Marš miru. Nezuk je bil kraj, kamor se je po padcu Srebrenice po okoli 100 kilometrih prebijanja skozi gozdove zateklo na tisoče moških različnih starosti, pa tudi nekaj sto žensk in otrok. Okoli tretjina jih je bilo slabo oboroženih pripadnikov bosanske vojske, ostali so bili civilisti.
Moški so se odločili, da zapustijo oblegano območje, saj so vedeli, da bi njihova predaja srbski vojski pomenila gotovo smrt. Kar se je pokazalo kot pravilna domneva, glede na to, kako so končali tisti, ki so jih med potjo ujeli in tisti, ki so ostali na območju Srebrenice. Zaradi visoke smrtnosti na tej poti so takrat ta pohod poimenovali Marš smrti. Marš miru pa je opomin in spomin na dogodke julija 1995. Gre za obratno pot od tiste, ki so jo ubrali Srebreničani, da bi ubežali smrti. Vsako leto se na to pot pred obletnico genocida odpravi na tisoče ljudi, ki se na tak način poklonijo žrtvam.
‘Med prebojem od Srebrenice do Tuzle smo preživljali pekel’
Eden od civilistov, ki se mu je julija 1995 skozi gozdove uspelo prebiti na varno območje, je bil tudi Suljo Čakanović, ki nam je ob obisku v Ljubljani zaupal svojo zgodbo in razmišljanje o tem mračnem obdobju. “Med prebojem od Srebrenice do osvobojenega ozemlja v Tuzli smo preživljali pekel. Bili smo v težkem psihičnem in fizičnem stanju,” je dejal in dodal, da o grozotah, ki so jih doživeli med potjo, raje ne govori. Na tisoče moških, med njimi tudi njegovi sorodniki in znanci, te poti ni preživelo. Ker je srbska vojska vedela, da se je od 12 do 15 tisoč moških odpravilo peš skozi gozdove, so bile gozdne poti ves čas njihova tarča.
Suljo je po poklicu medicinski tehnik in je med begom pomagal številnim ranjencem. Tudi sam je bil ranjen. Ko ga vprašamo po dogodkih tistega usodnega julija, pove, da bi raje govoril o dogodkih, ki so pripeljali do genocida. Pravi, da je bilo o 11. juliju 1995 povedanega že veliko, a prebivalstvo s tega območja je trpelo, stradalo in umiralo že več let pred tem. “Srebrenica ni samo julij 1995, pač pa se je genocid začel že leta 1992. Če ima lahko genocid “krono”, so bili dogodki 1995 krona genocida. Grozote pa so se dogajale vse od leta 1992,” pravi Čakanović.
Že pred vojno je delal v srebreniškem zdravstvenem domu, v službi nujne medicinske pomoči. “Na urgenci sem delal do 18. aprila 1992, do prvega dne, ko so na bližnje Potočare začele padati granate. To je sicer tudi moj kraj prebivanja pred vojno in tudi po vojni.” Datum si je zapomnil, saj je ravno tisti dan praznoval 29. rojstni dan. A ker so se prvi boji okoli Sarajeva začeli že v začetku aprila, so se v strahu tudi v njegovem rojstnem kraju pripravljali na to, da bo počilo v njihovi bližini. “Dva dni prej sem pripravil zalogo zdravil in sanitetnega materiala v primeru, da ne bi mogel do ambulante in da lahko komu pomagam.” 18. aprila so po radiu slišali ultimat Željka Ražnatovića Arkana: “Dober dan, občani Srebrenice. Prosim vse muslimane, ki imajo orožje, da ga do 10. ure naslednjega dne predajo, mi pa vam jamčimo varnost. V nasprotnem boste vsi pobiti!”
Ko so začele padati prve granate, je Čakanović oblikoval začasno ambulanto, v katero so že prvi dan prihajali ranjenci, predvsem civilisti. “Sčasoma se je v Srebrenico začelo stekati vse več beguncev iz sosednjih občin – Milići, Bratunac, Vlasenica, Žepa, Goražde … Vse več ljudi je potrebovalo pomoč. Napadi so bili siloviti in vse več je bilo ranjenih,” pripoveduje.
Blokada, lakota in načrtno izčrpavanje ljudi
Potem je obleganje v začetku maja 1992 začasno ponehalo, ko je bošnjaška stran uspela za kratek čas osvoboditi mesto, a pritisnila je lakota, saj so bile zaloge hrane izčrpane. “Jedli smo lahko samo tisto, kar je ostalo od pridelkov. Tako so bili ti begunci iz Bratunca prisiljeni, da se vrnejo v svoj kraj po hrano in jo prinesejo nazaj v Srebrenico. To so srbske oblasti ugotovile in so na pot, po kateri so hodili, postavljali mine. Ljudje so vsak dan hodili po teh poteh in pogosto naleteli na mine, ki so jih ubile ali hudo ranile. Spomnim se, da so v enem dnevu hkrati pripeljali 18 ranjencev, štirje so nato umrli. Jaz pa sem bil edini, ki sem delal v ambulanti. To so bile neverjetne grozote,” pripoveduje Čakanović.
Območje je bilo nato iz dneva v dan oblegano, srbske sile so prekinile humanitarne in komunikacijske poti do Srebrenice. Mednarodna skupnost za dogajanje dolgo časa sploh ni vedela, pripoveduje Čakanović. “Z artiljerijskim orožjem so lahko brez težav zadeli katerokoli tarčo v Srebrenici, mi pa smo bili golih rok in se nimo mogli ubraniti. Nismo imeli vojske niti orožja, Srbi so imeli za seboj Jugoslovansko ljudsko armado, ki jih je oboroževala. Mi pa smo imeli le lovske puške in nekakšno orožje, ki smo ga sami izdelali. In s tem smo se branili,” se spominja.
Srebrenica je bila tako vse od sredine leta 1992 pod blokado. “To je postala nekakšna bosansko-hercegovska enklava, obkrožena s srbskimi enotami, ki niso dovolile, da bi karkoli prišlo notri oziroma ven.” V takšnih pogojih so se vendarle skušali upreti srbskim silam in občasno uspeli zavzeti sosednje vasi, iz katerih so plenili hrano in se nato umikali iz njih.
Francoskemu komandirju niso pustili oditi
Ko se je vojna že precej razmahnila, je bilo na majhnem območju Srebrenice prisiljenih živeti okoli 40.000 ljudi. Stanje si je marca 1993, skoraj leto dni od začetka kalvarije v Srebrenici, prišel ogledat tudi komandir Unproforja za nekdanjo Jugoslavijo Philippe Morillon. “Takrat so se civilisti v Srebrenici organizirali in Morillonu postavili blokado. Niso mu dovolili, da zapusti območje, dokler ne reši vprašanja Srebrenice. Takrat je prišlo do prebujanja mednarodne skupnosti, izvedeli so, da Srebrenica obstaja in da ljudje v njej trpijo.”
Morillon je nato prostovoljno ostal v Srebrenici, kjer je v tamkajšnji pošti postavil improviziran štab Združenih narodov. Začela so se pogajanja s srbsko stranjo, ki so trajala nekaj dni, nato pa so sprejeli resolucijo varnostnega sveta Združenih narodov, po kateri sta Srebrenica in Žepa postali zaščiteni coni Združenih narodov. “Ta resolucija je predvidevala tudi demilitarizacijo Srebrenice. Samo Srebrenice oziroma Bošnjakov v njej in mi smo predali še malo orožja, ki smo ga imeli. Srbske sile pa so ves čas še naprej nadzorovale dostop do humanitarne pomoči. Tako se je pogosto zgodilo, da so v Srebrenico spustili tovornjake, na katerih so bili higienski pripomočki za ženske in podobne stvari, medtem ko so sol, moko, sladkor zadržali. Tako je bilo od 1993 do 1995, ko je bilo prebivalstvo v Srebrenici na preizkušnji, koliko časa zdržijo brez osnovnih življenjskih potrebščin,” pravi Čakanović.
11. julij 1995
Sredi junija 1995 so Srbi izrazili nezadovoljstvo z opravljanjem nalog ZN, trdili so, da mirovna misija ni razorožila bosanskih sil v Srebrenici in da te še naprej napadajo srbske vasi. "Zaščitena cona" ni več zaščitena cona, so dejali in vzeli “pravico”, da razorožijo Srebreničane, v svoje roke. Vojna operacija, s katero so srbske sile zavzele “zaščiteno cono” Srebrenico, ki so jo takrat nadzirali nizozemski vojaki, se je imenovala Krivaja 95.
“Ker smo bili demilitarizirana cona, smo morali predati vso orožje. In ker je bilo jasno, da se ne moremo braniti, smo začeli zapuščati Srebrenico. Takrat so nam rekli, da se lahko vojaško sposobni moški prebijejo čez gozdove do svobodnega ozemlja, civilisti pa naj se zberejo v bazi Združenih narodov, saj smo zaščitena cona,” se spominja začetka tistih najbolj črnih dni, ki so sledili.
Ko se je več tisoč civilistov zbralo v Potočarih, so srbske enote – z njimi na čelu tudi haaški obsojenec Ratko Mladić, ki je vodil operacijo – vkorakale v bazo “Charlie” v Potočarih. Tam so zbrane civiliste ločili po spolu, nekatere so ubili na kraju, tudi ženske in otroke. Vse moške, starejše od 14 let, pa so odpeljali na strelišča. Zgodbo Mevludina Orića, ki je po čudežu preživel eno teh streljanj, si lahko preberete na tej povezavi.
Čakanović se še danes sprašuje, kdo je zatajil. “Nekdo nečesa ni odobril in so pobili toliko ljudi. Govorijo o številki 8372 mrtvih. Jaz se nikoli ne bom strinjal s to številko, ker so družine, ki so bile v celoti uničene. Nihče ni ostal, da bi prijavil pogrešane. Število je mnogo večje. Samo do julija 1995 je v požigih, granatiranju in pobojih umrlo okoli 3600 ljudi.” Mednarodna skupnost je soodgovorna, pravi, ker ni ukrepala, da bi pokol preprečila.
‘Moja vrnitev v Srebrenico je moj način maščevanja’
V poročilu komisije vlade Republike Srbske so zapisali, da je v obleganju območja Srebrenice in okolice sodelovalo 28.000 vojakov, pravi Čakanović. Med enotami, ki so bile prisotne in so sodelovale v pobojih, so bile številne iz sosednje države Srbije.
Kot pravi, bi mu bilo zadoščenje, če bi v dokončnih obsodbah največjih vojnih zločincev dokazali to vpletenost Srbije v vojno v BiH. “To, da so dobili dosmrtno kazen, pa mi ne pomeni prav veliko. Kaj koristi moji materi zapis “suverena, nedeljiva, celovita Bosna in Hercegovina, če je brez sina. Komaj lani smo ga pokopali, ona pa je umrla leta 2006. Ni dočakala dne, ko smo ga pokopali. Koliko je takšnih mater? Kaj pomeni “suverena in nedeljiva”, ko pa vsak dan doživljamo zanikanje genocida, poveličevanje vojnih zločinov in smo priča novemu izzivanju nestrpnosti med narodi? Upravičeno smo jezni na mednarodno skupnost, ki ni reagirala takrat in ne reagira niti sedaj, ko je Bosna in Hercegovina spet v težkem položaju. Jaz nisem politik, ampak to opažam in občutim na lastni koži, čuti moja družina, prijatelji,” je razočaran 53-letnik.
Pravi, da “politični udar” na BiH ni prenehal po letu 1995, ko je bil dosežen Daytonski sporazum. “Prenehali so vojni udari, ostali pa so politični. In intenzivnost se povečuje.” Pri tem je v prvi vrsti izpostavil enega najvplivnejših voditeljev bosanskih Srbov – Milorada Dodika, ki trdi, da v Srebrenici ni šlo za genocid. “Na žalost velik del Srbov takšne Dodikove provokacije podpira. In tudi oni občutijo moč, ki jo čuti on. Mednarodni skupnosti daje jasno vedeti, da mu ne morejo nič. Posmehuje se jim v obraz. Mi pa smo s tem še bolj ponižani. Naše pravice so kršene. Mi nimamo niti pravice do maternega jezika, do bosanskega jezika,” pravi Čakanović.
Nekdanji visoki predstavnik mednarodne skupnosti v BiH Christian Schwarz-Schilling je ta teden pozval k odstavitvi Dodika s položaja člana predsedstva BiH. Kot je opozoril, si Dodik prizadeva za razpad BiH, odkrito krši ustavo in zakone ter vztrajno zanika genocid nad Bošnjaki v Srebrenici, čeprav ga je potrdilo tudi Mednarodno sodišče za vojne zločine v Haagu.
Po vsem, kar je doživel in preživel v Srebrenici, se je Čakanović po vojni vrnil v domače Potočare in še vedno dela v tamkajšnjem zdravstvenem domu. Tam srečuje tudi vojne zločince, ki se po odsluženih kaznih prosto sprehajajo po mestu. “Moja vrnitev v Srebrenico je moj način maščevanja. Tja sem se vrnil, da bom prisoten, da jih motim, da me gledajo, da vidijo, da niso mogli ubiti bošnjaškega bistva. In ostal bom tam do konca življenja,” je odločen Čakanović s tistim tipičnim bosanskim “inatom” oziroma uporom v očeh.
